Uvodnik: O pastirjih in vlečnih konjih. Mateja Pate / Tema meseca: Zgodovina rabeljskega rudnika in rudarjev posočja. Jana Remic / Planinstvo. Delo na višini. Tina Leskošek / Varno v gore. Pokrivala in rokavice. Arnold Lešnik / Alpinizem: Ašenbrenerjeva preizkušnja. Nina Bernard
Vsebina - Članki
UVODNIK: O pastirjih in vlečnih konjih. Mateja Pate
TEMA MESECA
Kaj skrivajo nedrja zemlje? Marjan Bradeško
Zgodovina rabeljskega rudnika in rudarjev iz Posočja. Jana Remic
PLANINSTVO
»Delo na višini«. Tina Leskošek
Krožna planinska pot Muta. Tomaž Kumer
Bos na Triglav. Marjan Bradeško
Rapalka. Dušan Škodič
Kolikor hodcev, toliko poti. Mojca Luštrek
Dobrega četrt stoletja pod platneno streho. Manca Čujež
Krav pa nikjer ... Valentin Bogataj
Kravji vrh/Kuhberg, 2024 m. Valentin Bogataj
Šćah. Peter Kosi
Zeleno, ki te ljubim zeleno? Mateja Pate
Table Mountain. Andrej Gosar
Za srce in dušo. Mitja Peternel
NA TURO
Kako smo iskali Semide dei Agnei. Andrej Stritar
Cuel dela Bareta, 1522 m. Andrej Stritar
VARSTVO NARAVE
Rak koščak. Dušan Klenovšek
VARNO V GORE
Pokrivala in rokavice. Arnold Lešnik
INTERVJU
»Motivacija je gonilo vsega«. Luka Krajnc, mladi alpinist z vrhunsko plezalno sezono. Manca Čujež
ALPINIZEM
Bhagirathi 2009. Marko Prezelj
Ašenbrenerjeva preizkušnja. Nina Bernard
Družinsko plezanje v Ailefroide. Vesna Pavlovič
Neznani vrhunski alpinisti med nami. Joža Mihelič
Veliki vrh nad Jezerskim. Bor Šumrada
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
IZ DEJAVNOSTI PZS
NOVICE IN OBVESTILA
Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar
O pastirjih in vlečnih konjih
Zadnjič je kolega izrazil navdušenje nad razcvetom nekaterih ljubljanskih alpinističnih odsekov in ob tem z grenkobo pripomnil, da je njegov matični odsek čista žalost: nič se ne dogaja, nihče ni pripravljen vložiti kaj dosti svojega dela za skupno dobro, skratka, ferajnovsko življenje zamira in odsek propada. Nisva imela časa, da bi rekla kakšno bolj poglobljeno na to temo, čeprav ne bi bilo treba dosti mozganja, da bi prišla do zaključka, da so vzponi in padci čisto običajni del življenja vsakega lpinističnega odseka.
Vedno pogosteje sicer poslušam, kako je z mladimi (samo z mladimi?) vedno težje, da jih prostovoljno, »udarniško« delo ne zanima, da bi vsi raje jemali kot dajali in da skrbijo samo še za lastno korist. Glede na dandanašnji lagodni način življenja, ko se nismo več vajeni potruditi za stvari, ampak čakamo, da nam bodo same padle v naročje, je najbrž res nekaj na tem, a po drugi strani so ta opažanja stara toliko kot alpinistični odseki. Iz lastnih izkušenj vem, da je bilo mlade in malo manj mlade že v preteklosti zelo težko zbrati za kakšno delovno akcijo; da je malo takih, ki bi svoj prosti čas »zapravljali« kot načelniki tako samosvoje druščine, kot je alpinistična; da je lagodneje priti na skupno turo kot jo organizirati; da je lepše posvečati se svojim ciljem kot pa delu s tečajniki in tako dalje. Ljudje smo očitno res raje ovce kot pastirji; kako tudi ne, dosti lažje je blejati (kritizirati pastirja) kot pasti razpuščen trop ... In slednjemu je propadajoči ferajn pravzaprav zelo podoben - vsak zase muli svoj šop suhe trave in družabno »čredno« življenje zamre.
Vendar če ima odsek srečo, se slej ko prej najde kak podjeten pastir, dovolj zagnan posameznik, ki spet zbere svoje ovce in jih organizira v zvončkljajoč trop, toda to nemalokrat zahteva dosti potrpljenja in truda. A včasih še tako močna volja pastirja ne pomaga, če so se ovce že porazgubile po okoliških pašnikih in postale preveč samosvoje. Spominjam se lastne izkušnje, ko sem rosno mlada zelo optimistično prevzela vodenje odseka - in po enem letu razočarana omagala: »Ne morem vsega sama ...« Voza, ki je globoko v blatu, še tako trmast vlečni konj sam pač ne more premakniti! Za zares cvetoče ferajnovsko življenje je potrebna ekipa nekaj zagrizenih posameznikov, ki vsak po svoje prispevajo k sestavljanju harmonične celote. V tem primeru vleka voza ni več tlaka, marveč prijetno opravilo, kar sem imela na srečo priložnost izkusiti kmalu po neslavno končanem prvem poskusu načelništva, ko mi je »v drugem mandatu« peščica navdušencev nekaj let uspešno pomagala vleči voz - in v veselje mi je, da do zdaj še ni obtičal v kakšni luknji.
Dokler se bodo pojavljali »vlečni konji«, torej ljudje, ki jim bo v materialnem smislu nekoristno delo »za ferajnov blagor« predstavljalo izziv in čudovito priložnost za nove, zelo dragocene življenjske izkušnje, se nam bržkone ni treba bati dokončnega konca raznovrstnih društev in združenj. Konec koncev, že če se ozremo v zgodovino, hitro spoznamo, da je dovolj en človek, da spremeni svet. In če se obda še s sposobnimi pomočniki, ni nič več nemogoče.
Mateja Pate