Jurij Ravnik, Plezanje po kraškem robu. Plezalni vodnik. Climbing on the karst edge. Climbing topo. Osp, Trst, Buzet. 1. izdaja Kranj, Narava, 2014. 222 strani, fotografije
Kaj je na Kraškem robu tako zanimivega in lepega, da to ni prva taka ali podobna knjiga. Seveda je tam zanimivo to, da tam živi večje število različnih ptic in raste veliko število različnih vrst cvetlic. Nekatere med njimi so lepe, zanimive, koristne, škodljive, predvsem pa ogrožene, zaradi česar bi jih ljubitelji prvinske narave in varnostniki narave radi zaščitili in prepovedali vnos drugačnega udejstvovanja v ta prostor.
Kako se bodo sporazumeli različni prebivalci teh krajev, kjer pa še tretji del občasnega življenja na tem področju močno ogroža prvi dve skupini. To so alpinisti - profesionalci in ljubitelji zanimive narave z velikim številom prepadnih sten, kjer se preskušajo v svojih sposobnostih plezanja, ki so včasih tudi na meji preživetja. Ta svet pa ni samo privlačen zato, ker izziva junake v teh strminah, pač pa je tudi lep za pogled in zanimiv za fotografe.
Kot četrto značilnost tega predela pa naj omenimo še dejstvo, da so se tu srečali trije narodi. Po večstoletnem mešanju danes velja, da so Slovenci prišli do Kraškega roba s severa, Hrvati z juga, Italijani pa iz zahodne smeri. Pregrada - naravna meja jih je ustavila in začrtala približno etično mejo med sosednjimi narodi. Tudi tu je lepo, kot je v življenju nasploh najlepše prav tedaj, kadar nastopajo večje spremembe; npr. zjutraj in zvečer.
V novem plezalnem vodniku, ki ga je pripravil Jurij Ravnik, je mnogo posebnosti in klasične vsebine. Opisanih je veliko število plezalnih smeri v vseh treh predelih Kraškega roba. V prvi skupini v okolici Ospa nam predstavi avtor 6 plezališč, v vsakem pa več plezalnih smeri (njihovo število je navedeno v oklepajih): Mišja Peč (194), Osp B&B (172), Osp – Lunja (69), Osp – Velika stena (24), Črni Kal (288) in Risnik (35). Tudi v tretjem delu, severozahodno od Trsta je 6 plezališč: Napoleonica (260), Costiera (67), Sistiana (38), Grotta Katerina (22), Santa Croce (25) in Doberdo (31), v okolici hrvaškega Buzeta pa kar enajst, ki pa so opisana bolj skromno: Istrske toplice (27), Kamena vrata (27), Buzetski kanjon (87), Pandora (32), Raspadalica (34), HC (6), Čiritež (3), Nugla (19), Hum (4), Krkuž (8) in Kompanj (100).
Besedilo v knjigi je tiskano v slovenščini in angleščini. Kratek opis vsake smeri pa je kar v štirih jezikih: nemškem, italijanskem, hrvaškem in francoskem. To zagotavlja uporabo vodnika za vso evropsko alpinistiko.
V knjigi nas motijo izredno majhne črke, ki zaradi njenega manjšega obsega sicer pocenijo knjigo; nismo pa zares gotovi, da je to smiselno. Če ta vodnik ali priročnik uporabimo šele pred plezanjem pod steno ali med neizogibnim fizičnim naporom, nam droben tisk nikakor ni pogodu. Tudi številne fotografije so povečini manjše in kdaj pa kdaj tudi brez podnapisa. Sicer pa so vse številne plezalne smeri lepo oštevilčene in njihove smeri lepo vrisane v slike.
Ob koncu knjige je le kratek večjezični slovar najpogostejših vzklikov pri napornem plezanju ter nekaj praktičnih nasvetov, za preživetje v stenah.
Avtor knjigo zaključi s pogovorom s tremi alpinisti, ki so veliko prispevali k afirmaciji teh plezališč v naši bližini; to so Adam Ondra (Češka), Tadej Slabe (Slovenija), Klemen Bečan (Italija) in Matej Sova (Slovenija).
Ciril Velkovrh