Kugy ni maral z markacijami "popackanih" skal in tudi nadelanih poti ne. "Ljubiteljem gora z lončkom barve, z lopato, klini in žičnimi vrvmi sledi rada vriskajoča druščina. /.../ Ne odpirajmo s kopačami, ometačami, rdečo barvo in s pivnicami! Delajmo to z ljubečim, jasnim pogledom in s čistim, navdušenim srcem," je napisal.
O tem sem premišljevala, ko sem sopihala po markirani poti na Kališče. Poleg nje vodijo gor številne bližnjice, da je vse shojeno in pohojeno. Ali ne ubirajo nemarkiranih poti samohodci, ki imajo radi svoj mir? Tu pa po bližnjicah dirjajo (tudi) tisti, ki na vrhu zmagoslavno pogledajo na uro - nov rekord je pod streho! Saj sem vedela, kam se podajam: na oblegan cilj, kjer ni miru, kakršnega navadno uživam na stezicah, odmaknjenih od "božjih poti", torej se ne smem (?) pritoževati. Tudi drugače misleči imajo pravico - do česa? Da teptajo zelenje in drevesom stopajo na prste? Iz korenin, ki se ne morejo ubraniti podplatov in pohodnih palic, raste senca, tako ljuba vsakemu planincu. Pa vsak tudi pomisli, da bi to prijaznost vračal ali ji vsaj ne zadajal
bolečin? Med ljudmi se teptana ljubezen brani ali celo sprevrže v sovraštvo, drevesa pa radodarno ozelenijo vsako pomlad, čeprav nismo obzirni do njih. Zimska pot na Kališče je tako shojena, da so je že same korenine. Tudi jaz sem se dol grede znašla na njej - ker sem prezrla kažipot (če je) proti Hudičevemu borštu. Najbrž bi bila kaka divja bližnjica manj, če bi bile markacije narisane
tudi z mislijo na zimske razmere in če bi bili zemljevidi natančnejši.
V ameriških narodnih parkih nas venomer opozarjajo, naj hodimo le po označenih poteh, kajti celo v puščavi se zaradi mendranja zunaj njih dela neznanska škoda: v pesku, kjer ni videti nič omembe vrednega, živijo silno koristni organizmi in če jih pohodimo, je konec z njimi, naravno ravnovesje pa je ogroženo. Tako trkajo na vest posameznikov - idealistov in tistih, ki se
bojijo strogih kazni, njihova država pa je "zadržana" do Kyotskega sporazuma, ker ne zna ali noče odločno potrkati na kosmato vest dosti hujšega grešnika - pohlepnega kapitala, ki dan za dnem uničuje še vse kaj drugega kot drobcene organizme, skrite v puščavskem pesku. Kolikšna dvoličnost!
Sapo mi je zaprlo Kugyjevo prostodušno poročilo, kako je za botanične namene priskrbel sto primerkov navadne potonike. Tudi ga ni nič motilo, ko je eden njegovih sodelavcev prav tako v "znanstvene" namene pripeljal cel voz rož, pa še napačnih. Se je tisti čas naravno bogastvo res še zdelo neizčrpno? Kako (pre)lahko sebi dovolimo, kar pri drugih obsojamo, prepričani,
da nas opravičuje dober namen. Že leta nisem utrgala rože v naravi, čeprav "ena ni nobena" - pri planinskem narodu se ena pomnoži z mnogo! In tako sem bila kar užaljena, ko sem prebrala: "Izogibaj se kaste, ki ji veselje nad gorami cveti iz lonca z barvo! Ne hodi po njenih potih! To so pota majhnih in revnih ljudi." To je sicer namenjeno nezmernim markacistom, a na žulj
je stopil tudi meni, ki hodim po označenih poteh, da ne bi zašla in da ne bi delala škode. Seveda, on markacij niti ni potreboval, ker je imel dar za iskanje poti in prehodov, večinoma pa tudi odlične vodnike.
Tako je šlo, dokler so hribolazili le izbrani. A kakor so v Kugyjevih očeh urejene planinske poti žalile naravo, jo v času množičnega planinstva lahko pomagajo reševati, kajti lomastenje vsevprek in ceste, ki sekajo rane čedalje više, vodijo kvečjemu res v majhnost in revščino. Idealizma nam bo sicer vedno treba, a od "sonaravnosti" za vsako ceno me včasih bolijo noge, saj me markacije zmeraj večkrat odpeljejo na cesto, celo asfaltno. Med pretiranim idealizmom in egoizmom pa je prostor za srečo nas "navdušenih src", ki sta nam obe skrajnosti tuji. Upam, da (še) imamo večino.
Mojca Luštrek