Kamniški občan - Planinski kotiček: Novi kamniški alpinisti, Iskanje pogrešanih oseb, Marko Prezelj v Iranu, Mutagh Ata 2010 ...
Novi kamniški alpinisti
V soboto, 11. decembra, zvečer je bil v Kamniški koči na Kamniškem sedlu tradicionalni krst oz. alpinistični sprejem. Med kamniške alpiniste je bil sprejet Andrej Rezar, ki je že poleti opravil vse izpite za naziv alpinist v okviru PZS. Poleg njega so pa med kamniške alpiniste s precej omiljenim krstom sprejeli še Mateja Bizjaka, člana idrijskega AO, in Primoža Hostnika, člana AO Tržič, ki sta v svojih odsekih že opravila vse potrebne izpite in formalnosti.
Iskanje pogrešanih oseb
Ena izmed nalog gorske reševalne službe je iskanje pogrešanih oseb na težko prehodnem terenu, kjer bi bilo za druge službe prenevarno ali za to niso usposobljene. Zato je 22 članov gorske reševalne službe Kamnik skupaj z dvema zunanjima sodelavcema 26. novembra zvečer na območju okoli Volovljeka opravilo usposabljanje za iskanje ob pomoči GPS naprav. Razmere so bile »idealne« - tema, 20-30 cm novega snega, veter in sneženje. Ravno zaradi tega je bila vaja še bolj uspešna, saj so udeleženci pridobili dragocene izkušnje za primer, ko bo iskanje zares potrebno. GPS naprava ne more najti pogrešanega, lahko pa pomaga, da se ne išče po nepotrebnem, in pove, kje se še ni iskalo.
Pred iskanjem v naravi je potrebna temeljita in obsežna priprava, ne samo naprav, ampak tudi ljudi, saj uporaba GPS naprav zahteva dodatna znanja in usposobljenost.
Marko Prezelj v Iranu
Ker Indijci tudi letos niso dali dovoljenja za načrtovan obisk Indijske Himalaje – skupine Rimo, se je Marko Prezelj (AO Kamnik) odzval povabilu Francoza Mannuja Pellisierja, s katerim je leta 2000 preplezal Britansko smer v 7027 m visokem Spantiku v Karakorumu) in skupaj z Lukom Lindičem (AO CELJE – MATICA, najboljši slovenski alpinist leta 2009; z njim je Marko lani preplezal nove smeri na 3 Bagiratije v Indijski Himalaji) odšel v Iran na mednarodni festival skalnega plezanja. Ta »festival« so organizirali Groupe de Haute Montagne (GHM) iz Francije, Zveze športnega plezanja iz Irana in Iranske planinske zveze, ki je bil od 16. do 23. oktobra. Ta zbor alpinistov in skalnih plezalcev se je odvijal pod južno steno Bisotuna (v pogorju Parau 3393 m) v provinci Kermanšah v zahodnem delu Irana. Namen zbora je bilo predvsem plezanje novih smeri in opremljanje starih (če bi bilo potrebno), izmenjava alpinističnih in kulturnih izkušenj, poleg tega pa še skoki s padalom z vrha stene, snemanje filmov in podobno. Žal pa je bila mednarodna udeležba precej borna – poleg dveh Slovencev in ene Švicarke so na njej sodelovali samo še Francozi in Iranci.
Skupaj s Francozom Mannujem Pellisierjem, ki je tam plezal že pred desetimi leti, so v dneh od 16. do 22. oktobra preplezali prvenstveno smer ocene 7a, 6c in visoke 1000 m. Stena se lahko pohvali z zelo kvalitetno apnenčasto skalo in je podobna pakleniški. Ker pa je obrnjena proti jugu in leži precej južneje od nas, na okoli 35° severne širine, je bila eden od glavnih problemov vročina. Da jim ne bi bilo potrebno tovoriti ogromne količine vode, so se spuščali pod steno, pred zadnjim dnem pa so v steni bivakirali. Ker so jih očarali Iranci, pa perzijske mačke in »mačke«, predvsem pa velika »mačja glava« v drugi četrtini stene, preko katere poteka smer, so smeri dali ime Perzijska mačka. Bili so navdušeni nad deželo, predvsem pa nad ljudmi zaradi njihovega izjemnega gostoljubja. Je pa samo plezanje ne vse tri naredilo močan vtis, saj je Luka je zanosno izjavil: »Kaj takega pa še ne«, Manu: »To je moja najtežja nova smer v kopni skali«, Marko pa je dodal: Doživetje je bilo intenzivno in na tej ravni povsem primerljivo s plezarijo v bolj razvpitih gorah.«
Bojan Pollak
Mutagh Ata 2010
Julija smo se trinajstčlanska ekipa odpravili na Kitajsko s ciljem povzpeti se na Muthagh Ato, ki leži na severozahodu kitajske v pokrajini Xin Jiang, v bližini meje s Tadžikistanom, Kirgistanom in Pakistanom. Spada v gorsko skupino Kunlun Shan. Velja za tehnično manj zahtevno goro, vendar pa je njena višina toliko bolj izrazita.
