Delo, 14.06.2004, Iz naših krajev - Lado Stružnik: Planinska zveza potrebuje reorganizacijo Uskladitev z drugimi alpskimi državami - Franc Ekar, predsednik PZS, za Delo
Franc Ekar, predsednik PZS, za Delo
"Planinstvo je na pragu sprememb"
Planinska zveza potrebuje reorganizacijo Uskladitev z drugimi alpskimi državami
Ljubljana - Vključitev Slovenije v Evropsko unijo bo precej spremenila slovensko planinstvo, napovedujejo poznavalci te najbolj množične rekreativne dejavnosti pri nas in v velikem delu Evrope; med drugim se bo spremenila tudi planinska društvena dejavnost v okviru Planinske zveze Slovenije (PZS). Tej ne gre najbolje in marsikaj bo treba urediti drugače, da bo ohranila avtoriteto in ugled.
Na težave so opozorili na nedavni letni skupščini PZS v Novem mestu, o njih pa smo se pogovarjali (tudi) s predsednikom zveze Francem Ekarjem. Prvi mož slovenskih planincev je prepričan, da bo večja svoboda gibanja po vstopu naše države v EU pripomogla k večjemu obisku slovenskega planinskega sveta v vseh letnih časih, še zlasti poleti. Slovenske gore so namreč mednarodno priznani planinski raj - pa ne le Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe ter Karavanke, marveč tudi predeli nižjih, a prav tako lepih planinskih vrhov in poljan. Dodatna vaba so za tuje planince še bojna prizorišča iz prve svetovne vojne v Julijcih; zaradi hemingwayskega obujanja spominov na njihove pradede, nekdanje vojščake v teh goratih predelih.
"Obisk slovenskih planin (lani smo v njih našteli nekaj več kot tri milijone ljudi) bi morali zaradi pogoste preobremenjenosti nekaterih delov kar se da porazdeliti - da bi bile konice ob koncih tedna čim manjše. To bi bilo mogoče zagotoviti s pozivi in usmerjanjem planincev ter z reorganizacijo vodniške službe. To bomo morali urediti podobno kot v drugih alpskih državah, kjer imajo v vodniški službi najpomembnejšo vlogo domačini; pri nas tuje planince in turiste vodijo predvsem njihovi vodniki. S povečevanjem obiska v gorah bo postala še pomembnejša reševalna služba, posledično pa bodo višji tudi stroški zanjo. To bomo morali reševati tako kot v drugih alpskih državah: obiskovalci gora bodo posebej zavarovani za primer reševanja. Če bo zavarovan vsak planinec, bo to zavarovanje razmeroma poceni in zato sprejemljivo za vse. S tem bomo sklad socialnega zavarovanja razbremenili nekaterih dodatnih stroškov, ki nam jih nekateri že očitajo - s priporočilom, naj vsaj del sredstev za te potrebe zberemo sami," je povedal Franc Ekar.
Slovenija je znana po še sorazmerno dobro ohranjenem gorskem svetu, k čemur je precej pripomogla tudi planinska organizacija. Kako bo ob predvidenem povečanem obisku v gorah PZS ravnala v prihodnje?
Prav zaradi naše dosedanje skrbi za ohranjanje in varovanje gorskega sveta smo na tem področju mednarodno dejavni in prepoznavni. PZS je precej pripomogla, da je Slovenija po sprejetju alpske deklaracije kot četrta država v Evropi podpisala vse njene protokole. Podpiramo tudi dokument Natura 2000, evropsko zakonodajo o varovanju habitatov, zlasti v gorah. Kot člani CAA, združenja alpskega loka, si prizadevamo za širjenje varovanih območij po vsej Evropi, zlasti v Alpah. Po vzorcu Mont Blanca ali Treh Cin bi radi z mednarodnimi standardi zavarovali območje Kamniško-Savinjskih Alp, kjer naj bi v kratkem ustanovili krajinski park. Z mednarodnimi standardi tudi usklajujemo planinske postojanke, še zlasti njihove čistilne sisteme, ter urejanje in označevanje poti. Pri varovanju narave v gorah pa nam bodo v pomoč tudi tako imenovani varuhi gorske narave, ki smo jih začeli izobraževati pred tremi leti.
Kakšne so podobnosti in razlike med organiziranostjo planinstva pri nas in v drugih evropskih državah?
