Tema meseca. Ferate. Plezalne poti včeraj in danes. Andrej Mašera / Za gornike, ki želijo nekaj več od pohodništva, pogovor z Mijom Kovačevičem. Dušan Škodič / Lotse, trideset let po 8. JAHO; 1981. Peter Podgornik / Neprijetne resnice. Iz življenje odpravarjev. Andrej Zorman
Vsebina - Članki
UVODNIK
Ekstremne ferate so tu. Andrej Mašera
TEMA MESECA
Plezalne poti včeraj in danes. Nova gorniška disciplina? Andrej Mašera
V visokogorju ne nadelujemo novih poti. Pogovor s Francem Kadišem. Irena Mušič Habjan
Za gornike, ki si želijo nekaj več od pohodništva. Pogovor z Mijom Kovačevičem. Dušan Škodič
Gonžarjeva peč, 575 m. Milan Domitrovič
INTERVJU
Delo gorskega reševalca je častno delo. Pogovor z Janezom Brojanom. Vladimir Habjan
ZGODOVINA PLANINSKIH POTI IN OBJEKTOV
Drzni Komar in predrzna riža. Visoko nad dolino Zadnjico. Dušan Škodič
OBLETNICA ODPRAVE
Lotse. Trideset let po 8. odpravi JAHO (1981). Peter Podgornik
NEPRIJETNE RESNICE
Iz življenja odpravarjev. O stvareh na odpravah, o katerih se ne govori, še manj pa piše. Andrej Zorman
Z NAMI NA POT
Biser v zaledju Trsta. Dolina Glinščice/Val Rosandra. Andreja Tomšič
Opisi
Po dolini Glinščice. Jože Drab
Okoli Glinščice. Jože Drab
Steza prijateljstva Glinščica-Beka. Jože Drab
Zavarovane plezalne poti v Glinščici. Jože Drab
Z NAMI NA POT
Na obronkih gorenjskih planot. Okolica Bleda. Janja Lipužič
Opisi
Galetovec. Janja Lipužič
Blejski Vintgar čez Hom. Janja Lipužič
Črni vrh. Janja Lipužič
Babji zob. Janja Lipužič
ZGODBA
Nenavadno srečanje. Rolando, nočni plezalec Karnijskih Alp. Milan Meden
TURNO SMUČANJE
Ocenjevanje težavnosti turnih smukov. Igor Jenčič
MINIATURA
Peca - gora kralja Matjaža. V kamen vdelan obraz. Milka Bokal
PORTRET
Ne plezam zaradi priznanja, plezam zaradi sebe. David Debeljak. Zdenka Mihelič
PRIMER DOBRE PRAKSE
Rudi Rauch, dobri človek iz Tolmina. Sodelovanje med planinci in upokojenci. Gorazd Gorišek
STARA PLANINSKA LITERATURA
Na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Po avstro-ogrskem vodniku iz leta 1889. Milan Naprudnik
VARSTVO NARAVE
Mesojeda lepotica. Alpska mastnica. Dušan Klenovšek
VREME
Za zimo ne velja, da se po jutru dan pozna. Vreme in razmere v gorah v meteorološki zimi 2010/11. Miha Pavšek in Gregor Vertačnik
VRVNA TEHNIKA
Osnovne tehnike v ledeniškem svetu. Tadej Debevec, Aljaž Anderle
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
>UVODNIK: Ekstremne ferate so tu
Septembra lani sem na tem mestu v uvodniku Nevarna samoprevara razmišljal o pomenu ekstremnih (športnih, adrenalinskih) ferat, ki so se razbohotile v Avstriji, in napovedal možnost, da se bodo kmalu pojavile tudi pri nas. Ni bilo treba dolgo čakati! Skupina prizadevnih feratarjev iz PD Vinska Gora blizu Velenja je v bližnji steni Gonžarjeve peči nadelala izjemno zahtevno športno ferato avstrijskega tipa. Plezalne poti so sicer tema meseca v tej številki PV, problematika je osvetljena z več različnih kotov.
