Planinski vestnik (1958) - Marijan Lipovšek: Ojstrica - Herletova smer

Ojstrica

Ko sem nekoč poleti, kmalu po minuli vojni, bival dalj časa na Korošici, sem se pri počitku med plezalnimi vzponi dobro zabaval nad opazkami v stari vpisni knjigi z vrha Ojstrice. Ne morem pozabiti naivnega, prisrčnega humorja, s katerim so planinci belili svoje pripombe. Nekaj mi jih je ostalo v spominu, med njimi tale francoska cvetka:
Après quattre jours de plezarejšn (!) nous sommes arrivés au sommet d'Ojstrica.
Res bi bilo dobro, da bi kdo zbral take primerke in jih pokazal bralcem Vestnika. Saj so podobne zbirke, ki so že izšle, dobro povedale, kakšni značilni odrazi časov in nazorov se nahajajo po takih zapiskih, pa tudi kakšna zgodovinska vrednost se zna biti najde v njih.

Med drugimi sem na neki strani zagledal Herletov opis prvenstvene smeri čez severno steno. Iz tistih preprostih besed, ki jih je napisala roka tedaj že pokojnega Herleta, je odseval velik ponos nad dejanjem, pa tudi nezaslišan napor, s katerim sta Herle in Vršnik preplezala to steno.
Zapiske sem pustil, kakor sem jih našel. Ne vem, kje so danes. Če bi imeli planinski muzej, bi spadali vanj, dokazi velikih dejanj, ki so zgodovina naše alpinistike.
Šele lani se je naključilo, da sem to smer preplezal.
Zgodovina Ojstrične stene je znana. Najprej je preplezala Mira Marko Debelakova zahodno steno. Ni jasno, če je vedela za pravo severno steno ali ne. Zahodna stena ni težka, je pa manj hvaležna, nič kaj lepa plezarija po sipastem grušču, skozi kamine in tu pa tam tudi čez navpične krajše skoke. Izstopaš lahko različno: proti severozahodnemu grebenu, v sredini pod vrhom, pa tudi v škrbinici na zahodnem robu.
Severni steni, ki je jasno odražena kot samostojna formacija celega sklopa, so rekli tudi severozahodna stena. Mira Marko je v Planinskem Vestniku pri opisu plezanja čez zahodno steno imenovala le-to severozahodno. Tedaj je nastala zmeda. Josip Wester se je v nekem svojem članku »z očmi plezalskega laika iskaje možnosti smeri« takole spraševal: »Kod neki je plezarila Mira Marko, da je zavzela severozahodna steno kar v treh urah?« ... Toda takrat se je Wester nahajal pod severno steno na vijugah nove Kopinškove poti. Po tej steni pa Marko ni plezarila.
Res je, da gleda zahodna stena nekoliko proti severu in severna nekoliko proti zahodu. Njun notranji stični kot torej ni - idealno vzeto - pravi kot temveč nekoliko večji, širši kot. Toda te malenkosti pri imenovanju ni mogoče upoštevati, sicer nastane zmešnjava. Najbolje je, če stene ločimo: severno, zahodno in seveda severovzhodno nad Robanovim kotom.

