Delo, Književni listi - Marjan Raztresen: Knjiga vrhunskega ameriškega alpinista Marka Twighta Poljubi ali ubij s podnaslovom Izpovedi serijskega plezalca je ...
FENOMENI Nenavadna knjiga o alpinistih in plezanju
... ena od najbolj nenavadnih knjig z gorniško tematiko, kar jih je do zdaj izšlo v Sloveniji, predvsem pa adrenalinsko branje za hribovske in še posebno plezalske zasvojence.
Čeprav je ljubljanska založba Si-darta izdala slovenski prevod šele sedem let po izidu knjige v angleščini, ki je dobila na festivalu gorniških filmov v Banffu prestižno nagrado za alpinistično literaturo, ni delo izgubilo niti kančka aktualnosti, ki slejkoprej velja za sodobni alpinizem, kjer »je odrešitev samo v skrajnostih«, kot je pisec citiral slavnega in po marsičem nenavadnega slikarja Paula Gauguina, ki je v isti sapi trdil, da pretirana umetnost ne obstaja.
V 271 strani obsegajoči knjigi je pravzaprav zbranih več novinarskih člankov in esejev, ki jih je Twight v 15 letih napisal za različne ameriške, kanadske, italijanske, angleške in francoske gorniške revije, leta 2000 pa jih je »popravil« in jih opremil s komentarji, »v katerih opisujem vzroke za pisanje in dogodke, ki so sledili objavi«, tudi nekajkrat ponesrečenemu razpletu zasebnega življenja, ki je bil posledica avtorjeve odločitve za prvenstveno nalogo njegovega življenja, plezanje, čemur je podredil vse drugo. Čeprav je »uporniški in vedno jezni panker«, kot se sam imenuje, članke pred knjižno objavo in torej že v svojih zrelejših letih dopolnil, mu vendar ni bilo »do tega, da bi ponudil lahkotno branje. Rad bi, da bralec knjigo odloži in razmišlja o njej.«
Poklicni alpinist Twight, zasvojenec s pankom, ki je večino svojih revijalnih in pozneje v knjigi objavljenih prispevkov naslovil tako, kot so naslovili svoje po vsem svetu znane skladbe mojstri pankovskega kom-poniranja, in hkrati tako velik zasvojenec s plezanjem, da je »moral v steno; gnale so me jeza, duševne muke in tesnoba. O, dragocena ambicija, dovolj bo, da bom umrl z nasmehom na obrazu« in skoraj užival ob trpljenju v visokih, mrzlih stenah in je trdno prepričan, da alpinisti umirajo, ker to pač spada k igri. Pravzaprav skoraj uživa ob takem trpljenju: »V severno steno sem se odpravil, da bi trpel in mazo-histično užival v borbi za življenje, toda v nobenem primeru ne zato, da bi izgubil. Potreba po tveganju je vedno tlela v meni in mi grozila. Če ne bi potešil svojih gonov in bi dovolil, da se razcvetejo, ne da bi jih zadovoljil, bi me dokončno razgnalo ... Plezam, ker boli, bolečina mi omogoča jasno videnje. Ker je plezanje skrajno težko, se lahko s svojim mojstrstvom dvignem nad druge.«
V knjigi Marka Twighta, nemirnega duha in pustolovca, ki to ni bil samo v hribih, ampak med drugim tudi pri ženskah, katerega glasba je bila, kot že rečeno, pank in priljubljena literatura Bukowski, je kljub napovedani teži, ki sili k premišljevanju, marsikatera stran napeto in marsikateri odstavek humorno branje, iz katerega pozoren bralec
razbere, kako pomembno je imeti v življenju srečo in prijatelje.
Celo poglavje je v izpovedi serijskega plezalca posvečeno slovenskemu alpinistu Tomu Česnu, ki ga Twight visoko ceni in mu v nasprotju z nekaterimi slovenskimi alpinisti skoraj popolnoma verjame vse, kar je povedal, da je preplezal. Vsekakor pa najvišje od skoraj vseh na svetu ceni pokojnega alpinista Slavka Svetičiča. In skoraj bi lahko bili pisani na kožo nekaterim znanim slovenskim alpinistom naslednji stavki: »Ni pomembno, kaj počneš, dokler jasno poveš, kaj delaš. Nisi se povzpel na vrh? Si prečil v lažji svet po 10. raztežaju? Si zataknil cepin za klin, ko nihče ni gledal? Priznaj! Zaupaj v svoja dejanja in naj ti bo vseeno, kaj mislijo drugi!«
V vseh ozirih je Poljubi ali ubij zelo nenavadna knjiga o alpinistih ter plezanju v največjih in najznamenitejših stenah in smereh sveta. Je delo plezalca, ki mu je bil poleg Svetičiča najbrž za vzor tudi legendarni in žal popolnoma pozabljeni slovenski vrhunski alpinist s konca 20. stoletja Franček Knez iz Laškega, ki je tako kot Twight »v vseh pomembnejših novih smereh, ki sem jih preplezal, ostal brez vrha ... Trdim, da je pomemben nov način, kako dosežem nov cilj. Ni mi mar, kaj o tem misli hierarhija.«
Marjan Raztresen