Kamniški občan: Iz bogate vsebine Kamniškega zbornika 2014

Bojan Pollak

70-letni Kamničan Bojan Pollak - Bojč se z alpinizmom ukvarja od svojega 25. leta. Alpinist v Alpinističnem odseku Kamnik je postal leta 1966, gorski reševalec 1972, alpinistični inštruktor in gorski vodnik 1975. Plezal je v Alpah, Dinaridih, Šarskem gorstvu, Karpatih, Tjan Šanu in nepalski Himalaji. V Manangu, kjer je bila dolga leta šola za nepalske vodnike, je učil kar osemkrat. Pollak je do 31. oktobra 2013 opravil 2437 alpinističnih vzponov, od tega 130 prvenstvenih. Izkazal se je tudi kot planinski pisec, je redni dopisnik Kamniškega občana. Za svoje delovanje je prejel vrsto priznanj: plaketo občine Kamnik za življenjsko delo v športu, svečano listino PZS, zlati znak GRZS, priznanje NMA, je častni član Društva GRS Kamnik, častni član PD Kamnik in častni vodnik PZS. Pollak je študiral ladjedelništvo na Fakulteti za strojništvo in ladjedelstvo v Zagrebu, dolga leta je bil zaposlen v Titanu, danes pa je upokojen. Je poročen in oče dveh hčera.

Bojč je od svojih začetkov plezanja aktiven v Alpinističnem odseku (AO) Kamnik. Konec novembra 2013 smo mu ob njegovi 70-letnici na AO v strogi tajnosti pripravili skromno slovesnost.

Z organiziranim rojstnim dnem smo te očitno presenetili. Kako si doživel ta večer?
Kot popolno presenečenje. Nisem najbolj navdušen nad svojimi praznovanji in podobnim, a to sprejemam kot del družbe, v kateri živim. V vabilu je pisalo, da bomo obdelovali gradiva za plezalni vodnik, za kar sem prinesel tudi gradivo. Nato pa ... Bil sem dobesedno šokiran, predvsem pa ganjen. Torej je vse, kar sem delal za AO, imelo neki smisel. Nekaj so dobili od mene. Kot tudi jaz od njih. Namreč – še tako dober učitelj ne more ničesar narediti, če nima tudi dobrega učenca. Pa še nečesa sem se še bolj zavedel – rojstni list je vedno bolj rumen.

Kaj je bilo tisto, kar te je zvabilo v gore?
Ne vem. Nekaj je bilo gotovo tudi v družini. Oče se sicer ni ukvarjal z alpinizmom, je pa hodil v hribe, mama tudi. Na Mali planini je imel v najemu Potoško bajto, ki je bila med vojno požgana. Ko sem bil star tri leta in 8 mesecev, sem šel z atom in mamo na Kamniško sedlo. Do Kamniške Bistrice smo se pripeljali s kolesoma, nato pa šli peš. Tudi jaz. Takrat sem slišal tudi za Čiribindija. To je tak čuden stvor, ki te potegne v prepad, če vališ dol kamne. Sicer je trajalo dolgo, da smo prišli do bajte, vendar me niso nič nosili. »Kakšen 'planinc' pa si, če te bomo nosili. Poglej, še babe se ti bodo smejale, « so govorili. Hribi, planine so bile del moje mladosti. Bili smo na dopustu na Kisovcu, pa na Dolu ... V osnovni šoli smo imeli izlet na Veliko planino (peš iz Kamnika in nazaj), na koncu nižje gimnazije pa končni izlet v Vrata, kjer sem preživel noč zunaj in zjutraj opazoval, kako je sonce začelo ožarjati vrh Triglava. Pri tabornikih smo tako in tako preživeli veliko časa v naravi, takrat sem šel tudi prvič na Triglav. Nato pa je prišlo plezanje. Pa ne samo to. Da sem šel v kamniške planine, je popolnoma jasno – saj so tako rekoč na mojem dvorišču in počutim se, kot da sem tam doma, in ne samo kot gost.

Na Malih podih v Grintovcih. Foto: Roman Resnik.