Oba grebena ob stiku bi morala pravzaprav biti raza. Toda sta ves čisto samostojni tvorbi, izraziti v pečinastih oblikah in skladih, tako da jima lahko rečemo greben. Eden je severni, ki pada v škrbina proti Grofički, drugi severozahodni, pod katerim stoji novi bivak. Rob nad zahodno steno pa je res pravi rob, s položnejšimi skalovitimi in gruščastimi pobočji nad Korošico.
Prva plezalca, ki sta v severni steni uspela, sta bila Režek in Modec. Režek je šele l. 1955 popisal v Vestniku to plezanje, čeprav je bila smer preplezana šestindvajset let poprej. Morda je bolje tako. Režkov popis je namreč odličen. Napisal ga je lahko samo zrel mož in kdo ve, kako drugače, najbrž; manj zanimivo, bi opisal steno mlad fant, kakor je bil Režek še tedaj: V Našem alpinizmu je bila smer seveda opisana, pa kolikor vem, do konca minule vojne še ne ponovljena ali pa komaj enkrat.
Nato sta plezala v severni steni Ogrin in Omerza, dvojica, ki je stala tiha v ozadju, pa storila taka dejanja, kakor je raz Jalovca ali ta naša stena Ojstrice. Večna škoda, da nista nič pisala, razen nekega bolj žolčnega kakor res dobrega članka v reviji Planinske Matice, danes na pol pozabljene publikacije. Tam so se zbirali mladi, pa sposobni plezalci okrog ,druščine Janeza Gregorina in napadali meščanska planinstvo, kar se je dalo. - Smer Ogrin-Omerza v Ojstrici se drži bolj sredine stene, ima pa precej stičnih točk z: Režek-Modčevo smerjo.
Med vojno, ko je prišlo v naše doline že gorjé s severa, sta Herle in Vršnik uspela v vzhodnem, najbolj gladkem delu stene.
Po vojni sta Kočevar in Arnšek plezala v desnem delu čez težke plati. Končno sta ista dva v družbi s Pajerjevo prečila preko vse stene, začenši za znanim, markantnim stolpom v severnem grebenu, pod katerim gre na vzhodni strani Kopinškova pot.
Vse druge variante so brez pomena, tako tudi variantica Schlaudosich- Wacek, o kateri je Režek dobro povedal, koliko je vredna.
Pač pa je Ciril Debeljak, ki bi kot Celjan vedel o Ojstrici največ povedati, saj jo je spoznal poleti in pozimi, plezal nekje okrog severozahodnega grebena. Žal je popis, kakor je pisan živo in napeto, malo nejasen glede smeri.
Območje Ojstrice je nad tremi, štirimi dolinami in nad Dleskovško planoto. Ko hodiš po teh krajih, je nad teboj dih gore. Že daleč spodaj, sredi mesta, bele Ljubljane, se blešči njen lepi vrh nad zelenimi griči, kamor se na obzorju izgubljata stranici Titove ceste. Zgoraj, v globokih dragah planote, se skriva za robovi, na prehodih med griči pa jo zopet zagledaš, pozimi kristalno belo, v neurjih mračno, grozečo, poleti svetlo sivo, sončno ali zavito v oblake.

V Robanovem kotu je osrednja gora, v Logarsko kaže svoje gladke plati. V dolini Bele jo za hip zasenči slovita Rzenikova stena. Ako si zgoraj na prevalu, se pod teboj vse pogreza v nižave, vse postaja majhno, drugotno spričo te gore, ki je še visoko nad Konjem, Rzenikom in Dedcem, na meji dveh dežel, pokrajinsko in tudi narodopisno tako različnih.
Visoko pod Presedljajem smo odložili oprtnike, Mojka, Andrej in jaz. Zagledali smo se v dolino pod seboj. Steza drži skozi strm gozd. Sedaj se je vzpela na peščen hrbet nad grapami in se za hip zravnala. Tik ob nosu, poraslem z reso, smo počivali. Julijsko sonce je sijalo na mračne globeli. Rzenikova stena s svojim vedno enako hladnim obličjem se je svetila v popoldanski luči. Njen levi del, siv in rdeč, je odseval v dolino. V kotu proti severni strani pa so čepele sence.

Hladen veter je pihnil kdaj pa kdaj od njih sem čez.Po dolini Bele hodimo s kranjske strani na Korošico. Dve poti držita tu skozi. Ena na Presedljaj, zaznamovana, druga čez Petkove njive, lovska. Obe sta strmi in malokomu ljubi. Morda zaradi hoje po dolgih strmcih, ki se zde kakor brez konca, morda pa tudi zaradi značaja doline same. V somračnih tokavah se pretakajo vode. V začetku doline je kratka tesen, kjer potok naglo zniža svojo strugo med precej visoke stene. Bregova silita drug k drugemu in šele više gori se dolina razširi.

Počasi sem začel razumevati lepoto tega odmaknjenega gorskega kota. Hodil sem tu v poletni pripeki in v dežju, pa zopet sredi jeseni, ko so gozdovi žareli od barv. Nekoč, ko sem se vračal v prvem snegu s Konja, sem jo prešel bledo in megleno, prežeto s tiho žalostjo. Mrakobna luč se širi po njej in čudna tišina, kakor kje v krajih, kjer še bivajo gorski duhovi, da noga včasih zastane od tesnobe. Ta samotna in divja odmaknjenost si le počasi utre pot v srce.

