Uvodnik: Bolje pozno kot nikoli? Mateja Pate / Tema meseca: Tri desetletja Zahodnega grebena Everesta. Mateja Pate / Planinstvo: Čas glavne prošnje. Dušan Škodič; Alpska konvencija. Špela Prlec / Alpinizem. Plezanje "tam spodaj". Vesna Pavlovič / Na turo: Hochstadel (2680 m). Gregor Gartner
Vsebina - Članki
UVODNIK
Bolje pozno kot nikoli? Mateja Pate
TEMA MESECA
Tri desetletja Zahodnega grebena Everesta. Mateja Pate
Bolj smo se bližali vrhu, bolj se nas je gora branila. Tone Škarja
Andrej Štremfelj: Mogoče sva bila malo presenečena,ker sva prišla na vrh. Mateja Pate
Stipe Božić: Težkih stvari se niti ne spominjam. Mateja Pate
Ivan Kotnik: Everest je samo eden. Vladimir Habjan
Dušan Podbevšek: Žal ni bilo druge možnosti za vrh. Vladimir Habjan
PLANINSTVO
Alpska konvencija. Špela Prelc
Alpska konvencija mora postati bolj prepoznavna. Pogovor z Marcom Onido. Špela Prelc
O zgodovini našega planinstva. Franci Ekar
Čas glavne prošnje. Dušan Škodič
Javor in Lopič. Vid Pogačnik
Terza Media. Marjeta Štrukelj
Moja pot na planino. Marjan Bradeško
Planinska samozaščita na izpitu. Dušan Škodič
Med kapljicami. Jana Remic
Zlatorogovi vrtovi. Olga Kolenc
Tone Progar - dobitnik dveh odličij. Cirila Gradišar
NA TURO
Hochstadel (2680 m). Gregor Gartner
Lienški Dolomiti in Hochstadel - info. Gregor Gartner
VARSTVO NARAVE
Planinski pupek. Dušan Klenovšek
INTERVJU
»Nesreča mi je v nekem smislu rešila življenje«. Paul Pritchard, plezalski Odisej iz Llanberisa. Mire Steinbuch
ALPINIZEM
Plezanje »tam spodaj«. Vesna Pavlovič
Pobeg na sonce. Tina Leskošek
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
IZ DEJAVNOSTI PZS
NOVICE IN OBVESTILA
NOVOST
SLOVENSKA POHODNIŠKA, PLANINSKA IN GORNIŠKA LITERATURA 2008
Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar
Bolje pozno kot nikoli?
Letos sem imela priložnost ogledati si Sir Edmund Hillary Alpine Centre, posvečen najslavnejšemu Novozelandcu, ki se je pred več kot pol stoletja skupaj s Tenzingom Norgajem prvi razgledoval z vrha Everesta. Muzej, urejen ob znamenitem hotelu The Hermitage v turističnem naselju Mt. Cook Village pod najvišjim vrhom Nove Zelandije, je lep primer ohranjanja spomina na človeka, na katerega so sonarodnjaki ponosni tako zaradi njegovih avanturističnih dosežkov kot tudi zaradi človekoljubne dejavnosti, s katero je pomagal lajšati trdo življenje v odmaknjenih nepalskih vaseh. Muzej pod slikovito kuliso Aorakija(1) je z razstavami knjig,fotografij, stare opreme in z multimedijskimi predstavitvami zagotovo zanimiv ne le za alpiniste, ampak tudi za »navadne smrtnike«. V le lučaj oddaljenem odlično urejenem centru za obiskovalce (Mt. Cook Village Visitor Center) je prav tako moč brez težav preživeti kakšno dolgo deževno popoldne; med drugim nudi pregled zgodovine gorništva v Južnih Alpah, črno kroniko nesreč na Mt. Cooku, mini lekcije o ledenikih, flori, favni, geologiji, muhastem vremenu in še čem, pa seveda obvezni gift shop(2), kjer najdemo tudi izbor literature o lokalnih gorniških veljakih in vrsti drugih z gorništvom in turizmom povezanih dejavnostih.
Ob ogledovanju obeh centrov sem z grenkobo razmišljala, koliko takšne »organizirane« pozornosti namenjamo našim himalajskim in drugim gorniškim legendam in dosežkom Slovenci, ki se imamo za planinski narod in ki v vrhunskem alpinizmu zagotovo presegamo Novozelandce. Resda nimamo Edmunda Hillaryja, imamo pa Aleša Kunaverja, nestorja slovenskega himalajizma, Nejca Zaplotnika, Andreja Štremflja in Staneta Belaka, ki so pred tridesetimi leti kot prvi Slovenci stali na Strehi sveta po dolgotrajnem garanju v eni najtežjih smeri, ki je bila do današnjih dni »potegnjena« na Everest, in mnoge druge alpiniste, ki so s svojimi dosežki pripomogli, da smo Slovenci znana alpinistična »znamka« v svetovnem merilu. Tudi v daljni zgodovini, vse od prvih obiskov naših gora in začetkov organiziranega planinstva dalje, se nimamo česa sramovati. Sram pa nas je lahko tega, da v toliko letih nismo bili sposobni vse te bogate dediščine zbrati na enem mestu, v planinskem kulturnem hramu, slovenskem planinskem muzeju. In se z dosežki tudi pohvaliti, brez lažne skromnosti, kot se zna narod, ki je ponosen na svoje korenine. Ob tem sem se spomnila besed Dušice Kunaver, ki si neutrudno prizadeva za ohranjanje dragocenosti, ki jih premore slovenski narod, pa naj bodo iz alpinistične ali kakšne druge zakladnice: »Če ima nek narod razlog za ponos, potem mora biti ponosen, ker bo laže živel, laže šel v prihodnost in mu ne bo treba samo posnemati in občudovati tujine.« A v primeru planinskega muzeja bi se lahko brez škode zgledovali po tujini! Upajmo, da bo načrtovani in dolgo pričakovani slovenski planinski muzej kmalu ugledal luč sveta in da bomo lahko z veseljem in ponosom na ogled postavili pomemben del naše narodne identitete in se končno tudi na tem področju dostojno postavili ob bok drugim planinskim narodom.
___________________________________________________________
(1) Maorsko ime za Mt. Cook
(2) Trgovina z darili
Mateja Pate