Uvodnik: Kakšen vonj ima megla? Marjan Bradeško
Planinstvo: Sebičnost v gorah (in dolini), Borut Peršolja
Varno v gore: Ledni vijaki, Andrej Pečjak
Vsebina - Članki
UVODNIK
Kakšen vonj ima megla?
TEMA MESECA
Grape. »Beli jeziki gora«. Matjaž Šerkezi
Bele sanje - spominska smer Sama Trošta. Iztok Rutar
NAŠA SMER
V čarobno divjem svetu nad Sočo. Delavska grapa v Bavškem Grintavcu. Tina Leskošek
PLANINSTVO
Podeljena najvišja priznanja Planinske zveze Slovenije. Slavica Tovšak
Dr. Viktor Vovk - 40 let po smrti. Tone Wraber
Aleševa šola za nepalske gorske vodnike. Elizabeta Gradnik
Sebičnost v gorah (in dolini). Borut Peršolja
Vreme in razmere v gorah v meteorološki jeseni 2008. Miha Pavšek in Gregor Vertačnik
Preobrazba. Peter Frantar in Mojca Robič
Poldanovec. Gorazd Gorišek
Krnička gora nad Matkovim kotom. Stane Škrjanec
Čez Dedca in babo. Franc Temelj
Kosmato srečanje na Durmitorju. Rok Stritar
Z očijem na Mont Blanc. Aleksander Aničin
Izgubljeni svet v Venezueli. Petra Klinar
Ogenj in led gora pod Južnim križem. Andrej Bandelj
NA TURO
Monte Cevedale in Köllkuppe (Cima Marmotta). Uroš Prelovšek
Latschur (2236 m), skupina Latschur. Tomaž Hrovat
INTERVJU
»Izpolni, kar si izpolniti dolžan!« (Igor Glasenčnik). Aleš Tacer
VARSTVO NARAVE
Zavarovane rastline v Sloveniji. Dušan Klenovšek
VARNO V GORE
Ledni vijaki. Andrej Pečjak
ALPINIZEM
Mustagh Tower - ledeni stolp in izgubljena magija. Dejan Miškovič
Zeleno belo - Grenlandija. Andrej Grmovšek
NOVICE IZ VERTIKALE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKO BRANJE
IZ DEJAVNOSTI PZS
NOVICE IN OBVESTILA
Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar
Kakšen vonj ima megla?
Kako pisati o gorah, če nimaš spominov nanje? Kako čutiti planinsko branje, če česa podobnega nisi doživel sam? Težko. A danes se tako zlahka »zataknemo « v dolini, postanemo salonski planinci, gremo le do prve koče in se zasedimo. tisti zagon, ki nas tišči naprej, preprosto splahni. Izgine v hlastanju za nekimi »vrednotami«, ki nimajo niti vrednosti. A jih je svet prenapihnil, jim prilepil privlačne oznake ... nekje pa ostaja narava, še vedno pristna, zelena in skalnata, senčna in prežarjena od sonca, z modrim nebesnim svodom nad seboj, ali pa zavita v meglo. Saj res! Vonj megle. Ga poznamo? Mestni, dolinski, je drugačen od prvinskega, ki ga prinašajo po pobočju plazeče se megle nekje v gorah. In te megle nimajo enega samega vonja, vrsto odtenkov je mogoče začutiti - nad melišči ima megla nekoliko peščen priokus, nad rušjem nosi v sebi smolnat nadih, ob robu bukovega gozda se vanj primeša trohnoba gnijočega listja, nad posušenimi gorskimi tratami v megli zaslutimo vonj sena ... kolikor je podob narave, toliko je v megli vonjev sveta. In tako je tudi z melodijami vetrov. Hrumeče orgelske piščali ali nežno zvenenje tanke strune, šelest svile ali pa trušč podirajočega se drevja.
Vse te vonje in glasove lahko doživimo le v naravi, drugje tega ni. Samo na pot moramo. Pa morda kdo poreče: »na morem, nimam časa, noge me več dobro ne nosijo ...« A narava je dostikrat povsem blizu. Samo kratka vožnja neke pozne jeseni je zadostovala, da sem ameriškemu prijatelju pričaral silnost naših Julijcev. Pobočja Kukove špice so bila zavita v težke oblake, a je veter tako odločno brusil grebene Tičarice, da je njegovo hrumenje seglo v dolino. Bistrica je imela malo vode in je le skromno žuborela, Peričnik pa je nosilo levo in desno, kadar je kakšen močnejši sunek vetra segel do doline ... orgelsko bučanje južnih vetrov, ki so naznanjali deževje, je srhljivo prihajalo nekje izpod temnega pokrivala gora. Bilo je povsem dovolj, da si tam, v dolini, začutil silnost višav, vso njihovo težo.
Spominjam se tudi, kako sem se kot gimnazijec ob temnih decembrskih večerih vračal domov. V zraku je zadišalo po snegu, golo bukovje visoko v bregovih nad našo polhograjsko dolino pa je pelo v divjem vetru, ki je naznanjal vremensko spremembo. Kakšna suha veja je hreščeče padla na tla, tanka drevesa so tleskajoče udarjala drugo ob drugo, najdebelejše bukve so le napeto brnele ... Bilo je spet v dolini, v vznožju gore, a bilo je tako prvinsko, tako divje, da je ves ostali svet izginil. Bil sem sam, v mračni noči, sredi besnenja narave, bil sem - spet jaz. Slišal sem nešteto melodij, preglasile so moje korake, celo strah pred nočjo, pred glasovi divjadi so pregnale.
Ko ob novem letu in podobnih prelomnicah delamo najrazličnejše sklepe, si vedno znova lahko rečemo: »v naravo bom šel, v gore! Samo tam bom spoznaval njene vonje, glasove, barve ...« Potem bomo zagotovo imeli dovolj občutij, da jih bo mogoče preliti na papir, v sliko, fotografijo, pesem, skladbo ... In če že ne bomo ustvarjali, nam bodo ta občutja pomagala mnogo bolj živo doživljati tisto, kar nam bodo sporočali drugi. Tako rekoč z njimi bomo hodili skozi prispevek, knjigo, z njimi bomo zrli z istega mesta, kot so posneli lepo sliko. Z njimi bomo preprosto - tam!
Marjan Bradeško