Stali smo in gledali podse. Nad nami so se širile strmine pod Vežico, nedopovedljivo resen in tihoten svet. V mraku smo prišli na Korošico.Zgodaj zjutraj sva naslednjega dne hodila z Andrejem proti Škarjam. Lep dan se je delal. Doživetje zgoraj na grebenu, na ločnici med severom in jugom, je vedno enako močno. Dva svetova! Na tej strani trave in položnejše strmine, v dalji koče na Veliki planini, še dlje sivozeleno Ljubljansko polje. Onstran, na severu, strme stene, špiki in globoka, zelena dolina. Po njej se vije trak bele ceste, v čistem zraku ostro zarezan v zeleno dno. Nato prodovi, spet gorske vrste, žametni gozdovi in gore, ena za drugo tja čez Olševo in Peca do rahlo začrtanih daljnih visokih gmot.
Na grebenu je pihalo. Šla sva navzdol po vijugasti stezi in tik nad bivakom prečila strmine pod severno steno.
Hodil sem brez posebne skrbi, pa nisem se počutil najbolje. Nekaj mi prejšnji večer ni prijalo. Pod steno, ko sva bila že mimo bivaka, sem bil prav slab.
Povedal sem Andreju, kako je z menoj. Plezanje, ki sva ga imela pred seboj, ni šala. Če bi se potajil in bi mi bilo više gori slabše, bi bil kriv za vse, kar bi šlo narobe. Mislim, da sem imel neke vrste gorsko bolezen. Ležal sem na grušču in globoko dihal. Sam sebi sem se zdel klavrn. Toda vedel sem, če ne grem v steno, ne bom nikoli več prišel semkaj. Tako redko mi je bila dana prilika za tako plezanje. Ušla bi mi Ojstrica s Herletovo smerjo za vedno. Zato sem vprašal Andreja, če si upa voditi brez moje pomoči. Ne mislim sicer, da bi mu bil v veliko pomoč. Toda že kratka izmena v vodstvu, da človeku včasih do sape. Andrej pa je bil zadovoljen, kakor je pač bilo. Kot tih fant, pa odločen in drzen plezalec je vzel nase glavno, odločilno težavo. Toda vedel je, da bom storil vse, da mu je ne bom povečal. Tako sva pričela plezati.
Za začetek sva naredila napako, deloma po moji krivdi. Držala sva se namreč preveč natančno opisa Ogrinove smeri. Po tej je treba nekaj raztežajev navzgor. Vstopila sva desno od,osrednje grape v strmo skalovje, ki ga prerežeta dve ozki gredi. Po zgornji, malo širši, pa precej nagnjeni, sva priplezala v izpostavljeno in krušljivo pečevje, strmo in nevarno, da sva se potem kar čudila, kako sva čezenj srečno prišla. Nisva slutila, da je bilo domala najtežji del sploh vse plezarije. Nič se nama ni pozneje zdelo tako težko, ker sva morala ob neznatnem varovanju plezati prosto in to res ne v lahkem svetu.
V grapi je bil nato preprosto in lahko. Čez strm odstavek sva prišla na drugo položno mesto. Tam si že sredi stene, ujet v njene lepote in težave.
Po ozkih, stopničastih policah sva obšla naslednji skok. Stala sva pod kaminom. Tu gre Ogrinova smer naravnost naprej.
Stena tik nad nama ob kaminu je bila tako vabljiva, da bi gotovo zavil vanjo, če bi Andrej ne vedel, da je treba pod njo na levo. In vendar – kako bi se zmotil! Zgoraj so sami slepi koti in navpične pečine, kjer nikamor ne moreš.
Šele sedaj sem razumel bistro zasnovo Herletove smeri. Da doseže zgornji, ploščati in navpični del, ki sva ga ves čas videla v silni višini nad seboj, zavije iz grape v steno pod severnim grebenom. Tam se dviga desno povprek do navpičnega ploščatega pasu, ki je tam vstromljen preko vse širjave. Tam zgoraj nekje je čez ta pas slovita prečnica v skrajni izpostavljenosti in v gladkih skalah.
Tu spodaj sva sedaj prečila iz grape v levo. Slutila sva, da se začno težja mesta, pa hoja je bila sprva lahka, saj se da res kar hoditi po drobljivi skali in po nametanem grušču. Na levem kraju je treba čez prevesen prag v žleb.
Stena se tu obrne čisto proti zahodu. Skala ima precej dobrih oprimkov, težje je bilo šele malo više ob žlebu. No, srečno sva izplezala in prišla na rjav, strm in paličast svet. V krhki skali je šlo nato rahlo levo navzgor. Na desni je vstajala vedno bolj navpična, gladka stena, na levi pa prepadne strmine proti peskom pod Grofičko.
Lep dan je bil. Za gorami nad Okrešljem so se kopičili beli oblaki, nebo pa je bilo sinje kakor le kdaj. Tudi nad robovi, visoko nad nama sva videla megle, ki so polzele čeznje, in vedno bolj se je širil razgled na vso steno in čez prepade. Tesnoba, ki naju je obdajala doli v grapah, preden sva se izvila iz njih, je izginjala, najina pot pa je postajala vedno bolj zračna, vedno lepša v strmih pečeh. In vedno več svetlobe je bilo krog naju, ko sva puščala za seboj mrak spodnjih žlebov in sotesk.
Še vedno mi ni bilo dobro. Na varovališčih sem se globoko oddihoval, pa najine hitrosti zaradi tega nisva zmanjšala. Andrej mi je dal svoj delež limone, ki sva jo imela seboj za žejo. Govorila sva, če ne bi poskusila od tod naravnost gori na severni greben, ki bi ga dosegla najbrž pri prvem stolpu, pri začetku Kočevarjeve prečnice. Toda nazadnje sva se le pametno odločila, da greva po smeri naprej. V neznanem svetu pod grebenom bi bilo morda še mnogo težje. Varljivo lahko je sicer bilo videti, pa spomnila sva se Kočevarjevega popisa, ki pravi, da se je izza stolpa spuščal ponekod po vrvi. Kako bi pa bilo v takem navzgor? Ne, bolje je bilo, da sva, nadaljevala.
In čudno, čim više sva priplezala, tem bolj mi je odleglo. V zadnjih raztežajih tega dela sem bil že kar dober, tudi dovolj močan. Zavila sva torej na desno mimo votlin.

