Tema meseca: Gorniška pot Planica-Pokljuka / Ziljske Alpr / Marjan Kregar / Naša prva odprava v nepalsko Himalajo / Kamnita goba pod Krnom / Test opreme: Lahke vetrovke
Uvodnik: "Nikomur ne bi bilo bolj hudo kot meni ..." Jure Čokl
GORNIŠKA POT PLANICA-POKLJUKA
Skrivnostna lepotica mnogih obrazov. Kako se je rodila edinstvena gorniška pot. Jure K. Čokl
Od Planice čez številne police. Gamsove riže, druga etapa gorniške poti PP. Juš Avguštin
Dediči PP. Matevž Pečovnik, vnuk Dušana Vodeba. Pogovarjal se je Juš Avguštin
Naj ostane nespremenjena. PP skozi čas. Boris Kumer
Moja pot PP. Domen Zupan
NAD JEZERI
Po sledeh koritniških lovcev. Bukovnik, pozabljena gora. Janez Turk
INTERVJU
V gorah se dobro počutim. Pogovor z Marjanom Kregarjem. Vladimir Habjan
SPOMINI
Sled kaže proti vrhu. Naša prva odprava v nepalsko Himalajo. Tone Škarja
KOLUMNA
Ego. Tone Škarja
Z NAMI NA POT
Gorniška transverzala med Dravo in Ziljo. Ziljske Alpe. Janja Lipužič
Opisi:
Latschur. Janja Lipužič
Golz. Janja Lipužič
Jaukenstöckl in Jaukenhöhe. Janja Lipužič
Hochstadel. Janja Lipužič
ZGODBA O TRMI
Božanska komedija pod Krnom. Iskanje kamnite gobe v razdejanem gozdu. Franci Horvat
DEJAVNOST KOMISIJ PZS
Smo na pravi poti. Predstavitev Gospodarske komisije Planinske zveze Slovenije. Pogovarjala se je Tina Leskošek
PORTRET
Mož z velikim srcem ... Silvester Blaško. Mateja Pate
TEST OPREME
Najlonska koža. Lahke vetrovke. Aljaž Anderle
FOTO NASVET
Panorama 360 stopinj. Zajem krajine v krogu okrog nas. Oton Naglost
GEO ZANIMIVOST
Desettisočletno zavetišče pod Olševo. Potočka zijalka. Matija Križnar
LJUDSKA DEDIŠČINA
Kako je nastal Špik in druge zgodbe o skali. Pripovedke iz gorskega sveta. Zbrala Dušica Kunaver
BRANJE V GORAH
Knjižnica na 1796 metrih. Najvišje ležeča mobilna knjižnica pri nas. Zdenka Mihelič
VARSTVO NARAVE
Kaj pa ti počneš? Dušan Klenovšek
VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI
Višinsko pribežališče pred nižinsko vročino. Vreme in razmere v gorah v meteorološkem poletju 2015. Miha Pavšek
RAZMIŠLJANJE
O planinski poštenosti. Andreja Erdlen
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
PLANINSKA ORGANIZACIJA
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
TNP
KRATKE NOVICE
V SPOMIN
Uvodnik: "Nikomur ne bi bilo bolj hudo kot meni ..."
Nedolgo nazaj se je na enem izmed naših forumov razvnela žolčna razprava o poseganju v naše gorske poti. Razlog za to je bilo izsekavanje ruševja na gorniški poti Planica-Pokljuka ali na kratko PP. Poseg ni bil prvi izmed podobnih, to se je dogajalo že prej na tistih etapah, ki so slovele, zdaj pa nekoliko manj, po pravih bojih z ruševjem. Neznanci (ali pa tudi ne, na forumu so očitno vedeli, za koga gre) so "očistili" celoten del tako temeljito, da od "zelenega pekla" ni ostalo kaj dosti več kot spomini na nekoč peklensko prebijanje skozi nepregledno zelenilo, ki je skozi spuščalo samo najvztrajnejše. In ponekod zakrivalo tako in tolikokrat opevane prehode, ki so sploh največja draž te posebnice med gorskimi potmi (če ji tako sploh lahko rečemo), ki je tudi osrednja tema te številke Planinskega vestnika.