Sam vrh leži na 7546 metrov nadmorske višine, zaradi velike količine snega in manjše naklonine pa je zelo zanimiv smučarsko turni spust z vrha.
Ideja o odpravi na to goro je že nekaj let mučila turne smučarje iz alpinističnega odseka Kamnik. V začetku leta smo formirali ekipo sedmih smučarjev in šestih članov, ki smo se brez smuč želeli povzpeti na vrh. Da je bilo vse skupaj še bolj zanimivo, smo odpravo sestavljali tudi alpinistični pripravniki pod vodstvom izkušenih alpinistov.
Vinko Berčič (vodja odprave), Janez Ažman, Igor Golčman, Lidija Honzak, Lado Kladnik, Irena Podbevšek, Vital Vek te pripravniki Pavel Ocepek, Anže Osolnik, Tomaž Pibernik, Matjaž Vrhovnik, Rok Kvas in Peter Zarnik.
Priprave na odpravo so se začele že konec leta 2009, maja smo imeli urejeno že večino organizacijskih in formalnih zadev. V začetku julija smo se podali preko Ljubljane do Istanbula, od tod pa v Kirgizijo, natančneje v mesto Biškek. Tam nas je po dogovoru sprejela agencija in nas nastanila v hotelu. Po enodnevnem počitku smo se odpravili proti Kitajski. Pot do Kitajske je trajala dva dni vožnje z avtobusom, zaradi vedno slabšega cestišča pa smo se je kmalu naveličali.
Po prihodu v Kitajsko smo odšli v mesto Kashgar, kjer smo uredili še zadnje formalnosti, na to pa po Karakorum highway nadaljevali pot proti gori. Natanko teden dni po odhodu od doma smo prišli v bazni tabor pod mogočni Muztagh Ata. Pogled na to res veliko goro je marsikomu vzel sapo. Po postavitvi baznega tabora smo kmalu začeli z aklimatizacijo ter postavitvijo višinskih taborov, pri čemer smo si pomagali tudi z višinskimi nosači. Med aklimatizacijo smo imeli res lepo vreme. Nekateri so imeli nekoliko težav z zdravjem, vendar smo bili po dobrem tednu aklimatiziranja vsi pripravljeni za naskok na sam vrh. Formirali smo naveze in še isti dan je prva naveza Vital, Rok in Anže odšla do tabora ena (5500 metrov), naslednji dan do tabora 2 (6300 metrov). Proti večeru je začelo snežiti in pihati. Po štirih dneh čakanja, ko je bila na gori še večina članov, se je vreme le nekoliko popravilo, tako da so Vital, Cene in Tomaž skupaj s španskimi alpinisti dosegli tabor tri (6900 metrov). Naslednji dan pa se je vreme dokončno pokvarilo in vsi smo se morali umakniti z gore zaradi orkanskega vetra, velike količine snega in slabe vremenske napovedi.
Zadnja naveza Irena, Igor in Matjaž je kljub slabi vremenski napovedi poizkusila priti do tabora dve, a se vremenska napoved, žal, izkazala za točno. Zaradi nadaljevanja slabega vremena smo 24. julija podrli bazni tabor, se vrnili v mesto Kashgar in se po dveh dneh ogledov po isti poti vrnili v domovino.
Cilja same odprave sicer nismo dosegli, smo pa v to vložili ogromno truda in energije, ter se naučili in spoznali veliko lepega in novega. Predvsem pripravniki, ki smo se prvič srečali z visokimi gorami, smo pridobili nove izkušnje in znanja, za kar smo hvaležni vsem alpinistom, posebej še vodji Vinku Berčiču.
Rok Kvas (Bagr)