Z vsakim korakom je rastla lepota stene, pa tudi plezanja samega. Štiri votline, druga za drugo, ena višja od druge, so povezane s polico, poševno navzgor. Čudovito plezanje! Res težko samo pri prestopu iz prve v drugo votlino, kjer plezaš okrog docela izpostavljenega roba. Vse drugo pa je lahko v zračni višini nad osrednjo grapo, kamor padajo ploščate stene.
Iz smeri se vedno lepše vidi na ostalo steno, ki se odpira, rahlo usločena, v vsej širjavi, saj plezaš še vedno v njenem skrajnem levem delu. S severnega grebena pridrži nad spodnjimi tremi votlinami Kočevarjeva prečnica do zadnje velike lope, kjer se smeri za kratek čas združita . Zadnja votlina je že zelo visoko v steni. Nad njo je zgornji gladki pas. Šele tu se vidi, kakšna grozotna ovira je to na poti proti vrhu. velikanske, navpične, gladke pečine, kot strnjen, neusmiljen zid.
Četrta votlina je zelo velika, dno ravno, pred njo na razdrti polici obilo prostora, zadaj v kotu pa teče lep curek bistre vode. Na živo zelenem mahu zraven je postavljen kozarček v obliki stare konzervne, pa čiste škatle. Imenitno!
Počivala sva. Res, nad nama je bila še skrb težke prečnice, ki sva jo morala še premagati. Toda kljub temu, da me je pri srcu vselej malo stisnilo, kadar sem nanjo pomislil, sem čutil v sebi veliko radost. Več kot pol stene je padalo pod nama v globine, strme, divje pečine, midva pa sredi njih na varnem prostoru. Le tisti veter, ki je doma v prepadnih stenah, je včasih pihnil krog naju.
Tedaj sem se spomnil raznih mnenj in ocen, ki jih imajo plezalci o tej smeri. »Vse skupaj ni nič, razen prečnice!« mi je nekdo dejal. Kakšna zmota! Če ni skrajnih težav, naj smer nič ne pomeni? Kakšna veličavost in zaslepljenost! To prelepo plezanje iz grape navzgor, ko puščaš za seboj tesnobo in se pneš naproti luči in prostranemu razgledu, tako raznolikemu; v vzponu, ki že zahteva celega moža. Potem vzpenjanje iz votline v votlino, kjer smer vidno pridobiva na višini in se vedno bolj bliža osrednjemu delu steze in ga doseže prav pri zadnji, najvišji zijalki - vse to je kakor korak iz noči v dan, v prostrano, svetlo višino, kjer prosteje zadihaš. Ne samo lepa, edinstvena smer je to.
Sedaj so se začela težja mesta. Precej prvi skladi prižnice, ki je tri do štiri raztežaje višje, so zelo gladki. Spodaj trdna in le malo razčlenjena skala iz celih kosov, siva kakor granit in vlažna, ker od zgoraj nanjo kaplja, je zgoraj nad prvim skokom nerodno krušljiva. Vendar sva bila kmalu na prižnici. Pred nama se je dvigala navpik kompaktna pečina. Ozek stolp, vrh katerega sva stala, je slonel ob njej. Na vseh straneh prepadi.
Bila sva pod prečnico. Kako je bilo pri srcu Herletu in Vršniku, ko sta stala tu? Kakšna sila je bila v njiju, da sta prišla ponovno tu sem in z vrtalom omogočila sebi in vsem naslednikom prehod čez te strahotne peči!