Kaj tebi pomeni biti alpinist? Zakaj plezaš?
Plezam iz potrebe in zaradi čistega veselja. Zato, ker mi je to všeč. Lahko bi rekel, da plezam tudi zaradi mentalne higiene. V steni, posebej še, če je zadeva težka, nekje blizu meje, se je potrebno osredotočiti na zelo ozko področje – kako priti čez, da ne bi zmagala težnost. Takrat postanejo vsi drugi problemi in težave tako neznatni, enostavno izginejo. V mislih ni prostora za nič drugega kot samo za to, če bo oprimek zdržal, če se stop ne bo premaknil. Loči se pomembno od nujnega. Plezanje – alpinizem, lahko uporabim malce oguljeno frazo – je način življenja. Tisto, kar je pomembno, je pa svoboda. Telesna in duševna. V »dolini« smo vedno bolj nadzorovani, vedno bolj nam perejo možgane, vedno bolj postajamo odvisni, hočejo nas imeti pod kontrolo, da ne bi ogrozili ropanja. In to strašno sprenevedanje, dvojna morala. V dolini imamo (izrojeno – ali pa tudi ne, če upoštevamo Orwela) demokracijo, to je vladavino bogatih. Oni postavljajo zakone, ki jim ustrezajo oz. jih izigravajo brez kazni. V hribih pa je vseeno (še vedno) drugače. V hribih si (še) svoboden. Ni pomembno, kaj imaš, kako si (materialno) bogat, kakšen naziv imaš. Samo ti, hrib, stena, narava, tovariši, prijatelji. Edino pravo zlo na svetu prihaja samo od ljudi, ne od narave ...

Kaj bi svetoval mladim alpinistom na začetku njihove plezalne poti?
Ne postavljajte si mej v glavah, vendar ne prehitevajte preveč, da vas ne bo »vrglo iz ovinka«. Hrib, smer bo počakala, če ne bo prvič uspeha, bo lahko drugič. Če se vam pa enkrat povsem zalomi, je za vas definitivno konec prav vsega. Velikokrat je neuspeh vrednejši od uspeha. Ustavite se in premislite, kako naprej, ko vam bo v hribih postalo vse (pre)lahko. Pomembni so kilometri, pa tudi čas. Po dosedanjih izkušnjah je običajno potrebno okoli 5 let od vpisa v AŠ do doseganja vrhunskih rezultatov. Poskusite biti del narave, sodelujte z njo, jo poskusite razumeti. In še nekaj. Če vas nekdo ovira na poti, ga le prehitite, vendar ga ne izrinite s poti. Pa tudi starejšim bi rekel, naj se raje pravočasno umaknemo, da ne bomo povoženi. Seveda pa mladim lahko pomagamo, predvsem z nasveti, da ne bodo oddrveli v prazno ...

Zakaj si se odločil, da se boš priključil reševalskim vrstam?
Se kakšnega reševanja še posebej spominjaš in po čem? Menim, da je bila moja odločitev povsem logična. V alpinistični šoli, na AO in nasploh v planinski družbi sta (bila) tovarištvo in pomoč drugim ena od osnov delovanja. Vsak naj prispeva po svojih možnostih in močeh. Logično. Pomagati. Ko sem šele dobro začel (januarja 1967), sta bila dva zelo počasna v SZ grebenu Planjave. Lovila ju je noč. Bili smo na Kamniškem sedlu, Tone Škarja, Pavle Kemperle in drugi. Z Acom Berlecem sva priplezala do njiju, do mesta, kjer se smer Y priključi SZ grebenu. Sva bila pač takrat najhitrejša. Ostali so bili nižje – na Maričkinih platah. Spustili smo se do njih. Medtem se je znočilo. Nekje po polnoči smo prišli v bajto (vmes se je še zataknila vrv, pa mi jo je uspelo rešiti). Naslednji dan je bilo slabo vreme, veter, sneg, megla. Si lahko samo mislim, kako bi bilo, če … V spominu imam več reševanj. Eno mojih prvih je bilo, ko smo šli po mrtvega planinca, ki je padel z začetka Šije. Ležal je malo nad potjo – s poškodovano glavo. Prvič sem videl takega ponesrečenca. Težko smo se mu približali, grla so nam bila zadrgnjena. Nekaj časa smo vsi molčali. Takrat se je nekaj premaknilo v meni. Zgodilo se je, kot da sem šel iz sebe, da sem misli poslal drugam, da so čustva odšla … Enostavno sem se zaprl, naredil okoli sebe nekakšen oklep, da sem lahko opravil svoje delo. Verjetno se morajo podobno zapreti tudi zdravniki, reševalci. Ali pa vojaki. Drugič je bilo podobno, ko se je ponesrečil mlad Francoz, ki je bil z materjo na počitnicah v Kamniški Bistrici. Šla sta na Kamniško sedlo in še naprej proti Planjavi. Fant, mlad in poln energije, je šel malo plezat nad potjo. Stena je krušljiva in kmalu je padel. Pred materinimi očmi. Še danes slišim škrtanje njegovih kosti v razbiti lobanji, ko sva ga z Lojzetom Jermanom dajala v gorska nosila in nato po melišču spravila do Pastirjev, kjer so nama prišli naproti drugi. Pa reševanje Sonje, naše pripravnice, izredno talentirane, ki je umrla tako rekoč v mojih rokah v Vežici. Poškodba lobanjskega dna je bila prehuda ... In Stane, ki je pred očmi svojega petletnega sina padel v plezališču v Starem gradu in umrl, še preden smo prišli do njega. A ni bilo vse tako žalostno. Lepši so spomini na tista reševanja, ko smo pripeljali žive. Z Benijem (Janez Benkovič) in Marjanom Kregarjem smo ponoči iz jugozahodne stene Brane spravili mlado športno plezalko, ki se je zaplezala in jo je prehitela noč, da ni več mogla ne gor in ne dol. Pa moje zadnje reševanje spomladi 2013, ko mi je znanec prišel povedat, da nekdo v Starem gradu kliče na pomoč. Tako rekoč na mojem pragu. Mlad fant je šel »malo raziskovat« direktni pristop na Stari grad, in to v gumijastih škornjih. Pa se je zaplezal in obtičal nekje na tretjini vzpona, pod navpično steno nad strmim, krušljivim pobočjem. Ker relativno dobro poznam ta del, saj sem se tam velikokrat potikal še kot mulec, sem priplezal do njega, ga najprej umiril in potolažil, nato mu dal svoj plezalni pas in čelado, ga navezal na vrv in začel spuščati. Med tem so prišli še drugi reševalci in so ga varno pospremili na asfalt. Kamničani so imeli tako živ primer pravega reševanja skoraj sredi mesta.

