O alpinistih in stereotipih o njih ... predvsem pa o "alpinističnem starševstvu". / Ta visoka Rosojanska pot / Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani / 30 let srečanj alpinistov veteranov
Vsebina - Članki
UVODNIK
Zapisano (v spomin)! Marjan Bradeško
TEMA MESECA
O alpinistih in stereotipih o njih ... predvsem pa o "alpinističnem" starševstvu. Mateja Pate
"Mama, ata, kaj je to?" V gore z najmlajšimi. Gorazd Gorišek
OTROCI IN GORE
Zimski vzpon malega Fabijana. Kako je imel tata več sreče kot pameti. Milan Meden
IZ DNEVNIKA ALPINISTA
Raziskovanje v deviškem svetu. Odprava Xuelian Feng 2011. Aleš Holc
INTERVJU
Stenam sem večno hvaležen. Pogovor s Petrom Ščetininom. Tine Marenče
BERCHTESGADENSKE ALPE
Steinernes Meer. Gorovje nad Kraljevim jezerom. Vid Pogačnik
Z NAMI NA POT
Živa planina s pridihom tradicije. Velika planina. Andreja Tomšič
Opisi:
Velika planina (Gradišče) iz Stahovice mimo Sv. Primoža. Jože Drab
Velika planina (Gradišče) čez Dolski graben. Jože Drab
Velika planina (Gradišče) iz Krivčevega. Jože Drab
Velika planina (Gradišče) od parkirišča Za Ušivcem. Jože Drab
Z NAMI NA POT
Razgledni balkon na velikane Zahodnih Julijskih Alp.
Naborjetske gore. Gorazd Gorišek
Opisi:
Poldašnja špica/Jôf di Miezegnot. Gorazd Gorišek
Visoki Pipar/Monte Piper. Gorazd Gorišek
Dve špici/Due Pizzi. Gorazd Gorišek
Lipnik/Monte Schenone. Gorazd Gorišek
ZAHODNI JULIJCI
"Ta visoka Rosojanska pot". Veličastno prečenje nad Rezijo. Jana Remic
OBLETNICA
Ni časa za počitek na lovorikah. Ob stoletnici Goriške podružnice SPD. Žarko Rovšček
SLOVENKI V HIMALAJI
Gola gora ponovno. Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani. Irena Mrak
SPOMIN
Pogovor na grobu. Zakasnelo pismo Tomažu Humarju. Damijan Meško
TEKMA V SPOMIN
Pajki so še vedno pod previsom. 14. Johanov memorial v Ospu. Boris Strmšek
VETERANI
30 let srečanj alpinistov veteranov. Irena Mušič Habjan
OBLETNICE
Stoletnica rojstva Jaka Čopa. Jakec - starosta slovenskih planinskih fotografov. Elizabeta Gradnik
PLANINSKI VESTNIK
Ljudem hočemo pomagati. Slovesnost ob desetletnici uredništva
IZ MOJEGA NAHRBTNIKA
Na Dovški križ. Trening za sedemdeset naslednjih. Tatjana Cvetko
VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI
Ko postane vlaga voda. Miha Pavšek
VARSTVO NARAVE
Pikajoča Primorka. Bodeča lobodika. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Zapisano (v spomin)!
Šel sem v gore, bolj na hitro, spotoma tako rekoč. Vzel sem le svoj mali fotoaparat, da me večji, težji, ne bi po nepotrebnem obremenjeval. V hudi strmini, v nekakšnem žlebu, kjer se je v vrsto postavila skupina dreves, vsako z imenitno markacijo na sebi, pa je tudi tisti fotoaparat odpovedal. Še pred leti bi imel to skorajda za tragedijo. Tistikrat pa sem samo zamahnil z roko - in veselo odsopel navzgor. Zdaj pa bom zares opazoval, zdaj bom pokrajino spet gledal neposredno z očmi, ničesar ne bo vmes. In sem gledal, opazoval, že med vzponom, ko pa se je pred menoj razgrnil neizrazit vrh v grebenu, sem ostrmel. In strmel naprej. Sedel sem na skalo in gledal, gledal - ter zapisoval v spomin. Tja, od koder mi nihče ne more vzeti, tja, kjer si ne morem ničesar pomotoma izbrisati. Pa me je prešinilo: „Kaj pa, če vendarle pozabim, če v spominu zbledi?"
Nenadoma sem razumel, zakaj pišemo. Da bomo, četudi brez slike, znali narisati tisto sliko tistega prelestnega jesenskega popoldneva, da si bodo podobno sliko znali narisati tudi drugi. Še mnogo let zatem. Takole je bilo:
„Rušnat greben, prepleten z nizkimi macesni, ki so izstopali z rumenim pridihom, se je v dokaj ravni črti vlekel tja proti modrikastim ostenjem; na koncu je rumenilo macesnov zamenjalo belo kamenje, ki se je vse bolj rinilo med rušje, greben se je namreč tam že pošteno vzpenjal. In prav na tistem mestu, na meji svetlobe in sence, je skalovje nenadoma postalo drzno, ostro se je zarezal greben in se odgnal v nebo, navzgor, kot bi hotel doseči raztrgan oblak, ki je leno poviseval nad goro. Severna ostenja so bila zaradi južnega sonca že v hladni modrini, le nekaterim izrazitim rebrom je še uspevalo loviti zadnje blede žarke, ki so uhajali čez škrbine v grebenu. Razbiti, nagrmadeni skladi, golo skalovje z redkimi zaplatami zelenic - vse to pa je visoko pod vrhom še bleščeče sijalo v popoldanskem soncu. Beli apnenec so premazale ogromne rdeče lise, sveži odlomi, katerih sled je bilo jasno videti tudi spodaj na velikanskih jezikih melišč. Rdečilo je žarelo na sijoči belini, naloženi skladi pa so vrgli ravno dovolj senc, da je stena pokazala svojo višino, globino, dejansko kar srhljivo mogočnost. Tam daleč in visoko, skoraj na koncu obzorja, je bilo slutiti vrh ... Na svojem pomolu sem se obrnil na sever. Povsem druga slika. Raztreseni zeleni stožci, ki rastejo z zelenega dolinskega dna, posuti s smrekovimi gozdovi, sem in tja se v njih pokaže plameneči macesen. Šele tik pod vrhom se otresejo gozdnega pokrivala in v vršnem skalovju pokažejo, da so tudi oni - gore. Daleč zadaj, v modrosivem popoldanskem mrču, je na skrajnem severu lebdelo nekaj oblakov, kot nekakšni kosmi vate so bili. In sem pogledal še na zahod. Nekoliko sem priprl oči, saj je nizko sonce od jugozahoda sijalo naravnost vanje. Le prosojni obrisi tisočerih obzorij, nazobčanih in nalomljenih, so govorili, da je tam nekje‚ 'v navalu pod zvezdami obstal naš kamniti val‘ (po Otonu Župančiču). Zdelo se je, kot da z globoke modrine neba navzdol visi nekakšna tančica in mi zakriva ves cvet gora. A vedel sem. To so gore, s katerimi se poznamo že dolgo, gore, kamor pridem kot domov ..."
Tako torej rišemo podobe, si jih s pisanjem še trdneje zapisujemo v spomin in jih prinašamo tudi tistim, ki jih morda niso uspeli ujeti. Pisana beseda je naša ljubezen, pisana beseda je naša rešiteljica, uči nas, zdravi in navdihuje. Da bomo šli znova, da bomo povedali drugim - z zapisom. Ki ostane. Ne samo nam, pač pa vsem. Tudi tale z Velikega vrha nad Jezerskim.
Marjan Bradeško