Uvodnik: Pavle Kozjek
TEMA MESECA: Nevarne pasti nakupov, Nakup pohodniških čevljev in Kako sem kupoval idealne gojzarje
Vsebina - Članki
Uvodnik: Pavle Kozjek
TEMA MESECA
Nevarne pasti nakupov. Arnold Lešnik
Nakup pohodniških čevljev. Arnold Lešnik
Kako sem kupoval idealne gojzarje. Dušan Škodič
PLANINSTVO
Slovesnost ob 150-letnici rojstva dr. Juliusa Kugyja v Trenti. Uroš Vidovič
Trma. Dušan Škodič
V gosteh pri Natu. Jože Četina
Iz Škofje Loke na Triglav peš v enem dnevu. Matjaž Rešek
Svečana obeležitev 230-letnice prvega vzpona na Triglav. Danilo Sbrizaj
Sprehod po strehi Evrope. Helena Drobnič
Takšne in drugačne resnične prigode. Olga Kolenc
NA TURO
Spomini na soško fronto. Jože Vogrin
Krn, 2244 m. Irena Mušič
V znamenju človeške norosti. Matjaž Šerkezi
Punta Serauta, 2962 m. Matjaž Šerkezi
GALERIJA
Silhuete
INTERVJU
Prekmurci smo planinci z dušo in s srcem (Jože Ružič). Slavica Tovšak
ALPINIZEM
Plezanje na Aljaski. Matej Kladnik
Z najvišje gore Alp s smučmi. Bor Šumrada
Padec. Tina Leskošek
NAŠA SMER
Nebeška lestev. Raz tančic, Cima della Madonna. Iztok Rutar
NOVICE IZ VERTIKALE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKO BRANJE NEKOČ
NOVICE IN OBVESTILA
Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar
Pavle Kozjek
»Nek res dober himalajski cilj se mi že dolgo mota po glavi: Mustagh Tower (7273 m), lepa in zahtevna gora, še nima alpskega vzpona ... Projekta se lotevamo skrajno resno.« Tako je Pavle predstavil načrt tričlanske odprave s prošnjo za morebitno manjšo podporo, če bi bila potrebna. Bil je racionalen človek, zadržan in učinkovit. Medijski hrup mu ni dosti pomenil, v javnosti je bilo več povedanega šele po njegovi solo prvenstveni smeri na Čo Oju 2006. Med odpravo Everest 1997, ko je kot doslej edini Slovenec prišel na vrh brez dodatnega kisika, je vmesnih devet let napolnil z vrsto prvenstvenih smeri v Andih, s Čo Ojem pa ga je Himalaja spet potegnila v svoje skrivnosti. Dobro jo je poznal že prej. Že na prvi odpravi (Gangapurna 1983) je dosegel vrh s prvim vzponom s severa: »Čeprav sem vedel, da plezanje v Himalaji ni zabava, je bilo vseeno huje od pričakovanj. Po poti smo izgubili veliko opreme, zapadlo je meter snega in potem smo gazili, gazili in gazili. Takrat je Šrauf pokazal, kako se je treba boriti,« je povedal po radiu.
In o izgubi enega od članov odprave Jalung Kang 1985: »Prej si tega ne predstavljaš; za vse je bil šok, a v podzavesti mislim, da je vsak, ki gre v Himalajo, nekako pripravljen na to, da se nesreče dogajajo in da te možnosti ne moreš stoodstotno izključiti. Racionalno o tem ne moreš razmišljati, ker pa se to največkrat zgodi zaradi utrujenosti, veš, da bi se tudi tebi lahko zgodilo. Tudi to, da zdrsneš, če nisi stoodstotno pozoren. Ko se sam srečaš s takim položajem, odreagiraš čisto refleksno, ko pa je stvar za tabo, pa ugotoviš, kako tanka je tista črta med biti in ne biti.«
Ob prebiranju o njegovem alpinizmu me je presenetila njegova skoraj nenehna vrhunskost, pa naj bo v Andih, Alpah, Himalaji ali suhi skali. Tudi njegova hladnokrvnost, racionalnost. Uspehe in neuspehe je sprejemal enako mirno, zavedajoč se, da je sam storil vse, kar je bilo mogoče, drugo pa je bilo odvisno od narave - od gora in vremena. Čeprav odprt in prijeten sogovornik vsakomur, ni iskal stikov z mediji. Bolj pronicljivi so ga našli sami. Brezpredmetno je ugibati, kje je bolje izrazil svoje bistvo, ali v treh himalajskih obdobjih (1983-1989, 1997 in 2006-2008) ali v vmesnih dveh, ki ju je polnil z Andi. Bistven mu je bil alpinizem na kar najbolj preprost način.
In resnica! Uboj tibetanskega dekleta in posnetke kitajskih vojakov s še vročimi puškinimi cevmi je skupaj s kratko zgodbo preprosto objavil na svetovnem spletu in v tisku brez razmišljanja, ali je Kitajcem všeč ali ne, in brez vmešavanja v poznejše polemike, češ, tako je bilo in nič drugače. Pogrešali bomo knjigo, ki jo je nameraval napisati. Bila bi najbrž ena sama, a nabita z mislimi in dejanji.
Njegova misel na Himalajo ni brez otožnosti: »Če bo šlo tako naprej, kot kaže zdaj, bo čez pet let Himalaja postala velik turistični izziv. Pravih alpinistov, ki so tam sposobni sami priti na zahtevno goro, bo le peščica v množici, ki se tam zbira pod gorami.« To razmišljanje že spominja na rekviem izumirajočemu rodu.
Pavle je bil človek, za katerega kljub vsemu ne bi pomislili, da bo umrl v gorah. A stoodstotno in vedno pač ni nihče pozoren, le trudi se biti. Leta 1985 se z Jalung Kanga ni vrnil Borut Bergant, njegov mlajši soplezalec pa je prebil noč nad 8000 metri in se rešil sam. Leta 1997 je na Nuptseju umrl Janez Jeglič in njegov mlajši partner se je prav tako sam vrnil z gore. In zdaj na Mustagh Towerju? Podobno.
»V gorah nekaj iščemo, čeprav tam nismo ničesar izgubili. Če bomo imeli kaj iskati tudi v prihodnje, smo na pravi poti,« je nekje zapisal Pavle Kozjek sam. Gore so simbol; tam so ljudje od nekdaj iskali navdih, odgovore na temeljna življenjska vprašanja, prosili višje sile za nasvete, za razlago najvišjih zakonov stvarstva. Gore nas ne potrebujejo, toda - ali jih mi še? Pavle je šel po svoj odgovor. Ga bomo lahko slišali? S tuzemskimi ušesi gotovo ne. Ponj bomo morali sami. Vsak zase in človeštvo kot skupnost.
Tone Škarja