Problem, ki ga vidim v zvezi z Gonžarjevo pečjo, ni gradnja take ferate, ampak tiči drugje. Ob otvoritvi poti so izdali obvestilni lepak, na katerem je narisana smer poti, dodanih pa je nekaj opozoril, ki so žal napisana v bolj nerodni slovenščini ter dokaj samovoljno in nedosledno prevedena v nemščino in angleščino. Na njem tudi vidimo, da je pokroviteljstvo nad potjo prevzela PZS, ki jo je uvrstila med svoje učne poligone.
Na lepaku sta v posebnem okvirčku tudi klasifikaciji težavnosti ferate, avstrijska in v primerjavi z njo še "naša". In - tu je kavelj! Avstrijska klasifikacija, označena z velikimi črkami (A, B, C ... F in naprej) je izrazito umerjena po športnih feratah, saj praktično vse klasične plezalne poti uvršča v skupini A in B. Stopnja C pomeni že resno plezarijo v navpični steni, večinoma le ob jeklenici, z malo skobami in/ali klini. Ferat, ki bi ustrezale avstrijskim ocenam od D naprej, na ozemlju Slovenije sploh nimamo (seveda če izvzamemo Gonžarjevo peč, ki je ocenjena z D/E)!
Vzporedna slovenska klasifikacija na lepaku označi ferate A kot "zahtevne poti", B in C kot "zelo zahtevne poti", D-F pa kot "ZAVAROVANE PLEZALNE POTI". To je pa čisto nekaj novega, nekaj, kar je v popolnem nasprotju z uradno klasifikacijo planinskih poti, ki jo PZS v naših gorah že dolgo časa uveljavlja tako v pisnih vodnikih kot tudi na smernih tablah. Če si hitro osvežimo spomin, klasifikacija PZS uvršča planinske poti med lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Vse ferate, ne glede na težavnost, spadajo med zelo zahtevne poti. In ravno zaradi tega je uradna klasifikacija PZS zelo pomanjkljiva, ker ne diferencira plezalnih poti po težavnosti, ampak jih vse skupaj stlači v en žakelj. Vključitev vseh ferat med zelo zahtevne poti pripelje včasih do takega absurda, da je kaka zelo zahtevna markirana pot brez varoval označena samo kot "zahtevna", dobro zavarovana, sicer nezahtevna ferata, polna železja, pa kot "zelo zahtevna pot"! Graditelji ferate na Gonžarjevo peč so se nedvomno zavedali pomanjkljivosti trenutne uradne klasifikacije planinskih poti pri nas in so poleg avstrijske ponudili tudi predlog nove slovenske klasifikacije. Pri tem pa so nehote povzročili popolno zmedo, saj so poleg napačnega uvrščanja zahtevnih in zelo zahtevnih poti za najtežje ferate uvedli naziv "zavarovane plezalne poti", kar je pojmovna tavtologija; ime implicira, da poti težavnosti od A do C pravzaprav niso zavarovane oz. sploh ne plezalne. Za plezalne poti (tudi za avstrijske od A do F) pa so varovala osnovna značilnost, ki jih razlikuje od drugih poti v gorah. Posebej poudarjati, da so nekatere zavarovane, nima pravega smisla, ampak človeka samo zbega.
Kar zadeva avstrijsko klasifikacijo ferat, moramo ugotoviti, da je njena glavna pomanjkljivost uvrstitev prevelike skupine plezalnih poti različne težavnosti samo v dve skupini (A, B). Za večino plezalnih poti v naših gorah je ta klasifikacija objektivno neuporabna.
Pred mnogimi leti, ko sem pisal prvo izdajo vodnika po slovenskih feratah, sem uporabil klasifikacijo, v katero lahko uvrstimo vse plezalne poti po težavnosti, ki postopno in enakomerno narašča (PP 1, 2, 3...), z možnimi vmesnimi stopnjami. Po njej ima npr. ferata na Raduho oceno PP 1 ali največ 2, Kopiščarjeva pot na Prisojnik PP 4, nova ferata na Gonžarjevo peč pa PP 6 ali še več. Razlike v težavnosti so jasne na prvi pogled, vsak se bo lahko odločil za vzpon po svojem okusu in svojih zmožnostih.
Andrej Mašera