Med Grintovci: Vse tri markirane poti, ki se na koncu, pred vrhom, združijo, so še delno zasnežene. Vode je v grapah, za žejo, še dovolj.
Teden, čeprav praznično kratek, je bil, milo rečeno, vsaj čuden. A kaj hočemo, tako pač je.
V sobotnem jutru se planinci in njihovi spremljevalci ustavimo na parkirišču pred tovarno, presedemo iz avta v avto in se skupaj odpeljemo naprej. Iz vratarnice se posamično odpravljajo pohodniki, ki tekmujejo za 24-ur Sv. Primoža. Znanca, ki je ravno zopet zakorakal na ponoven vzpon na hitro, ker nima časa, povprašava: »Kolikokrat?«
Z veseljem se nasmeje in ponosno odgovori: »Desetkrat!«
Nič se ne mudimo, nasmehnemo se in krenemo vsak v svojo smer.
Planjavi manjka v višino kakšen meter, da bi lahko zapisali višino 2400 metrov. Torej, če pustimo avtomobil pred Belo, je to kot dobre štiri vzpone na Primoža! Nič, dobri so!
Tiha dolina nas povabi. Ogrevanje po dolinskem kolovozu je ravno prav dolgo, da se potem lažje vzpenjamo. Drevje je spodaj že prekrito z listi, bukve se kitijo. Slap šumi svoj skorajda večni tihi zvok. Prava milina.
Na pravem mestu prestopimo hudourniško grapo. Tiho, a vztrajno nabiramo metre in uživamo v senci. Na grebenu Zeleniških špic, ki je najbolj obiskana plezalna tura v tem koncu, se pojavijo prvi ljudje. Na Staničevem vrhu najbrž nekaj pojedo in spijejo ter se odpravijo iskat plezalnih užitkov in grebenskih razgledov.
Potem pa se tudi mi izvijemo iz objema sence. Sonce »prižge« in prav z veseljem se psički napajata v potočkih in hladita na snegu. Do Srebrnega sedla smo dokaj hitro, ker je pot zanimiva. Naprej proti vrhu pa sitno snežišče, ki ga prečimo, moči čevlje. Vršnje sleme ponuja čudovit pogled na Debeli sneg in oddaljeno Ojstrico. Opasti, ki visijo navzdol, se sčasoma odtrgajo, o tem pričajo snežni plazovi v globeli pod njimi, ali pa se preprosto stopijo v sončnih žarkih in dežju.
Na vrhu Planjave se odpre pogled na grintovško verigo nanizanih vrhov. Severna stran je še zimsko odeta in hlad veje navzgor. Dolina se koplje v zelenilu in prav lepo je. Hrana in pijača se med nami družno izmenjuje, vsak svojo in skupno si jo delimo.
Skrinjici z vpisno knjigo manjka pokrov, tako da je knjiga povsem mokra.
Dva pohodnika, ki smo ju opazovali že pod Srebrnim sedlom, se počasi vzpenjata. Srečamo se, pozdravimo in kot prej, kot neznanci, gremo vsak v svojo smer. Mi na dričanje, ki ga za nekaj časa prekine preveč rahel sneg. Višina se vztrajno spušča skladno z našim sestopanjem. Topel veter nam prinese oddaljen človeški zvok. Tokrat z druge strani jih zopet opazujemo na grebenu Zeleniških špic. Tura, ki ji včasih niso pripisovali tolikšne vrednosti, je postala prava stalnica med vzponi, za številne plezalce, alpiniste, gornike …
Prav pogoltne nas dolina in zavleče se še tisti del po asfaltni cesti.
Boris Štupar