Tema meseca: Udobje v planinskih kočah pri nas in v tujini / Intervju Edo Kozorog / 60 let Mladinske komisije PZS / O ostrem triglavskem grebenu, ki ga ni več / Davčne blagajne in planinska društva
Uvodnik: Odklop. Mateja Pate
TEMA MESECA
Za udobje je treba delati. Stanje in smernice naših planinskih koč. Zdenka Mihelič
Iskanje kompromisov med tradicijo in modernim. Udobje v planinskih kočah v tujini. Drago Dretnik
Prijaznost osebja in urejenost koč. Želje obiskovalcev planinskih koč. Zdenka Mihelič
KOLUMNA ZA
Združeni v joti in ričetu. Tomaž Jakofčič
KOLUMNA PROTI
Hvaležnost. V imenu gora. Borut Peršolja
DIPLOMSKA NALOGA
Ohraniti dušo Roblekovega doma. Možnosti za nadaljnji razvoj Roblekovega doma. Sandra Šimic
INTERVJU
Kje so tuši in koda za wi-fi? Pogovor z Amélie Faure. Martina Čufar Potard
OD KOČE DO KOČE
Oceani granita in druge lepote. Treking nad dolino Bregaglia. Mojca Stritar Kučuk
INTERVJU
Nekoristni svet je lahko koristen. Pogovor z Edom Kozorogom. Žarko Rovšček
KOLUMNA
Bogatenje naše gorniške dediščine. Viki Grošelj
Z NAMI NA POT
Karavanška pomladna ljubljenka. Golica. Gorazd Gorišek
OPISI
Golica s Planine pod Golico. Gorazd Gorišek
Golica z Javorniškega Rovta. Gorazd Gorišek
Golica čez sedlo Rožca. Gorazd Gorišek
Golica z Jesenic. Gorazd Gorišek
TUJINA
V deželi marelic. Armenija s smučmi. Uroš Prelovšek
ZGODOVINA
O ostrem grebenu, ki ga danes ni več. Triglav, kot so ga doživljali prvopristopniki. Ivan Veber
PREJELI SMO
Planinska društva in davčne blagajne. Nataša Cankar
Davčne blagajne breme za mala društva. Zdenka Mihelič
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Planinska društva sprejela usmeritve PZS. Skupščina PZS 2016 na Koroškem. Zdenka Mihelič
MLADI
Že 60 let pod objemom gora. 60 let Mladinske komisije PZS. Emil Pevec
ANEKDOTI
Moji spomini na leta pri Mladinski komisiji. Ob 60. obletnici MK PZS. Dušan Škodič
PORTRET
Ni cvetja brez korenin in veselja brez sadov. Pogovor z Nacetom Breitenbergerjem. Anka Vončina
O KAMNIH IN OKNU NA GORI
Luknja namesto zaklada. Mateja Pate
TURNI SMUK
Druženje gorskih reševalcev. Spominsko tekmovanje ponesrečenim mojstranškim reševalcem. Vladimir Habjan
UTRINKI
Na prelazu. Tone Škarja
GEO ZANIMIVOST
Ušesa Istre. Spodmoli na Velem Badinu. Leni Ozis
VARSTVO NARAVE
Naravovarstvo in prostovoljstvo. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
PISMA BRALCEV
PREBRALI SMO
PLANINSKA ORGANIZACIJA
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
Uvodnik: Odklop
Težko bi rekla, kdaj natanko sem nehala plezati. Ni se zgodilo kar čez noč. H koncu je zagotovo pripomogla tura v Zahodne Julijce v času, ko so bili plezalni obiski gora na sporedu le še nekajkrat na sezono. S soplezalko nama plezanje v eni od priljubljenih klasik nikakor ni steklo, v sosednji smeri se je pripetila nesreča - tako midve v steni kot reševalci v helikopterju, ki je priletel na pomoč, smo bíli bitko s časom, da bi ušli bližajoči se nevihti. Ko se je vendarle vse srečno izteklo, sem v zavetju bivaka, strmeč v strele, ki so švigale naokrog, sklenila, da je alpinizem preveč nevaren za tako kampanjsko ukvarjanje z njim.
