Tema meseca: Tirolska poselitev pri nas / Domači Polhograjski dolomiti / Naši alpinisti med drugo svetovno vojno in portret Mirana Cizlja / Pogovor s predsednikom našega največjega planinskega društva, Tomažem Willenpartom
Uvodnik: Narava: ljuba mati ali mačeha? Mateja Pate
POTOMCI TIROLCEV V SLOVENIJI
Zavedanje korenin. Tirolska poselitev Baške grape. Nadja Valentinčič Furlan
Dediščina naših prednikov. Tirolska naselitev v zgornji del Selške doline. Miha Markelj
Tirolski pogled na potomce v Baški grapi. Pogovor z Josefom Passlerjem, zgodovinarjem in bivšim županom Innichena. Nadja Valentinčič Furlan
INTERVJU
Žal mi je za neuresničene vzpone. Pogovor z Ivanom Rejcem. Žarko Rovšček
SPOMINI PRED DOMAČIM PRAGOM
Po sledi svojih prednikov in fotografskih razstav. Polhograjske gore. Ciril Velkovrh
KOTIJSKE ALPE
Košček sonca na drugi strani Evrope. Monte Viso, 3841 m. Primož Brifah
KOLUMNA
Če te naveže na svoj štrik, še ni gorski vodnik. Marta Krejan Čokl
Z NAMI NA POT
Za vse letne čase. Obir. Mojca Stritar Kučuk
Opisi tur:
Ojstrc/Hochobir s sedla Šajda. Mojca Stritar Kučuk
Ojstrc/Hochobir od Kápelske koče. Mojca Stritar Kučuk
Ojstrc/Hochobir s severozahoda. Mojca Stritar Kučuk
Mali Obir/Kleinobir. Mojca Stritar Kučuk
Črna prst iz Kala. Robert Logar
Rodica iz Ruta. Robert Logar
Šija iz Kneških Raven. Robert Logar
Žabiški Kuk s planine Kuk. Robert Logar
Jalovnik iz Sela nad Podmelcem. Robert Logar
ALPINISTI MED VOJNO
Izgubljena generacija? Padli slovenski alpinisti med drugo svetovno vojno. Peter Mikša
STOLETNICA ROJSTVA
Prvak predvojnega časa. Miran Cizelj. Franc Ekar
INTERVJU
Število članov dokazuje, da delamo dobro. Pogovor s Tomažem Willenpartom, predsednikom PD Ljubljana - Matica. Vladimir Habjan
ŠPORTNO PLEZANJE
Druženje in spodbujanje zdrave tekmovalnosti. Predstavitev Vzhodne in Zahodne lige. Nejc Pozvek, Jernej Jazbec in Kristina Pahor de Maiti
PLANINSKA ORGANIZACIJA
60 let planinske orientacije v Sloveniji. Po sporočilu za medije in spletnih objavah povzela Zdenka Mihelič.
PORTRET
Bile smo prve. Marija Kurnik o spominih na prvo planinsko orientacijsko tekmovanje. Mateja Pate
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Kum z laskavim naslovom. Planinski dom na Kumu - naj planinska koča 2015. Miro Eržen in Ciril Velkovrh
ZDRAVJE
Pripravimo se na zimo. Podhladitev in omrzline. Petra Zupet
FOTO NASVET
Fotografiranje prostoživečih živali in rastlin. Šport za potrpežljive in vztrajne. Oton Naglost
FILM
Zadnja beseda vedno pripada gori. Zdenka Mihelič
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
TNP
KRATKE NOVICE
V SPOMIN
Narava: ljuba mati ali hudobna mačeha?
Pred nekaj leti sem se, potem ko sem vse dotedanje življenje preživela v beli Ljubljani, preselila na vas. Po mnenju mnogih Bogu za hrbet. Do prvega mesta nas loči 15 ovinkastih kilometrov, 800 metrov višinske razlike in slabe pol ure vožnje. "Kako je kaj v Moldaviji?" me je zadnjič nagovoril prijateljičin mož, ki ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi rekel kakšne pikre na račun lokacije našega prebivališča. Torej, kako je kaj pri nas v rovtah?
