Iz časa / Slovenski narod (1911): Žalostna nam majka, če ima »Plan. Vestnik« kot planinskega pisatelja in res dobrega sotrudnika samo g. dr. Tumo, ki vidi v gorah samo resnično vzvišene krasne gore!
Dne 2. t, m. je izšel 4. zvezek tega planinskega glasila in prinaša spise J . Mlakarja, A. Lebeza, J. Zupančiča in dr. H . Tume ter 6 slik v tekstu in 5 skic na prilogi. Prvi spis, ki mu sledimo že skozi vse štiri številke Vestnika t. l., visokodoneči naslov »Jungfrau in še marsikaj«, nato slede »Pekel pri Borovnici«, »Okolica Gorice v luči turistike«, in Kaninska in Mangartska skupina«, za en zvezek precej snovi, ki si izplača, da se jo, kakor tudi prejšnjo, površno kritično pregleda. Nedvomno, najboljše delo v Planinskem Vestniku t. l. je pač delo dr. H . Tume. Spisi tega pisatelja sicer ne, zanimajo vsakega, ker so večinoma strogo znanstvenoturistično spisani. Kdor pa natančno sledi spisom njegovim, najde v njih delo, ki ga more izvršiti le neumorna vstrajnost in pridnost, izvrstno treniranega in skoraj ves prosti čas dragim mu visokim planinam žrtvujočega se veleturista. Posebno posveča svojo pozornost Montažki in Kaninski skupini, ki jo, kakor se vidi iz njegovih temeljnih spisov, izvrstno pozna.
Drugi spisi pa veleturista ne morejo ravno posebno zanimati. Vendar se v dveh spisih zrcali ljubezen do krasnih, že nič več k visokim planinam spadajočih krajev naše slovenske domovine. Žal, da se veselje onih pisateljev, obiskovati tudi še divne kraje, ne primejo veleturistov, kajti če je volk okusil meso, mu ne diši nič drugega, kakor le meso!
S tem večjim poželjenjem primejo planinci v roke »Plan. Vestnik«, da bi ponesel njih sicer v vsakdanje skrbi upreženi duh na ledene vrhove staroslavne Švice potom spisa, ki jim ga obeta blesteči napis »Jungfrau ...« Piše ta spis pisatelj, ki ima to zaslugo, da je po svojih prejšnjih jedrnatih spisih, polnih zdravega humorja, vzbudil mnogemu veselje do divnih gora. Toda žal se je — ne sicer po turah — pač pa po spisih zelo izpremenil, ne upoštevajoč nekaterih prejšnjih člankov.
Z začudenjem sledimo tudi v lanskem »Vestniku« pisatelju ne toliko po gorah in divji gorski naravi, ampak po hotelih, prašnih cestah, slišimo stokati ljudi pod neizmerno težkimi nahrbtniki, spremljamo na potovanju cepine in nahrbtnike, ki si volijo gospodarje po svoji volji in čudo nad čudo opisuje se namesto v srebrnih oklepih bleščeče visoke device — device bežeče pred praški! In to se godi že v štirih zvezkih »Vestnika« t. l.! Ali bi ne bilo mogoče cenjenemu gospodu pisatelju ne speljati po boljših in krajših potih na razne gore. Zato tudi nehote vprašujemo vodilne kroge okoli »Plan. Vest.«: Kje so spisi prejšnjih Vestnikov, ki so popisovali res gore v njihovi lepoti, ki so po svobodi hrepeneče duše vodili v višave zajemat novih moči, se solnčnit po njih in gledat ter spoznavat naravo, ne pa pobijat in lovit hotelske bolhe, stenice in drugo zverjad te baze!
Toda preidimo k glavni napaki, k najhujšemu grehu, ki je bil povod tega članka. Vprašamo z žalostjo in naravnost, ali je resnična nevarnost, da se bode vpeljala celo v ta, nad politične boje vzvišeni list, politika z raznimi, v spis vpletenimi kritikami o »francoskih delih pred sto leti« in neslanimi opazkami o znanostih? Stojimo na stališču, da naj se mnenja o delih raznih narodov, ki stoje v kulturi vendar nekoliko više kakor si domišljujejo nekateri ljudje, ne pišejo v spise, ki jih čita tudi občinstvo drugačnega mnenja in prepričanja. Uredništvo naj bi strogo pazilo na to, da se ne žali članov, naj si bodo že takega ali drugačnega mnenja!
Slovenski narod 5. april 1911