Tako je plezanje, več let središče mojih misli in aktivnosti, zlagoma odšlo iz mojega življenja. Verjetno na presenečenje mnogih, ki so me poznali v mojih najbolj zagnanih letih, in zagotovo na razočaranje nekaterih - ti so še dolgo po tem zmajevali z glavo, češ glej, kaj je nastalo iz tebe. (Na te pripombe so sicer čudežno hitro pozabili, ko so tudi sami postali le še občasni obiskovalci sten, na dobri poti do alpinistične upokojitve.) Danes je marsikdo od nekdanjih šodrovcev in zmernih obiskovalcev plezališč - v očeh ambicioznih alpinistov po večini neperspektivne raje torej - s skalo bolj domač, kot sem v tem trenutku sama. In če kdaj po dolgem času srečam nekdanje plezalske znance, me skoraj po pravilu doleti vprašanje, ali še plezam, in nato pogosto še dodatno poizvedovanje, ali plezanje kaj pogrešam. Moj drugi prostodušni "ne" je po večini sprejet z dobršno mero nejevere.
Seveda se z nostalgijo spominjam plezalskih let, a ta je bržkone bolj povezana z brezskrbnim življenjem, ki smo ga živeli takrat in katerega velik del je predstavljal alpinizem. Plezanja kot fizične aktivnosti ne pogrešam, čeprav je izredno lepa; prav tako ne zgodnjega vstajanja, prevažanja do sten, večnega hitenja, plazenja po skrotju in drobljivih policah, pa še kaj bi se našlo ... A če dobro pomislim, ta moj drugi "ne" ni prav iskren. Plezanje mi je namreč omogočalo popoln odklop od vsakdanjega življenja - to pa vsekakor je nekaj, kar bi mi danes prišlo zelo prav. Popolna osredotočenost na izziv, ob kateri iz glave izpuhtijo čisto vse misli. Ko ne obstajata nič drugega kot vertikala pred teboj in uganka, kako doseči naslednji oprimek. Ena od takih doživljajsko intenzivnih tur mi je za vedno ostala globoko zasidrana v spominu - plezanje smeri Albatros v Paklenici, ko sem kot v transu premagovala navpične plošče in v to vložila vse svoje izkušnje in zaradi večdnevnega plezanja že načete moči. "Videti je bilo, kot da bi plesala balet," je mojo bitko z gravitacijo na vrhu smeri opisal soplezalec (in s tem komplimentom nedvomno pripomogel k ohranjanju spomina na to plezarijo). Po skoraj petnajstih letih se fantastičnega občutka zamaknjenosti in osredotočenosti spominjam tako živo, kot da bi ga doživela včeraj.
V vrtincu vsakdanjih obveznosti sem po dolgih letih plezalske abstinence prišla do stopnje, ko se vse težje (za)ustavim in dam možgane na off. Različne "nadomestne" aktivnosti, ob katerih preživljam svoj skopo odmerjeni prosti čas, so sicer sproščujoče, a se z njimi ne zamotim do take mere, da bi učinkovito odmislila čisto vse, kar mi polni glavo. To mi je nekdaj po navadi uspelo že, ko sem prijela za prvi oprimek v smeri, če ne, pa najpozneje do konca prvega raztežaja. Vprašanje je, ali bi plezanje tudi dandanes sprožilo tak miselni vakuum, kot ga je nekoč, ko smo vseeno imeli na grbi nekaj centov manj skrbi; morda ga na račun "zlatih starih časov" tudi malo poveličujem ... kdo ve. Ampak - ja, zdaj javno priznam vsem tistim, ki ste kdajkoli vprašali: včasih se mi toži po plezanju. Se tudi vam po vašem (nekdanjem) odklopu?
Mateja Pate