PZS kot nacionalna planinska organizacija združuje skoraj 250 planinskih društev, ki so samostojne pravne osebe. V članicah CAA (Francija, Švica, Italija, Nemčija, Avstrija, Južna Tirolska, Liechtenstein) imajo samo po eno društvo oziroma pravno osebo, vse drugo so sekcije. Po tem se razlikujemo že v temelju. Tudi v gorski reševalni službi v drugih državah skorajda ni samostojnih pravnih oseb - tako kot pri nas. Takšno organizacijsko razdrobljenost, ki temelji na nekakšnih samoupravnih načelih, bo treba spremeniti in se zgledovati po mednarodni praksi. Tako bi precej zmanjšali stroške delovanja planinske organizacije, saj bi se izognili podvajanju. Prav tako so v drugih državah zelo jasna načela prostovoljnega dela. Pri nas se zdaj (ob skorajšnji izgubi sindikata z dobro materialno podlago) sprašujemo, kaj bo članstvo planinske organizacije naredilo za svoje društvo z brezplačnim delom in s svojimi sredstvi, namesto nasprotno, kaj bo društvo naredilo za svoje članstvo. To ni spodbudno za organizacijo, kar vpliva na njeno članstvo in delo v društvih.
O zmanjševanju števila članov, njegovih ugodnostih in pravicah, delovanju društev in drugem je bilo na skupščini PZS v Novem mestu izrečenega veliko kritičnega. Je bila kritika upravičena? Kako odpraviti težave?
Na zadnji skupščini je bilo največ časa porabljenega zlasti za nižjo članarino in nižjo vrednost zavarovanja članov in za pravico za večjo samostojnost pri vodenju po gorah in pri izobraževanju. Mislim, da bo članstvo nehalo upadati, ko bodo pogoji gibanja v gorskem svetu pri nas izenačeni s tistimi v tujini. Gre za obvezno zavarovanje in ustrezno znanje planincev. Velik del upada gre pripisati tudi administrativni evidenci. V društva je včlanjene čedalje manj šolske mladine - to je posledica odnosa ravnateljev do planinstva, ki je povezan z odgovornostjo in posledicami. Telesne poškodbe ali celo smrtni primeri na planinskih pohodih imajo zagotovo hude psihične in materialne posledice, zato se šole otepajo takšne tvegane dejavnosti. Na usihanje članstva v PZS vpliva tudi to, da imajo ljudje čedalje manj prostega časa in da si ga zato le poredko vzamejo za dvodnevne ali daljše gorske ture, od katerih pa imajo člani vsaj materialno korist v obliki popustov za prenočevanje v planinskih kočah. Pripadnost planinskemu stanu je čedalje vse bolj postranska stvar. Žal je bila skupščina v Novem mestu tudi odraz delovanja iz ozadja. Nekaterim opozicijskim koalicijam so bila dana pisna navodila, pri čemer je imela prste vmes politika.
Na zadnji skupščini je prišlo tudi do spora z gorsko reševalno službo.
V GRS, ki jo je slovenska planinska organizacija ustanovila pred 92 leti, da bi pomagala človeku na gori, ki je v stiski, je bilo doslej že več sporov in reorganizacij. Temelj moštva GRS so alpinistično usposobljeni možje. Z napredkom tehnike se zahteva po alpinistični usposobljenosti sicer zmanjšuje, a človek bo tudi poslej temelj zanesljivosti. Nekatere ekipe GRS želijo biti v svojem delovanju kar se da samostojne, ločene od planinskih društev. To sicer ne velja za vse, saj so nekatere postaje GRS še vedno zveste društvenemu planinstvu. Ločenost zagovarjajo tam, kjer so odnosi slabi ali kjer manjka planinskih dejavnosti in avtoritet. Predlagani model 17 pravnih oseb GRS z zvezo v okviru PZS resda ne bi bil poceni. Bil bi tudi izjema v Evropi, kjer reševalne službe v glavnem niso samostojno pravno telo in delujejo v okviru deželnih zvez, ponekod pa so tudi v sestavi planinskih zvez. Dejavnost GRS potrebuje odločno strokovno vertikalno izvršilno oblast, ne pa parlamentarnega razpravljanja. Tehnično reševanje s helikopterjem bo prej ali slej izbrano na razpisih in določeno s koncesijami, tako kot v drugih državah in pri nas pri oskrbovanju planinskih postojank. Stroški bodo pri tem čedalje bolj analizirani in racionalizirani, vpliv bo imelo tudi zavarovalništvo. PZS pa bo pri tem skrbela, da bo za obiskovalce gora v nesreči ali stiski poskrbljeno čim bolj strokovno in zanesljivo.
Lado Stružnik