V plezalni smeri Grapa v Vršičih, Kamniško-Savinjske Alpe. Foto: Dejan Kuserbanj.

Večkrat si sodeloval pri učenju nepalskih vodnikov v Manangu. Kaj to pomeni za Slovenijo in kaj tebi?
Leta 2013 smo končali ta projekt. Sodelovanje naj bi se sicer nadaljevalo, vendar na drugačnih osnovah, saj smo dosegli to, kar smo načrtovali, kar je pravzaprav Aleš Kunaver postavil v letu 1979: da Nepalci postanejo poklicni vodniki z mednarodno licenco in tudi sposobni samostojnega usposabljanja. Bila je to iskrena pomoč brez kakršnihkoli skritih ciljev. Pri nas tega nekateri ne morejo dojeti. Velikokrat me vprašajo, kaj pa vi dobite za to? Ko jim odgovorim, da imamo poleg koristnih izkušenj in dodatnega znanja v bistvu samo zavest, da smo nekomu pomagali. Žal pa nas vedno več ljudi ne razume ali pa noče razumeti. Ni vse v dobičku, ni vse v trgovini: dajdam. Pomoč NMA (Nepal Mountaineering Association) pomeni enega resnično najuspešnejših slovenskih projektov pomoči tako imenovanemu tretjemu svetu. Zdaj so Nepalci sami sposobni izvajati naprej vsa svoja usposabljanja. Dosegli so mednarodno priznanje, vključitev v UIAGM (The Union Internationale des Associations de Guides de Montagnes), manjka jim še priznanje s strani UIAA (Union Internationale des Associations d'Alpinisme). To je eden od projektov, s katerim bi se Slovenija res lahko hvalila v svetu, a je bilo razumevanja naše države izredno malo. Samo enkrat v času samostojne Slovenije smo uspeli na državnem razpisu pridobiti državna sredstva, vsa ostala leta smo bili odvisni od sponzorskih sredstev in lastnega denarja.

Vse življenje si silno dejaven, nisi samo plezal, pač pa si opravljal vrsto odgovornih funkcij. Nam lahko pojasniš razloge zakaj?
O tem se nisem spraševal. To je enostavno v meni. Že v srednji šoli (1960) sem bil med ustanovitelji in tudi načelnik čete Bistriških gamsov (taborniki), ki še vedno uspešno deluje, sedaj kot rod. Nadaljevalo se je na fakulteti, pa v službi in drugod, vse do danes. Enkrat sem se pogovarjal s Tonetom Škarjo o Sloveniji. Takrat sem rekel, da nas je Slovencev tako malo, da bi moral vsak od nas delovati na več področjih, da bi lahko pokrili vse tisto, kar počnejo bistveno številčnejši narodi, da bi lahko rekli, da imamo res samostojno državo. Morda pa je to samo uresničenje ideje – naj vsak prispeva za skupnost po svojih možnostih, od nje pa naj dobi (le) tisto, kar resnično potrebuje, ne pa da grabi in grabi na račun drugih. Morda je to tudi smisel življenja, poleg samega nadaljevanje vrste, da je življenje vredno življenja, dokler si koristen, dokler delaš (tudi) za druge. Pravzaprav je to v bistvu posledica (pametnega) sebičnega gena, vendar z dolgoročno usmeritvijo, ne neoliberalno, izkoriščevalsko.

