Slovenske novice - Maja Debeljak: Ptujčanka Mina Markovič je najboljša športna plezalka na svetu. Soliranje v nevarnih stenah brez varoval je ne zanima, saj pravi, da tovrstnega adrenalina ne potrebuje.
Mina Markovič, 25-letna Ptujčanka, ki v zadnjih letih sicer živi v Ljubljani, si je nedavno prislužila naziv najboljše športne plezalke na svetu. Nagrado, nekakšnega športnoplezalnega oskarja, so ji izročili v Arcu, italijanskem mestecu ob Gardskem jezeru, Mina pa je za dokaz, da si jo zares zasluži, nato zmagala na tamkajšnjem rockmastru, kot pravijo temu prestižnemu tekmovanju.
Izjemna sezona
|
Pet vprašanj za Mino Markovič
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Predanost, strast, vztrajnost in organiziranost. Občasno pa znam biti tudi precej trmasta.
S kom bi si želeli preživeti dan?
S fantom. Kakšen sproščen romantičen dan več bi se prav prilegel, ampak intenziven tekmovalni ritem mi je v užitek in izziv in brez pomislekov bi ga izbrala še enkrat.
Vaša največja razvada?
Plezanje! Na srečo je legalna in popolnoma dostopna, tako da si jo lahko brez zadržkov privoščim prav vsak dan.
Vaša najljubša knjiga?
Alkimist Paula Coelha.
Vaša najljubša jed?
Če bi bila jed, definitivno – kava! Drugače pa misliji, suho sadje, oreščki ...
|
Nagrado je prislužila z lansko izjemno sezono, ko je drugič zapored zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnosti ter bila z uspehi v balvanskem plezanju drugič v karieri najboljša tudi v kombinaciji. Zaradi poškodbe prsta je morala lani sicer izpustiti svetovno prvenstvo v Parizu, a priložnosti za vrhunske dosežke na velikih tekmovanjih bodo še. Nekaj jih je poleg tiste v Acru že izkoristila, julija je v Chamonixu postala evropska podprvakinja v težavnosti, na začetku avgusta je bila najboljša na svetovnih igrah neolimpijskih športov v kolumbijskem Caliju, odlično ji gre tudi v letošnjem svetovnem pokalu.
Plezanje ni bila njena prva športna izbira, dekletce je preizkusilo menda prav vse športe, s katerimi se je na Ptuju mogoče ukvarjati – atletiko, plavanje, gimnastiko, ples itd. Dokler ni pri desetih prvič zlezla na steno, postavljeno v okviru tedna športa, in ta je odtlej njena strast in užitek. Ja, včasih, zlasti na treningih, s plezalne stene tudi pade, ampak padci so zanjo tako normalni, kot bi šla po stopnicah, rada reče.
V steni pleše
Plezanje obožuje, vendar le v nadzorovanih okoliščinah, z varovalnimi vrvmi, blazinami. Soliranje v nevarnih stenah je ne zanima, v njem ne vidi pravega smisla, razume pa, da nekateri potrebujejo tovrsten adrenalin. Ona ga pač ne. Starši, ki so na začetku sicer prišli na trening pogledat, kako nevarno je početje njihovega otroka, so zato povsem mirni. Mina Markovič je resno, odgovorno in zelo garaško dekle, pravi njen trener Roman Krajnik.
Prva leta se je sicer sama učila plezati, in to se še vedno, čeprav je to ob njenih izjemnih dosežkih res slišati precej neverjetno, pozna pri njeni tehniki. Tam so še rezerve, ne pa tudi v moči. Je najbolje pripravljena od vseh, pri tem ni popuščanja. Kar poleg trdih treningov pomeni tudi zdravo življenje, seveda, in najbrž ima srečo, pravi Mina, saj tako in tako ne mara sladkarij.
Ima 161 centimetrov in mišice, zaradi katerih se je niti največji frajerji ne drznejo izzvati v polaganju rok, kot je bil slikovit novinar v enem od intervjujev z njo. Teh se je zdaj sicer že navadila, ji pa niso najljubši, raje ima tiste trenutke, ko v steni išče pravi oprijem, sploh kadar čuti, kako telo sodeluje z glavo. Gibanje, podobno plesu. In Mina v steni pleše odlično.
Drugo mesto je ne zadovolji
Ob treningih in tekmovanjih je našla čas tudi za študij. Odločila se je za psihologijo, vendar sama sebi ne želi brskati po glavi. To znanje ji pride kdaj tudi malce prav, ampak tovrstno pomoč pričakuje in dobi predvsem od svojega trenerja. Z Romanom se odlično ujemata, odlično jo pozna in ve, kdaj jo je treba prijeti malce bolj trdo. Mina potrebuje spodbudo, potrditev, samo en dober rezultat ni dovolj, potrebuje tri, štiri, preden si dovoli pomisliti, da je zares dobra. In takrat, ko to ve in čuti, je drugo mesto, tisto z letošnjega evropskega prvenstva, denimo, ne zadovolji.
Nekoliko ji je seveda žal, da športno plezanje ni olimpijski šport. V njeni karieri to zagotovo ne bo postal, menda so možnosti za uvrstitev športnega plezanja v olimpijsko družino šele tam okrog leta 2040. Pa bi glede na razširjenost in tudi priljubljenost v svetu to zaslužilo že prej. A tako pač je. Ima pa to tudi nekaj dobrih strani. Plezalci so prijatelji, dopinga med njimi tako rekoč ni, a kljub temu so tudi oni ves čas pod nadzorom, pleza se za užitek, ne za denar, nagrade, tudi za najboljše, so pač majhne. Če ne zmagaš, nimaš niti za letalsko vozovnico, slovenskim plezalcem država na srečo pri tem vendarle malce pomaga.
»Slovenci imamo posebno miselnost, za nas je normalno, da garamo,« odgovarja Mina Markovič na vprašanje, zakaj imamo tudi v plezanju glede na število prebivalcev res veliko uspešnih tekmovalcev. In Mina namerava še dolgo garati.
Maja Debeljak