Dušan Vodeb in Uroš Župančič sta prvotno želela pot PP izročiti v širšo uporabo gorniški javnosti ob jubileju prvega vzpona na Triglav in 80. obletnici Planinske zveze Slovenije (PZS) in seveda tudi v čast jubileju Dušana Vodeba, ki je takrat praznoval 50. rojstni dan. Po zapletih z imenovanjem in odločnostjo takratnega vodstva PZS, da je treba tovrstne poti nadelati in zavarovati, sta sklenila, da jo označita zgolj z rdečimi črkami PP in piko iste barve ter s skromnim opisom, ki naj bi predvsem motiviral prave ljubitelje gora k samostojnemu iskanju prehodov in spoznavanju neokrnjenega gorskega sveta. Tako je pot vse do danes ostala prepuščena raziskovalcem najskrivnostnejših delov naših gora in kljubovala nekaterim poskusom "poenostavljanja", kakršen je bil tudi slednji. A kako dolgo še?
Dr. Peter Mikša je vzpon prvopristopnikov na Triglav označil za podvig, primerljiv z današnjim vzponom na Mount Everest. Danes se na našega očaka vijejo cele procesije "pravih Slovencev" in nekoč mogočna gora je zdaj v gorniškem smislu relativno lahko dostopen cilj. Enako velja za Everest. Tam so nepalske oblasti nekaj časa želele celo postaviti statično lestev na tako imenovani Hillaryjevi stopnji - po besedah Reinholda Messnerja zadnji točki selekcije, ki še odloča o tem, kdo bo stal na strehi sveta in kdo ne. Podobne ideje so pred nekaj leti burile duhove tudi pri nas; veliko se je govorilo celo o ferati - se opravičujem - zavarovani plezalni poti čez slovenskim alpinistom sveto Sfingo v Triglavski severni steni. K sreči se ne ena ne druga ideja nista uresničili in tako so vsaj nekatere gore ohranile svojo prvobitno podobo. Ali vsaj približek takšne, saj pri nas razen zares redkih izjem ni gora, na katere ne bi vodila označena in zavarovana pot.
Ob tem se vprašanje, ključno za ta uvodnik, zastavlja kar samo od sebe. Zakaj pa bi morali na vsako goro speljati zavarovano in označeno pot? Kje piše, da morajo biti vse gore dostopne vsem? Prosim, ne opletajte s pravicami do dostopnosti do česarkoliže, ker naj bi vam to omogočala ustava ali kak drug zakon. Seveda vam nihče ne more preprečiti, če želite postati voznik formule 1. Pa postanejo vozniki formule 1 vsi in se razume, da mora ta dejavnost biti dostopna vsem? Ne. Lahko pa osebni avtomobil vozi skoraj kdorkoli. Enako bi moralo veljati tudi za tiste redke gore in poti, ki so ostale take, kakršne so bile. Kdor ne zmore, naj si izbere lažjo pot. Teh je v izobilju. Z markacijami, zgledno očiščenih in s celo kopico varoval, ki poskrbijo za varnost številnih obiskovalcev naših gora, ki jih brez njih ne bi videli nikoli. Tiste maloštevilne bisere, ki imajo svojo vrednost ravno zaradi prvinskosti in resnega pristopa, ki ga zahtevajo, pa pustimo zanamcem takšne, kakršne smo dobili. To je njihov čar in smisel. To sta leta 1978, ko sta objavila vodnik, želela tudi avtorja gorniške poti Planica-Pokljuka. Zato sta jo trasirala samo z rdečimi pikami in skromnimi napotki. S tem sta dala gornikom darilo, ki presega vsak napor, ure iskanja prehodov in napornega plezanja skozi ruševje. Podarila sta jo tistim, ki jo zmorejo in predvsem razumejo njen čar. In taki je ne obiskujejo z žagami in sekirami.
"Nikomur bi ne bilo bolj hudo kot meni, če bi kdaj po 'PP' hodili planinski kričači in vriskači, plašilci divjadi in vandalski uničevalci cvetane, s cigareto v ustih in s tranzistorjem v roki." Dušan Vodeb v Vodniku po planinski poti Planica-Pokljuka, 1978
Jure K. Čokl