Rekla bi, da še kar pristno. Večina ljudi še vsaj približno živi in diha z naravo. V znatno manjši meri kot nekoč, da se razumemo, a hkrati neprimerno bolj kot v mestih. Ko narava počiva, upočasnijo ritem tudi ljudje, vezani na delo z zemljo, drugi pa včasih po sili razmer, ko pihne burja in s snegom zamete ceste ... Kar je v redu. Narava je že vedela, zakaj si je izmislila počitek, vsakodnevni divji tempo od jutra do večera je izum človeka, ki tako sam sebe
peha v začarani krog novodobnih diagnoz.
Kar se mi zdi neprecenljivo pri prebivanju na robu divjine in dobra naložba v prihodnost, je možnost, da otroci odraščajo v sožitju z naravo in se v njej učijo. Tako recimo, če karikiram, v nasprotju z mestnimi otroki še znajo hoditi po neravnem terenu in še vedo, da piščanci nimajo štirih nog, kot je nekoč izjavil vnuk očetovega prijatelja, ker so imeli na krožniku pač vedno štiri kurja bedra ... In da krave niso vijolične. Pa da se ne bi kdo nasmihal!
Pred časom je po spletu krožil sestavek z naslovom Zgodba nekega osnovnošolskega učitelja iz šole v naravi, ki se mi je (čeprav mi je med branjem risal nasmeške na obraz) zdel pravzaprav zaskrbljujoč. Avtor v njem opozarja na pereč problem, namreč, da so dandanašnji otroci tako oddaljeni od narave, da je ne dojemajo več kot svoj bivalni prostor, kot Mater Naravo, temveč kot sovražno okolje, v katerem nanje pretijo raznorazne nevarnosti. Za kar seveda niso krivi sami. Mlad človek nima, česar mu ne daš, vztrajno ponavlja neutrudna borka za ohranjanje ljudske dediščine Dušica Kunaver. Kot pravi avtor sestavka, pred slabega pol stoletja ni bilo šest- ali sedemletnika, ki ne bi znal zakuriti ognja iz vlažnih vej in se pripraviti na noč v naravi, danes pa je, če povzamem opažanja omenjenega učitelja, stanje porazno. Na šolskih izletih v hribe se je izkazalo, da se starejšim osnovnošolcem niti sanja ne, kako preživeti v naravi. Izmed petdesetih otrok niti eden ni znal zakuriti ognja in se pripraviti na zasilno prenočevanje na prostem. Zgovoren je tudi podatek, da nihče izmed njih še ni spal v šotoru, čemur menda botruje odpor proti kačam, žuželkam in drugi golazni, ki preži na ljudi na taborjenju.
Nekoč, ne tako zelo daleč nazaj, ljudje narave niso doživljali kot nekaj nevarnega in sovražnega, ampak so jo poznali in imeli radi, saj jim je navsezadnje omogočala preživetje. In nam ga še danes, le da je ne poznamo več in si v njej ne znamo več pomagati, ampak si delamo utvare, da bomo preživeli s pomočjo tehnologije. A ko bo naslednjič močno zamahnila z repom v obliki kakšne ujme, ki nam bo recimo za dlje časa sesula oskrbo z električno energijo, se bodo iluzije kaj hitro sesule v prah. Takrat se bo zopet v pravi meri pokazalo, kako šibki smo postali zaradi naše odtujenosti od narave.
V spominu so mi ostale besede Vlaste Kunaver, hčerke legende slovenskega himalajizma Aleša Kunaverja, ki je v nekem pogovoru kot "neskončno dragoceno popotnico", ki jo je dobila od njega, omenila "občutek, da si v naravi doma, da narava ni nič strašljivega, da se v njej preživi, da te ponoči nič ne poje pod smreko". Jo bomo svojim otrokom znali/zmogli dati tudi mi? Prepričana sem, da imamo tisti, ki živimo bogu iza nogu, če ne drugega, mnogo boljše možnosti za to. Ali jih bomo v polnosti izkoristili, je stvar naše daljnovidnosti, rekla pa bi, da te premoremo več kot tisti, ki so prepričani, da je bila moja selitev na podeželje nerazumen korak v regresijo.
Mateja Pate