Boris Strmšek: Ledno plezanje je šport, ki je dostopen tudi širšim množicam
Ob velikih količinah ledu po alpskih dolinah obstajajo tudi plezališča, kjer se umetno ustvari led – Primerne izkušnje lahko dobimo v plezalnih šolah in tečajih
Daleč pod menoj me izpod čelade spremljajo oči, ki se morajo pogosto umikati padajočim ledenim kristalom. Ko zamahnem s cepinom, se ob udarcu konice v lesketajočo površino razpršijo naokoli beli drobci, ki jih gravitacijo ponese proti soplezalcu, katerega oči pazijo tudi na takšna neprijetna srečanja. Nekateri kosi ledu so namreč večji. Občasno izpustim cepin, da ostane zagrizen v strm led ter potresem z roko. Mišice se nekoliko sprostijo, kri spet zaokroži. Še z drugo roko. In spet navzgor. Meča so se zagrela, ko stojim na konicah derez, ki so kot prilepljena v led. Pogledam navzdol, zadnje varovanje je že daleč pod menoj. Za pasom poiščem ledne vijake. Z desno roko enega zabijem v led, nato pa zavrtim. Na sredi je votel, na zunanji strani pa ima navoj, ki ga zobci na koncu zavrtijo v led. Tleskne vponka, vpnem vrv in spet primem za cepin. Udarec s cepinom, prestop z derezo, drugi cepin, spet dereza, do vrha je še daleč, potresem z roko, cepin spet navzgor, z derezami stopim na ledeno gobico, zataknem cepin v luknjo, srce razbija, ena dereza zdrsne, pa se ulovim, cepin zagrabi preko roba…
Od lednih motik do tekmovanj v lednem plezanju
Ni mi prav jasno, zakaj je ledno plezanje postalo tako popularno v zadnjem času. Saj je pravzaprav v različnih svojih oblikah prisotno že od prvih zimskih tur v visokogorje. Predvsem ko so ljudje pričeli uporabljati za gibanje po snegu in ledu različne pripomočke. Najprej ošiljene palice, okovane čevlje, kasneje nekakšne dolge motike, ki so se kasneje izoblikovale v cepine, na čevlje so pa pripeli posebne zobce, ki so se kasneje razvile v dereze, kot jih poznamo sedaj. Tudi cepini so od dolgih z lesenimi ročaji in preprostimi okli ter lopaticami postali precej bolj modernih oblik. Takšni, ki so posebej namenjeni za težko ledno plezanje in tudi kombinirano plezanje, kjer poleg ledu uporabljamo tudi skalo, so še posebej futuristični, če gledamo z očmi nekdanjih alpinistov. Vendar v modernem plezanju ni ledno plezanje samo domena alpinistov oziroma tistih, ki plezajo v gorah. Ledno plezanje se je preselilo v doline, kjer najdemo vrsto slapov, ki v zimskem času zamrznejo ter nudijo veliko možnosti za tovrstne aktivnosti. Že dobrih 30 let je od tega, kar so bili pri nas preplezani prvi zaledeneli slapovi. Predvsem v dolinah, kot je Tamar, Logarska dolina, Trenta in še kje, najdemo v zimskem času veliko ledu. Seveda je vse odvisno od zime. Nekatere so zelo radodarne z nizkimi temperaturami in veliko količino ledu, spet druge so bolj »suhe«. A ljubitelji lednega plezanja vselej najdejo kakšno možnost za plezalski balet v lednih vertikalah. Sicer pa so naše Alpe bolj na obrobju največjega evropskega gorstva, v osrednjem delu so razmere še veliko bolj primerne za ledno plezanje, pa tudi možnosti je še toliko več.
Tam, kjer v poletnem času tečejo čez strme stene slapovi vode, je v zimskem času možnost za nastanek zaledenelih slapov. Ponekod je potrebno za nastanek ledu tudi dovolj snega, ki se ob nekoliko višjih temperaturah (na primer podnevi) topi, voda nato ob nižjih temperaturah (ponoči) zamrzne. Ker pa so ledni plezalci včasih nezadovoljni s količinami ledu, so se domislili celo načina, da si ga umetno ustvarijo. Tako je možno z dovajanjem in razprševanjem vode v hladnejših dneh in nočeh ustvariti umeten led. V ta namen se ponekod postavijo celo konstrukcije iz kovine ali lesa, preko katerih se s polivanjem ustvari ledena prevleka. Že dolgo časa namreč obstajajo tudi tekmovanja v lednem plezanju, ki jih s takšnimi umetno zaledenelimi konstrukcijami lahko pripeljemo v bolj urbana okolja. Tekmovanja namreč zahtevajo tudi prisotnost publike, ki je v naravi le težko mogoče. Tako smo lahko tovrstna tekmovanja spremljali v Bohinju, vrsto let celo v Solčavi, kjer na žalost legendarne »ledne kocke« ni več, zadnja leta pa je najprimernejša soteska Mlačca pri Mojstrani, kjer umetno dovajajo vodo in se vsako zimo ustvarijo zelo dobri pogoji za treninge in tekmovanja v lednem plezanju. V Sloveniji imamo že vrsto let tekmovanja za slovenski pokal, obstaja tudi svetovni pokal, svetovna prvenstva, tekmovanja pa se odvijajo predvsem v dveh disciplinah – težavnostnem in hitrostnem plezanju. Tekmovanja se odvijajo tudi na ledenikih, ki pa so žal v naših krajih že davno izginili in se je za tovrstna doživetja treba odpraviti v Avstrijo, Francijo ali Švico.
