Tema meseca - Obhodnice / Intervju z Markom Prezljem / V enem zamahu po celotni poti Planica-Pokljuka / Poslovil se je Walter Bonatti.
Priloga: vodniček Trenta
Vsebina - Članki
UVODNIK
Platke ali plate? Marta Krejan
TEMA MESECA
V pot nanizane lepote narave in človeške dediščine. Obhodnice. Marjan Bradeško
Pregled obhodnic. Kaj so in kakšne so? Niko Guid
Pohodništvo je moj način življenja. Pogovor z Alenko Veber. Marjan Bradeško
Osnovna šola trekingov. Evropska pešpot E6. Igor Lauko
INTERVJU
Alpinizem je vedno tudi raziskovanje. Pogovor z Markom Prezljem. Vladimir Habjan
PLANICA-POKLJUKA
Osem nepozabnih dni. Z najstnico po Župančičevih in Vodebovih sledeh. Boris Sedej
Z NAMI NA POT
V dolini pod visokimi vrhovi. Bovec z okolico. Bor Šumrada
Opisi:
Visoki Kanin. Bor Šumrada
Rombon. Bor Šumrada
Svinjak. Bor Šumrada
Javoršček. Bor Šumrada
Z NAMI NA POT
Cela paleta čudovitih gora. Skupina Ortlerja. Vladimir Habjan
Opisi:
Ortler. Irena Mušič Habjan
Monte Cevedale. Irena Mušič Habjan
Punta San Matteo. Irena Mušič Habjan
Monte Vióz. Irena Mušič Habjan
POSLOVIL SE JE
Walter Bonatti (1930-2011). Boris Strmšek
BREZPOTJA
Raziskovanje skupine Breitkofla. Torre di Valromana (Remšenturn). Andrej Stritar
GORNIŠKA OPREMA
O klinih. Mojstri zabijanja in velemojster izbijanja. Peter Muck
BILO JE NEKOČ NA POHORJU
Holcarija. Ko je pohorski les še preživljal Dravsko dolino. Dušan Škodič
INTERVJU
Hribovska glasba ni samo narodnozabavna glasba. Godba vertikale. Manca Čujež
VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI
Neobetaven začetek s srečnim koncem. Vreme in razmere v gorah v meteorološkem poletju 2011. Miha Pavšek in Gregor Vertačnik
KOMENTAR
Svoboda in odgovornost. Andrej Stritar
BILO JE NEKOČ
Huda borba v krušljivi navpičnici. Severozahodna stena Rzenika. Pavle Kemperle
SPOMIN
Cilj je pot. Ob odkritju kipa Nejcu Zaplotniku. Marta Krejan
DVAJSET LET POZNEJE
Z nonotom na Komno. Tonetu Budinu v spomin. Lucija Budin - Mikulandra
VARSTVO NARAVE
To pa ni miš, ampak ... Podlesek. Dušan Klenovšek
ALPINISTIČNA TEHNIKA
Vzpenjanje po vrvi. Aljaž Anderle, Tadej Debevec
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Platke ali plate?
V rubriki Naša smer sem nekoč pisala o smeri Plate v Raduhi. Ne vem več, zakaj, ampak napisala sem Platke. Morda sem to ime kje prebrala ali pa je kdo tako ljubkovalno govoril o smeri, ker je res simpatična, sploh plate, po katerih ima ime. Pa imam naenkrat dve težavi, če ne kar tri (no, lahko jih vidimo ali pa tudi ne, kakor kdo): spreminjati imena se pač ne sme, čeprav to brez kakršnih koli zlonamernih nagibov to pogosto počnemo, izraz plate, če se gremo malo jezikovnega purizma, pa ni knjižni. Bi morali trije gajstni alpinisti, ki so kot prvi plezalci izbrali ime, smeri reči Smer čez plošče oz. Plošče? Ali pa je tako tudi bilo, pa s(m)o plošče kasneje prekrstili v lažje izgovorljive plate. Če se ne motim, je tu tretja "težava": originalno ime je potemtakem Smer čez plate/plošče, mi pa ji rečemo kar Plate in pod tem imenom smer najpogosteje najdemo tudi na spletu. Ne bi se toliko ubadala s tem, če me ne bi že takrat na mojo ljubkovalnico opozoril eden od dobrih poznavalcev sten in smeri Raduhe in če ne bi polemike o poimenovanju, ne le preimenovanju, vsake toliko časa zasledila še kasneje. Na primer v zvezi z junijsko prvenstveno smerjo Urbana Goloba in Karla Završnika, ki sta jo poimenovala Grande finale. Nekateri pravijo, da bi morali zapisati Gran Finale, nekaterim se zdi, da s tujimi imeni smetiti naše stene ni primerno, spet drugi pa zagovarjajo popolno svobodo pri izbiri in zapisovanju imen. Kaj je torej prav?
Nesmiselno bi bilo določiti "banalno" ozka pravila pri takih stvareh, kot je alpinizem, ki je vendarle svojevrsten sinonim za svobodo, a vendar kanček patriotizma in sled jezikovnega purizma tudi nista napačna. Ne bi rekla, da gre pri meni za t. i. poklicno deformacijo, saj vsekakor zagovarjam svobodo pri izbiri imen. Vsak ima svoje razloge, da izbere slovensko, italijansko ali madžarsko ime ali pa celo kombinacijo, se pa vseeno bolj nagibam k temu, da si za vzor jemljemo Kekca in ne Arnolda. Bolj me bode v oči tisto, kar je dejansko skregano z našim pravopisom in njegovo logiko, s čimer mislim na zapisovanje velikih začetnic. Nekoč sem dobila v pregled seminarsko nalogo, v katero je avtor za zglede vključil nekaj likovnih del tujih avtorjev in naslove slik poslovenil. Prav razburilo me je, da je vse besede v večbesednih imenih pisal z veliko začetnico. Kakor to počnejo Američani. Pri nas je popolnoma jasno, kaj pomeni, če je beseda zapisana z veliko začetnico, in če bo pisalo Pirati s Karibov: Z Neznanimi Tokovi, bom pač verjela, da je Neznani Tokovi lastno ime (kar pomeni, da lahko gre na primer za vzdevek kakšnega od piratov). Napake se seveda zgodijo, sploh če nekdo na hitro napiše, kaj je plezal, če nekdo drug to napačno prepiše, če se zalomi pri predlogih (s in z se še kar rada postavita pred napačne besede) ..., včasih gre pač za besedno igro ali namerno ime z "napako". Ali se imamo v slednjih primerih pravico vtakniti v svobodo izražanja in načrtno "popraviti" dano ime? Saj načeloma tudi sami ne maramo, da nas kdo preimenuje, kajne, in če je na letalski karti ena črka v imenu zapisana drugače kot v potnem listu, niti parkirnine za avto ni treba plačati, tako hitro nas odslovijo.
Morda bi morali biti le doslednejši in se držati tega, kar zapiše avtor. Toda ali smo sploh lahko dosledni? Prisojnik je bil včasih Prisank, Ledine so menda Vadine in Melania Knauss Trump je Melanija Knavs; no, ona se je sama preimenovala ... Nam je sicer povsem jasno, za kaj gre, če pa bo prišel na Jezersko neki Sven Olaf Enqvist in bo hotel na Ledine, ker tako piše v vodničku, našel pa bo tablo z Vadinami, se bo najbrž počutil malo izgubljenega. Mislim, da bi se kar morali držati pr(a)vih imen.
Marta Krejan