Treba je naravnost navzgor, s potegi in tudi stopnimi zankami, če si premajhen, da bi dosegel kline ali oprimke. Pa oprimkov skoraj ni. V višini šest metrov je vzboklina, majhen previs, čez katerega moraš, in potem si na prvem še dosti dobrem stojišču, sredi navpične stene. Od tam gre prečnica v levo, po drnastih in skalnatih stopih, nato naravnost navzgor z enim samim oprimkom za roke, pa brez stopa. Takoj za robom je nato majhno, a imenitno korito pod navpično, režasto prepoko.
V pol ure je bilo vse to za nama. Na dveh vrveh sva se dobro sporazumevala, tudi če se zaradi navpičnih skal in zato, ker je zgoraj stojišče po položaju precej okrog ogla, nisva mogla dosti pogovarjati.
Andrej je ta mesta izvrstno izplezal. Res, malo sva bila v skrbeh, preden. je začel, potem pa je šlo kakor po maslu. Že s prvega stojišiča nad vzboklinico mi je prijazno pomahal navzdol, češ, ni tako hudo, potem pa, dokler ni izginil za robom, je s kratkimi pripombami opisoval, kako mu gre.
Vse skupaj danes ni tako zelo težko – hvala Herletu in Vršniku – če plezaš na dveh vrveh in pravilno vpenjaš. Najtežji je sam začetek, ker je stena kar izglajena in še malo vdolbena. Težak je previsek pod prvim stojiščem in v prečnici sami tisto mesto, kjer se skala izboči in se je treba nagniti ven. Vendar se ves čas lepo varuje na klinih.
Toda izpostavljenost! Res se zdi človeku, da stopa nekje po zraku. Pod stopali, ki so na ozkih stopih, pada vse navzdol naravnost od roba podplatov, se zdi, do vstopnega snežišča.
Mislila sva, da sva sedaj s težavami opravila, a sva se zmotila. Za najin občutek so se prave težave sedaj šele začele, čeprav ni -objektivno vzeto - kaj resnično težjih mest od prečnice. Iz koritastega stojišča je treba čez gladko okroglasto pečino na levo v drugo korito, podobno prvemu. To prečenje je prav zasoljeno. Zgoraj v skali, ob navpični steni, čez katero seveda ni prehoda, sva našla klin z lepo vponko. Prečiti moraš ali zgoraj naravnost čez skalo ali spodaj levo okrog, pa povsod si kakor v zraku nad neznanskim prepadom. Nato je treba še v tretje gruščasto korito. Vsa tri so zajedena pod previsne poči brez prehoda.
In še je treba na levo čez skalnato širšo polico in nato po gredi navzgor. Tam nekje sva našla star klin, pa še nisva vedela, če sva prav. Stena nad nama se je nekoliko položila, pa hodna še ni bila. Vse je dišalo po težki plezariji. Bila sva malo vznemirjena, kajti vsi, ki so nama smer opisovali, so rekli, da po prečnici »nič več ni«. Je pa že Kočevarjev popis pravilnejši, ko govori o strmi, izpostavljeni steni z majčkenimi, trdnimi oprimki. Človek si seveda tak splošen opis drugače predstavlja. Te stene je namreč precej. Smer pa drži tako, da zavija počasi levo navzgor pod krajni levi žleb ob severnem grebenu. Saj tam je edini možni prehod, kajti naravnost navzgor so prepadne, previsne poči in nad njimi ploščate, navpične stene.
Za skalnato gredo, ki je zelo značilna, sva z nekega nosu zavila naravnost navzgor. Za razom je tičal klin, midva pa sva plezala kar navzgor na skalnat vršič, kjer je malo več prostora. Ta prestop je zelo težak.
