Ivan Rozman: Ideja o plezanju Slovenske smeri v Steni se je porodila že kmalu za tem, ko naju je (Mateja in mene), Tina prvič peljala plezat na Malo Mojstrovko.
Dokončno obliko pa dobila v plezališču Turnc v Vikrčah, kjer smo uspešno prestali "kvalifikacije" za Slovensko.
Prvič smo po rahlih težavah z zdravjem naših gorskih vodnikov napadli oktobra lani. Tudi vreme smo lovili iz dneva v dan in ko so obeti kazali na izboljšanje, prijeli za skalo. Od izboljšanja vremena ni bilo nič, posledično ne razgledov, smo pa - v prvi "navezi": Tina, Nataša in Arfi, v drugi pa: Tomaž, Matej in moja malenkost, doživeli adrenalinski plezalni dan v mokri skali.
Osnovni plan je bil, da napademo familijarno, vendar sta si Marjana in Anka v zadnjem trenutku premislili, radi nestabilnega vremena. Pa drugo leto si rečemo.
In res je bilo tako. V torek se je vse poklopilo, od vremena, planeti v liniji, dobra luna in kar je še vudu zadev. Zbor sredi noči v Lescah, premik v dolino Vrata, kjer že delajo živčki in treba je bilo "v grmole". Ob LED svetlobi nabučnih svetilk, krenemo p'rke Steni, v smeri poti čez Prag.
Dve uri cirka, traja "lagano sportski" hoja do vstopa v Slovensko smer.
Malica, priboljški, drugič "grmole" ... oblečemo tehnično opremo in ... bruhnemo proti gor ... Tina vodi Marjano in Anko, midva z Matejom pa, "kao samostojno".
Opravimo s prvim detajlom, krenemo levo proti macesnom in tako naprej do Belih plati, katere obidemo po desni. Plezanje je ves čas pravi užitek in že je tu Bučarjeva stena, sledi administracija: vpis v knjigo.
Po par metrih stopimo na Zlatorogove steze, to pomeni: polovica stene je za nami, drugič malica in priboljški (še dobro, da je Tina nabavila sladkarije za v službo - kot pravi Ula).
Ob prijetnem klepetu, fotografiranju, občudovanju vrhov nasproti doline čas mine kot bi ustrelil in Tina ukaže premik, čeprav bi si kdo želel ostati.
Naslednja po imenu je Slovenska grapa, prijetna za plezanje, vmes pa en nebodigatreba "kamen" zagozden ravno tja, kjer bi bil prehod najlažji. Že lani sem imel tu probleme spraviti "čez" moj "bojler" in letos spet isto s...e. Še dobro, da je Matej v špranji pustil dva "frenda", da smo se lejku malo pošlepali. V zgornjem delu grape je še lanski sneg in ni res, kot pravijo: "toliko mi je mar, kot za lanski sneg", ne - še kako prav bi prišel v Slovenski grapi, saj bi si nadeli dereze in se čez prej omenjeni kamen lepo sprehodili.
Pod oknom se levo odcepi Prevčev izstop, vendar naša vodnica usmeri naravnost gor - demokracije tukaj ni, in sledi sicer zanimivo, ne pretežko, ampak dokaj izpostavljeno plezanje. Lani naju je Tomaž vodil skozi okno, medtem ko je šla druga - ali prva - kakor obrneš naveza, levo okrog. Tako je bilo tudi letos in tukaj sva za Matejom, potrebovala Tinino pomoč.
Matej je vse "cuge" plezal prvi v navezi in potem varoval mene, da sem prisopihal za njim. Lažje dele smeri, sva plezala samostojno.
No... sedaj je pa na vrsti NAJZANIMIVEJŠI del Slovenske smeri - Frelihova prečnica! Polica (ne zavarovaLna), široka, da, kot je prikazala Tina, lahko plešeš po njej in vendar zračna in mestoma malo ožja. Povem vam, lani sem šel preko nje povsem brez zadržkov, letos pa me je na mestu, kjer smo čakali na vrsto kar malo stisnalo pri črpalki za kri. Po moje, če bi me takrat prijelo na blato (ne na planino Blato), nebi bilo od kakanja nič, ker je bil ves "kevdr" in kanalizacija v krču!
Ampak pozor!!! - takšno stanje povzročijo samo oči, nič drugega kot oči in samo oči - takoj ko se spraviš v gibanje in zakorakaš po polici je prečenje en sam užitek! Kot sem dejal, dovolj široka polica (in spet - ne tista okenska za rože), ampak prava skalnata v steni, v navpični steni in neverjetno veliko oprimkov, točno tam kjer morajo biti. Velja tako za višje kot nižje rasle. Tudi z "izrastkom" postreže, ki je tam posebej za nas z vgrajenim bojlerjem, da se je treba malček ven nagniti. Fantastično!
Pot - ali smer - potegne gor proti okenčku, ki je tako ozek, da sem imel obakrat sitnosti spraviti mojo baročno rit skozi. Dodatna ovira letos je bil še ganz nov rukzak in v strahu, da ga razparam že na prvi turi, sem raje žrtvoval "drof" in se skozi to okenjce dobesedno prelil, kot kakšen mehkočlenar.
Kar sledi, je bilo po Matejevi in moji oceni že lansko jesen najtežje preplezati. Vendar, ko sedaj gledam nazaj, sva do tega mnenja najverjetneje prišla zaradi 200 meterske zračnosti pod nogami, ko plezaš proti zaključku prekrasne Slovenske smeri, desno od Slovenskega turnca, gor gledano. In znova povdarim, da smo vsi čez prišli suvereno brez kakih - kakobirekel - večjih težav. Normalno je, da gornik v takšnih detajlih malo "pomenca", si reče: s'm al nis'm in zadevo prepleza.
To je tudi zaključek plezalnega dela smeri, sledi le še, da ne rečem zoprn, izstop. Zoprn zato, ker se vse pod nogami melje in napreduješ dva koraka naprej, enaga nazaj. Pretiravam seveda, v resnici ni nič tako hudega.
IN NA VRHU, WE OK - smeški na tem mestu; so se glasila telefonska sporočila v dolino ... vriski, stiski rok, objemi, čestitke ... splošno rajanje ... malica (del 3), skupinsko fotografiranje, vse to se je dogajalo na vrhu.
ČESTITKE VSEM, še enkrat in seveda Tina - hvala, brez tebe in lani še Tomaža, te smeri nebi zmogli!
Povratek pod Triglavskim ledenikom proti Staniču in po poti čez Prag brez posebnosti. Edino pijače nam je vsem zmanjkalo, solnce pa kar ni in ni hotelo dol v Litalijo. Na srečo se je sestrca spomn'la, da ima najverjetneje še eno pol litra tekočine ... o kako prav je prišla ta zaloga, da smo sploh zmogli pot do izvira Bistrice in se s to hladno "živo" vodo osvežili.
Sledi še obvezen zaključek 14 urne ture v Kotu in analiza ter klepet ob hrani in pijači. Prov fino smo se mel!
Ivan Rozman