Pomembne so izkušnje in oprema
Ko opazujemo ples mojstrov ledne vertikale, dobimo občutek, da je to šport za nadljudi, vendar še zdaleč ni tako. Kakor pri plezanju v skali, tudi tukaj obstaja težavnostna lestvica. Odvisna je predvsem od naklonine in višine ledu. Tako so najlažji ledni slapovi manjših naklonin, nekje 40 do 45 stopinj. Vendar je plezanje v takšnih nakloninah še vedno bolj podobno hoji po ledu, z višanjem naklonine pa je vse skupaj že bolj podobno temu, kar lahko vidimo v številnih atraktivnih filmih, ki jih je možno najti povsod po spletu. A tudi navpičen led je še vedno dostopen za »običajne smrtnike«, če seveda takšni vertikalni deli niso previsoki. Za začetnike so običajno najprimernejši ledni slapovi nekje med 60 in 80 stopinj naklonine. Kakor v vseh športih je tudi tukaj pomembna predvsem kilometrina. Več ledu bomo preplezali, več bomo imeli izkušenj in bolje bomo plezali. In s številom vzponov se težavnost seveda dviga.
Kakor smo že omenili, ledno plezanje ni samo domena izkušenih alpinistov. Ker so zaledeneli slapovi in umetno zaledenela plezališča večinoma enostavno dostopni, ni vselej potrebno obvladati cele palete gorniških znanj. Vsekakor pa je potrebno zelo dobro obvladati plezalsko in vrvno tehniko, saj je smisel tega športa, da to počnemo varno. Na tak način lahko potem tudi uživamo pri določeni dejavnosti. Tukaj se seveda postavi vprašanje, kje se naučiti tovrstne tehnike. V ta namen obstajajo razne alpinistične in plezalske šole ter tečaji, kjer bomo pod vodstvom inštruktorjev lahko varno naredili svoje prve korake v ledu in dobili kup koristnih nasvetov. Zavedati se je namreč treba, da pri vsakem športu obstajajo določene nevarnosti, ki jih samo z izkušnjami in upoštevanjem določenih pravil zmanjšamo na minimum.
Plezalna oprema je eden od zelo pomembnih dejavnikov pri lednem plezanju. Tukaj gre najprej za opremo, ki zagotavlja našo varnost, v kar prištevamo plezalni pas, vrv, čelado, vponke in ledne vijake, pri opremi za plezanje pa so najpomembnejši čevlji, dereze in cepini oziroma v zadnjem času poimenovani v ledna orodja. Omenimo še primerna oblačila, ki nas ščitijo pred mrazom in vlago, rokavice, skoraj obvezna očala in smo počasi opremljeni. Vsa ta oprema seveda ni poceni, vendar pa je ni težko najti, saj je v Sloveniji vrsta trgovin z gorniško opremo.
Čez skalo, ko zmanjka ledu
Gazimo sneg med drevesi. Počasi se dvigamo v pobočju nad dolino. Tu in tam se kakšno drevo otrese puhastega snega, ki se mehko spusti na tla. Povsod tišina. Gore visoko nad nami so odete v belo odejo. Narava počiva. Nekje daleč zgoraj zabobni plaz. Nenadoma se med drevesi zasvetijo beli trakovi. Ko pridemo bližje, se združijo v zaledenelo gmoto, ki se dviga kvišku čez skalni rob. Snamemo nahrbtnike in si ogledujemo naš cilj. Temperatura je le nekaj pod ničlo, kar je najbolje za plezanje, pa led je precej elastičen in se ne lomi toliko, kot pri zelo nizkih temperaturah. Opremo iz nahrbtnikov preselimo nase. Pas, vponke, ledne vijake, vrvice, na noge nataknem dereze. Dva po dva se navežemo, v roke vzamem ledna orodja in naš ples se lahko prične. Nekaj prvih udarcev s cepinom naredim z obotavljanjem, treba je preizkusiti led. Kmalu plezanje steče. Vse višje in višje. Plezam, zavijem ledni vijak, spet naprej …
Kje najdemo primerne smeri za ledne vzpone, seveda ni nobena težka naloga. V ta namen obstaja plezalni vodnik »Zimski vzponi« avtorja Gregorja Kresala (Sidarta, 2007), kjer je zbrano najpomembnejše, kar je možno preplezati tako v ledu, kakor tudi nasploh pozimi pri nas in še nekoliko čez mejo. Vzpone izbiramo seveda svojim izkušnjam in sposobnostim primerno. Če smo začetniki, nam bodo cilje izbirali inštruktorji oziroma vodniki. Za tiste, ki se šele spoznavajo s skrivnostmi lednega plezanja, bodo skoraj obvezni cilji slap Palenk v Logarski dolini, Lopčki slap v Robanovem kotu, Sinji slap nad Jezerskim, pa nekaj lažjih slapov v Tamarju, pri napredovanju pa se nato možnosti zelo razširijo. Ko vam led več ne bo dovolj, pa seveda obstaja še skala. Ledni plezalci namreč v zadnjem času z opremo za ledno plezanje plezajo tudi v skali. V tujini je to popularno poimenovano »drytooling«, pri nas pa gre za kombinirano plezanje (mix climbing), tovrstni vzponi pa so označeni s črko M. Vzponi v ledu se označujejo z WI (water ice). Ko ledu dodamo še skalo in vse skupaj postavimo daleč izven vertikale, dobimo izredno zahtevne in obenem atraktivne vzpone, ki pa so seveda rezervirani za najboljše plezalce.
Če se boste pozimi naveličali vijuganja po smučiščih, sankanja, kepanja ali mogoče le odmetavanja snega izpred praga ter se boste dolgočasili, pa je ledno plezanje vsekakor ena od možnih dejavnosti, ki vam bo zagotovo pognala kri po žilah in predstavila povsem druge dimenzije življenja. Vsekakor je vredno vsaj poskusiti!
Besedilo in posnetki: Boris Strmšek