Prvi del marčne številke Planinskega vestnika smo posvetili letos preminulemu našemu legendarnemu in neustavljivemu alpinistu Radu Kočevarju (1928-2024).
"S slovesom Rada Kočevarja smo tako izgubili zadnjega in brez dvoma najmočnejšega predstavnika generacije, ki je v času po vojni postavila nove smernice razvoju alpinizma pri nas kljub začetnemu odporu starejše generacije plezalcev," pravi Jure Krejan Čokl.
Pogovarjali smo se s Kazimirjem Drašlerjem - Mikcem, letošnjim prejemnikom priznanja PZS za alpinizem, ki je z nami delil številne izjemne trenutke na svoji alpinistični poti.
Drugi intervju pa je z Andrejo Jagodic in Niko Radjenovič, ki sta se s kolesi povzpeli na Kilimandžaro (5895 m), najvišji vrh Afrike (od tam je tudi naslovnice tega Vestnika), in z njega tudi opravili kolesarski spust. Obe sta mnogo več kot kolesarki. Kaj vse, pa le preberite v tokratni številki Vestnika.
Z Martino Naglost se podajamo v Dolomite, na dolgo in zahtevno krožno pot, Izidor Tasič piše o doživetjih med domom in hribi, Tone Golnar v potopisnem članku po gorah Bosne in Hercegovine piše o tem, da je največja vrednost obiska stik z ljudmi, Mire Steinbuch piše o izzivih turizma v goratem svetu, Alenka Špan pa o dijaškem planinskem taboru. Matjaž Čuk se spominja poti izpod Himalaje, Mira Petek razmišlja, ali ima svoje mesto v gorah. Spominjamo se 250-letnice rojstva Valentina Staniča, v naravovarstvenem članku s Petrnelovo pogledamo, kako so pojmovali varstvo narave nekoč. Tone Vidrgar se potepa v Glinščici in se sprašuje, ali smo v Alpah, Dušan Škodič piše o Franciju Ekarju, letošnjemu prejemniku Bloudkove nagrade 2023, najvišje državne nagrade na področju športa. Ne spreglejte pa tudi člankov o kočah - ki so odprte, planincev pa ni, o letošnjem državnem prvenstvu v lednem plezanju.
V rubriki Z nami na pot pa vas z Mitjem Petrnelom vabimo na smučarske adute Visokih Tur - v zapostavljene kotičke gorske skupine Goldberg.
Sledijo stalne rubrike: strip (o Aljaževem domu v Vratih), literatura, film, vzgoja (o spustu pri turnem smučanju), kolumna, narava, planinska organizacija.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika
ter srečno in varen korak na vseh vaših poteh!
Neustavljivi Rado Kočevar
Kazimir Drašlar – Mikec: Kmalu po svobodi so se trije nadobudni dijaki, France, Srečo in Rado, namenili preplezati greben od Kranjske Rinke na Skuto. Šlo je lepo, le vzpon na Konja, stolp v grebenu, je bil za Rada preveč. Ugotovil je, da plezarija ni zanj, da je bolje, da se obrne, da prijateljema ne pokvari ture. Prijazno prepričevanje in stara oguljena konopljina vrv za povezovanje sena sta pomagala, da je premagal strah in Konja. V letih, ki so sledila, se je Rado razvil v eno najbolj izoblikovanih, markantnih osebnosti svoje generacije in slovenskega alpinizma sploh.
Spisek njegovih vzponov, tako število kot težavnost, vzbuja občudovanje. Izpostaviti velja tri prelomne dosežke. Prvo ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v Travniku, s katero je razbil mit šeste stopnje, Čopov steber prvič brez bivaka in raz Dedca, prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje. Vredno spoštovanja, ker je bila večina vzponov opravljena po vojni, ko je primanjkovalo hrane, obleke, da o alpinistični opremi niti ne razmišljamo.
Bil je neustavljiv, neutruden, močan in odločen plezalec, tako da so mu zavistneži in hkrati občudovalci rekli potujoča mišica. Z neskončno samodisciplino je vzdrževal telesno in duševno kondicijo. Edini v generaciji je bil, ki je vedel, kaj hoče v alpinizmu. In je natančno tudi vedel, kako to lahko doseže. V današnjem jeziku: zmagovalni, šampionski duh. Veliko pozneje, ko sva se zbližala, sem razumel, da v njegovi misli ni vnaprej postavljenih mej, ni tistega "ne da se". Verjel je, da veliko narediš, če to hočeš, in da nedosegljivo postane takrat, ko to sam preizkusiš.
Najlepši zaključek tistih lepih let plodnega plezalskega življenja je bila izdaja prvega povojnega plezalnega vodnika V naših stenah. Ta knjižica, ki jo je leta 1954 spisal skupaj z Igorjem Levstkom in Mitjo Kilarjem, ni bila samo plezalni vodnik, bila je predstavitev novega načina razmišljanja v slovenskem alpinizmu.
Ko me je ob koncu petdesetih zaneslo v alpinistične kroge, Rada nisi srečal ne na alpinističnih ne na reševalskih tečajih. Govorilo se je, da hodi svoja pota, vodi turiste, smuča in uči zemljepis v Kranjski Gori. Zares sva se spoznala, ko je začel spet prihajati na srečanja veteranov. Na enem od njih, v Kamniški Bistrici, je prisedel pri zajtrku in začel pogovor. Bil je zanimiv in iskriv sogovornik. Navezala in vzdrževala sva stike. Po elektronski pošti mi je pošiljal poročila o kolesarskih potepih, preplavanih metrih v beljaških toplicah, gorskih in smučarskih poteh. Pošiljal mi je slike gora, ki jih je pobral na spletu, o katerih je sodil, da jih moram videti. Skupaj smo bili v Messnerjevem muzeju in na obisku pri Ötziju. Na izmenjavi s češkimi veterani v njihovem raju med stolpi iz peščenjaka je bil bistri, čili, navkljub razmajanim kolenom poskočni devetdesetletnik glavna zvezda.
Na jesen življenja je Rado objavil spomine. Na to knjigo je bil ponosen. In knjigo je želel sam pokloniti staremu prijatelju Francetu, tistemu Francetu z začetka. Vožnja v ljubljanskem prometu mu ni dišala, pa še oblast je devetdesetletniku predpisala mejo, kako daleč od doma sme z avtom. Dogovorila sva se, da se dobiva pri Marinšku v Naklem in potem gre z mano v Ljubljano k Francetu. Tam pa: "O madona, knjiga je v Naklem v avtu!" Naslednji dan zaslišim Zupanov glas s Kočevarjeve številke in takoj Radovo pojasnilo, da obljuba pač velja, da po pošti ni osebno ... Zato se je Rado kljub jutranji prometni konici in vozniški omejitvi sam zapeljal v Ljubljano in Francetu prinesel knjigo, preden bi bilo prepozno. Neustavljiv je bil.
Ko smo se po obisku v njegovem novem domu v Postojni poslavljali, nam je za popotnico namenil nasvet: "Važno je samo, da se nikoli ne ustaviš, da si v gibanju, pa bo vse prav."
Potem pa sem izvedel, da Rado tokrat ni držal besede ...