Večer v nedeljo, prva stran - Bojan Tomažič: Točno 125 let je, odkar imajo slovenski planinci svojo organizacijo.
"Tam zgoraj se nadihamo svežega zraka in lepo je pogledati z vrha hriba na vse strani neba,” Luka Ciglar, planinski vodnik iz Maribora, pove, zakaj je lepo biti planinec.
V Planinsko zvezo Slovenije je včlanjenih 287 društev, ki imajo 57.148 članov. To pomeni, da je več kot 2,6 odstotka vsega prebivalstva planincev. Ali jih je več kot gasilcev, ni umestno primerjati, ker je dobro, da je obojih veliko, in si tako eni kot drugi zaslužijo pozornost. Planinci v tem letu tudi zato, ker praznujejo 125-letnico, kar imajo svojo organizacijo. "Ne samo ena najmnožičnejših, tudi vsebinsko smo med najbogatejšimi nevladnimi organizacijami in najbolj množična športna organizacija," je zdajšnjo povezavo opisala Manca Čujež iz zveze. Planinstvo je način življenja, reče. Slovenske gore obišče letno 1,7 milijona ljudi, vse večje tujcev in planinarjenje postaja pomembna turistična ponudba države. Planinci skrbijo za več kot 10.000 kilometrov planinskih poti in 180 planinskih koč, gorsko naravo, varnost v gorah in planinsko kulturo. Pa ni samo to, vsak tudi sam zase veliko postori.
"Nadihamo se svežega zraka, veliko naredimo za svoje telo; lepo je tudi pogledati z vrha hriba na vse strani neba," pravi Luka Ciglar, navdušen planinec in planinski vodnik iz mariborskega planinskega društva Tam. Da Mariborčanom in okoličanom ni nujno treba iti na turo na Gorenjsko, da bi bili pravi planinci, reče. Pohorje ima pragozd, čudovite planje, potoke, slapove, poti so speljane po mehkem mahu. "To, da se je že veliko ljudi na Pohorju izgubilo, je dokaz, da sploh ni malo," se nasmehne. In celo v anekdoto, ki so jo o Triglavu pripovedovali v času Jakoba Aljaža, bi ga lahko vstavili. Planinec je v Vratih nagovoril drvarja z besedami: "Oča, velik je Triglav!" Mož pa je preudarno odvrnil: "O, velik je, velik, pa koliko ga je še v tleh."
Bojan Tomažič