Podal si se tudi v publicistične vode, napisal nekaj knjig. Čutiš kot poznavalec gora in sten to kot dolžnost? Od kod veselje in znanje do pisanja? Imaš še kak projekt v planu?
Že v osnovni šoli sem ob nekem prazniku napisal kratko igrico, posvečeno temu dnevu, in celo izvedli smo jo. Še v osnovni šoli sem začel pisati nekakšen roman, vendar ga nisem končal, ker je bilo preveč drugih reči. Besedilo se je izgubilo neznano kam. Ko sem bil star okoli 10 let, sem v bolnici, kjer sem bil več tednov zaradi paratifusa, napisal celo zgodbo o Kamniških planinah, bolj kot opis videnega. Na začetku svoje alpinistične kariere sem nekaj pisal za Planinski vestnik (PV). Enega prvih člankov sem napisal iz čiste nuje. Ko sem bil pri vojakih in tako več mesecev odrezan od hribov, sem napisal besedilo, ki mi ga je močno skrajšanega objavil Tine Orel v PV. To je bila takrat dobra šola zame, vendar sem jo zdaj že malo pozabil … Nato sem objavil še kakšen članek, predvsem doživljajski opis ture. Morda to, da pišem, ne čutim kot dolžnost, pač pa se mi zdi prav, da nekaj svojih spoznanj, za katere menim, da bi koristila, delim tudi z drugimi. Nekatere reči so v človeku in včasih jih je potrebno samo potegniti ven, nato pa negovati in razvijati. V letih, ko sem začenjal plezati, je bil problem dobiti opise plezalnih smeri za Kamniške. Bila sta vodnika V naših stenah in Julijske Alpe – vzhodni del. Pa sem se odločil, da ob okrogli obletnici PD Kamnik napišem vodniček za predel Korošice. Ta je bil takrat nekaj novega: na roko napisan, razmnožen (tu so mi pomagali tovariši iz AO in Mitja Jesenovec, ki ga je natisnil) in formata A6, da se ga je dalo spraviti v malo večji žep. Vsaka smer je imela opis z osnovnimi podatki, vris v fotografijo in shemo, vse višine so bile izmerjene z višinomerom. Nato sem se pripravljal, da bi podoben vodniček napisal tudi za smeri v Z in JZ steni Planjave, vendar še manjšega formata – A7, da bi ga lahko dal v srajčni žep in bi bil tako vedno pri roki. In vanj naj bi bila vključena tudi besedila pesmi, ki smo jih prepevali. Pa se je zadeva vlekla in vlekla, potem pa je začel Tone Golnar pripravljati plezalni vodnik za območje Kamniške Bistrice. In sva sodelovala. Tudi pri novi izdaji v letu 2012. Sedaj pa sodelujem pri pripravi prenovljenega vodnika za območje Repovega kota in Kamniške Bele. Hribovske popevke so pa vseeno izšle. V načrtu sem imel napisati tudi nov priročnik za Nepalce, za njihove tečaje, ki bi bil pravzaprav strip. Vse, kar bi se dalo, naj bi bilo v risbah – od nevarnosti do tehnike. Žal se to ni uresničilo. Morda se pa še bo? Pred leti je Kamniški občan objavil opise možnih izletov v neposredno okolico Kamnika. To bi bil sedaj, ko dajemo velik poudarek turizmu, zanimiv vodnik. A je bilo rečeno, da takega vodnika neka javna inštitucija ne sme podpreti, češ da se ne sme opisovati poti, ki potekajo po privatnih zemljiščih, če ni soglasja vseh lastnikov. Totalna traparija. Po gozdovih in mimo hiš so poti, ki jih uporabljamo že desetletja, pa da ne bi smel to javno zapisati oz. povedati drugim? Trenutno malce posodabljam svoj priročnik Osnove gibanje v gorah in planinah, ki ga prevajajo v makedonščino.

Redno pišeš v planinsko rubriko za Kamniški občan. Koliko let to že traja in kako si sploh začel?
Začel sem v drugi polovici sedemdesetih let. Bil sem celo član uredniškega odbora Kamniškega občana. Takrat je bilo pri pridobivanju sredstev tudi v okviru Samoupravne telesnokulturne skupnosti pomembno, da si bil prepoznaven, kar je danes pravzaprav še bistveno bolj pomembno, ker je svet (preveč) tržno naravnan in »dobro blago se samo hvali«. Ker novinarjev za planinstvo oz. alpinizem ni bilo v izobilju, je pač moral nekdo kaj napisati. Seveda sem zraven kdaj pa kdaj pisal tudi o kakšni drugi zadevi, za katero se mi je zdelo, da je prav, da zanjo zve večji krog ljudi. Kar je zapisano, ostane. Če ni zabeleženo, je tako, kot da se ni zgodilo.

Vladimir Habjan
Kamniški občan, 9. maj 2014