Tema meseca: Vodniška literatura / Z nami na pot: Lesna dolina / Spomini na Makalu 1975 / Zgodba iz porušenega Nepala / Nagrada Petru Podgorniku za življenjsko delo / Novosti pri članarini PZS v letu 2016
Uvodnik: Izkušnje nadobudnega mladega bralca. Vladimir Habjan
TEMA MESECA
Vodniška literatura - najboljši pripomoček za na pot. Planinski vodniki slovenskih gora. Andrej Mašera
Začetki vodniške literature na Slovenskem. Od monarhije do prvih povojnih let. Dušan Škodič
Dolga in pestra pot do sodobnega vodnika. Enciklopedični in izbirni vodniki slovenskih gora. Irena Mušič Habjan
KOLUMNA
Za varen korak v "nekoristni" svet. Stanko Klinar
ZAHODNI JULIJCI
Veriga skrivnostnih gora. Prednje Lastovice. Janez Turk
INTERVJU
Chamonix močnejši od Sorbone. Pogovor z Alice Coldefy. Martina Čufar Potard
Nesreča med sestopom z Aiguille de Rocheforta. Klemen Gričar
PREDAVANJE
Sreča se poraja med uresničevanjem naših sanj. Reinhold Messner v Cankarjevem domu. Mire Steinbuch
PORTRET
V planinski organizaciji je veliko izzivov. Pogovor z Romanom Ponebškom. Vladimir Habjan
Z NAMI NA POT
Okolju najprijaznejša dolina v Evropi. Lesachtal/Lesna dolina. Mitja Peternel
OPISI
Schönjöchl. Mitja Peternel
Runseck. Mitja Peternel
Schätzbichl. Mitja Peternel
Lumkofel. Mitja Peternel
MAKALU 1975
Po poteh izpred štirih desetletij. Makalu nekoč in danes. Ivč Kotnik
PLANINSKA DOŽIVETJA
Privid. Zgodba iz porušenega Nepala. Nina Pisk
KIRGIZIJA
Iskanje dogodivščin v pogorju Kokšaal Too. Alpinistična odprava škofjeloških plezalcev. Miha Hauptman
VRHUNSKI DOSEŽKI
Petru Podgorniku nagrada za življenjsko delo. Najvišja priznanja najuspešnejšim v letu 2015. Zdenka Mihelič
MINIATURA
Veliki Nabojs s postelje. Ingrid Peršolja
INTERVJU
Mladenič z ostrimi kremplji. Ledni plezalec Janez Svoljšak. Pogovarjala se je Marta Krejan Čokl
MLADINA IN GORE
Idrijci nepremagljivi na 27. državnem tekmovanju. Zdenka Mihelič
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Še več ugodnosti in popustov za člane. Novosti članarine PZS v letu 2016. Zdenka Mihelič
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PREBRALI SMO
PLANINSKA ORGANIZACIJA
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
TNP
V SPOMIN
Uvodnik: Izkušnje nadobudnega mladega bralca.
Decembra sem bil gost v kamniški knjižnici, kjer sva na prireditvi Brati gore s kolegico Mojco Volkar Trobevšek predstavila tri gorniške knjige, ki so na naju naredile najboljši vtis in iz njih prebrala določene odstavke. Precej presenečenih pogledov sem bil deležen, ko sem po prvi (Ciril Praček, Med gorskimi reševalci, 1962) najavil drugo knjigo: to so bili namreč vodniki po Julijskih Alpah, ki se jih je, kot boste brali v temi meseca, od leta 1974 do 2009 nabralo kar osem, glavni avtor pa je bil seveda Tine Mihelič. V svoji zbirki imam prav vse.
Še preden sem postal "izvedenec" za poznavanje gorstev, sem večino vodnikov načrtno prebiral, opise podčrtaval in obkroževal, še posebej pa sem se osredotočil na brezpotja. V tistih časih sem bil le uporabnik planinskih vodnikov.
Danes, po več desetletjih odkrivanja gora, sem tudi pisec vodnikov. V svoji zbirki jih imam sedem, tri kot edini avtor, štiri kot soavtor, osmi, tudi v soavtorstvu, bo izšel letos. Dobro se spominjam, kako sem dobil idejo za svoj prvi vodnik. V devetdesetih letih sem intenzivno odkrival slovenska brezpotja, kot podlago za raziskovanje pa sem imel vodnike, predvsem Miheličeve, saj se je tem območjem še posebej posvetil. Ko sem imel za sabo že dovolj tur, mi je kapnila ideja, da bi vse te lepote gorskih "poti brez poti" predstavil še drugim, in sicer v posebnem vodniku, ki ga do takrat še ni bilo. Tiskani vodnik je bil takrat edini primeren izdelek (po mojem je še danes). Malo sem pobaral kolege, s katerimi sem hodil in plezal skupaj, pa spodbudnih besed nisem bil deležen. Prej nasprotno, dobil sem vrsto očitkov, od nekaterih že uveljavljenih avtorjev pa celo nekaj ljubosumnih bodic. A se nisem dal.
Po začetnih preverjanjih mojih sposobnosti na založbi, kamor sem poslal ponudbo, sem dobil zeleno luč in pisanje je steklo. Spomnim se, ko sem prvič prišel do Tineta Miheliča, ki je bil moj mentor. Prve besede, ki mi jih je ob srečanju izrekel, so bile: "Če misliš, da boš od pisanja vodnikov obogatel, se motiš!" Takrat mi honorar seveda še na misel ni prišel, saj si svoje prve knjige vesel, tudi če ga niti ne bi bilo, a danes je praksa tudi drugačna. Poznam namreč primer, kjer je avtor namenoma pisal balastno, da bi s tem dosegel čim večje število znakov, pa se tega niti ni sramoval priznati.
Če primerjam svoje opise iz časov izida Manj znanih poti slovenskih gora z današnjimi, opazim razliko. Veliko dela in prakse, veliko izkušenj, boljše besedilo, bi lahko bila ugotovitev. Z več vodniki pač postajaš boljši, po svoje tudi nekakšna blagovna znamka. Še vedno mi gre na smeh, ko pogledam velikost črk svojega imena na naslovnici prvega vodnika: so namreč tako majhne ... No, danes je že drugače. Vsak tudi ni za vse in tudi pisanje vodnikov ne leži ravno vsakomur. Dokaz za to sem dobil pred časom, ko mi je neki založnik po tem, ko je sam za ponatis vodnika
napisal par opisov, priznal, da to ni kar tako in da ga je težavnost pisanja presenetila. Drugi "dokaz" pa je primer druge založbe, ki je besedilo svojega že izbranega pisca enostavno zavrnila.
V temi meseca, ki smo jo pripravili na pobudo kolega Andreja Mašere, smo predstavili pot, ki jo je prehodila slovenska vodniška literatura. O tem do zdaj ni bilo veliko napisanega, več pozornosti so bile pač deležne druge zvrsti literature. Danes med založbami ni prav hude konkurence, prej bi lahko rekel, da se dopolnjujejo. Večji problem so po mojem mnenju avtorji, ki jih enostavno ni prav veliko. Drug problem se mi zdijo opisi na svetovnem spletu, saj so lahko površni in pogosto tudi neobjektivni pri podatkih o zahtevnosti ter lahko uporabnika zavedejo.
Zanimivo bo spremljati pot tiskanih vodnikov v prihodnosti. Morda bo ravno tale zapis segel do kakega mladega bralca, ki bo s takim veseljem, kot sem ga nekdaj imel sam, užival v prebiranju sodobnih planinskih vodnikov in v sebi zaslutil željo po posredovanju opisov širšim množicam.
Vladimir Habjan