In še ni bilo konca. Po policah sva zlezla za veliko lusko ob žlebu, nato, v žleb sam. Prvi skok v njem je bil tehnično skrajno neroden. Plezala sva ga prosto. Nato po ozkih, težkih poklinah na rob stene, ploščate gredine. Po njej, koder je šlo, na desno, nato zopet levo proti strmemu žlebu. Po njegovih rebrih, ki so v divjem neredu izoblikovana navzgor.
Plezala sva, ne da bi gledala na vreme. Sedaj je začelo pršeti. Nekaj megla se je vlačila po robeh, pa doline so bile jasne. Videlo se je, da ne bova imela z vremenom posebne smole. Res se je zjasnilo, brž ko sva začela plezati naslednje odstavke.
Slutila sva, da bo stene kmalu konec. Če le ne bi bilo še vedno tako strmo in izpostavljeno! Po žlebu sva morala še navzgor preko malo manj strmih, a ne lahkih poklin. Priplezala sva pod fantastično oblikovan začetek kamina, do velike prepoke, ki jo tvori odpočen sklad z grebenska steno. Vlažna, sigasta in ostra je skala. Ponekod so oprimki dobri, potem so samo gvozdna mesta. Po razu te odpočene plošče sva splezala do vrha in tam končno, končno skočila v grušč. Herletova smer je bila za nama!
Po Kopinškovi stezi sva odšla na vrh. Prehodov čez vršnjo steno, ki niso težki; če jih pravilno najdeš, nisva iskala. Bilo je pozno. Oblaki na nebu so se raztepli, pa se zopet kopičili v svoje čudovite oblike, vedno nove, nikoli enake. Sonce je sedaj zašlo, midva pa sva v vedno gostejšem mraku hodila na Korošico, kjer naju je pričakala Mojka še pred nočjo.
Reči bi še bilo treba besedo o tej smeri, o katere zasnova in pomenu so pisali in govorili že drugi, bolj poklicani, ter o njeni lepoti, ki ni bila prav ocenjena, kakor se mi zdi. Ali je lepota in imenitnost smeri samo v prečnici? Ta je, seveda, prelepa in ne samo po plezalsko-tehnični strani, temveč tudi po svojem edinstvenem položaju. Toda, kar je pred prečnico in za njo, ves ta tako različni plezalski svet od spodnjih grap do zgornjih prehodov, kjer se izvijaš iz objema na videz neprehodnih pasov, saj to je prav tako lepo, le drugače, polno nekega posebnega ozračja, ki se menja korak za korakom in te neprestano preseneča. S tem seveda ni zadosti povedanega o pomenu smeri. V časih športne prepotence so jo podcenjevali. Kdorkoli je govoril o njej, je omenjal samo prečnico. Drugo je bilo postransko. Kakor se zdi čudno bolj so jo cenili politično, kot dejanje Herleta in Vršnika proti nasilju okupatorja v dokaz naše moči. Brez dvoma je tudi v tem njen veliki pomen, za nas in za večino Slovencev, ki o tem seveda niso nič vedeli, prej zgodovinski ponos kakor praktična pobuda, čeprav tudi te ne gre podcenjevati. Iz plezalskega stališča pa je treba popraviti mnenje o smeri kot celoti. Je težka, izredna plezalska pot, kakor sta jo zmogla samo prvovrstna plezalca-tehnika in plezalca z visoko moralo. Tako težka je, da se je ni treba nikomur sramovati, tudi spričo novih najvišjih doseženih težavnostnih stopenj ne.

PV 1958
Marijan Lipovšek
Foto čb: Boris Štupar