Manja Rakun: Po končanih predavanjih in uspešno opravljenem izpitu, je za člane AK Rinka sledilo še zadnje dejanje letnega dela tečaja
Tečajniki in inštruktorji smo se tja v zredčeni obliki odpravili v petek, 29. junija. Od zbirne točke, ki je bila v Gornjem Gradu, nas je pot vodila proti Kranjski Gori, od tam naprej pa čez mejo mimo Rabeljskega jezera. Ko smo z avti prispeli na cilj, je sledil pregled in selekcija opreme, hrane, oblačil … Peš smo bili namreč namenjeni do bivaka na nadmorski višini 1950 m – do tja sta nas ločili več kot 2 uri hoje v hrib, ki bi bila sicer prav prijetna, če ne bi imeli s sabo vse opreme in hrane ter vode za 3 dni. Da ne bi slučajno ostali brez vode, smo jo nalili kar na prvem možnem mestu in tako celo pot prehodili za par kilogramov težji.
Po uri in pol hoje smo nekateri končno prisopihali do koče Brunner (drugi so v temu času verjetno bili že skoraj na vrhu). Do bivaka nas je tako ločila še dobra ura hoje po cik-cak poti. Ko se je že začela delati tema, smo končno do cilja prišli vsi. Tam so nas že čakala bolj hitri tečajniki in inštruktorji, pozneje pa so se nam pridružili še lanski tečajniki. Utrujeni od vsega hudega in v pričakovanju plezanja v prihajajočih dneh, smo se počasi odpravili spat – postelje v bivaku so bile presenetljivo udobne, tiste, ki so spali zunaj, pa so ponoči napadale čudne žuželke.
Ker je bila zvečer, ko smo prišli, že tema, smo bili toliko bolj pozitivno presenečeni zjutraj – čudovit razgled je poplačal vsak korak, ki smo ga naredili s težkimi nahrbtniki na ramenih. Po zajtrku, kavi in jutranjem čvekanju smo se razdeljeni v več navez odpravili napadati vrhove okoli nas – Visoko Belo špico, Trbiško Krniško špico, Malo Lojtrco in Visoko polico. Prvi dan smo bili na srečo bolj kot ne sami, tako da ni bilo nobene gneče v steni. Sicer smo že vedeli, da je skala v Belih vodah znana kot kompaktna, a nas je njena »slaba krušljivost« vseeno presenetila. Tudi dostopi do smeri so bili prav prijetni, medtem ko so se nekateri sestopi izkazali za pravo travmatično doživetje.
Preplezali smo kar nekaj smeri, med drugim Severni raz, Vzhodno rampo in Vzhodni greben, smer Ive-Piemontese, Direttissimo, Trbiško smer … Kljub lepi skali, pa ni bilo vse le v plezanju – za tečajnike je bil ta vikend tudi zelo poučen, saj smo v steni ponovili sidrišča, varovanje, nameščanje vmesnih varovanj, komunikacijo v navezi, naučili pa smo se tudi, da v hribih ne smeš uporabiti vsakega oprimka, ker se ti lahko hitro kaj odkruši. Nekateri od tečajnikov so imeli možnost plezati tudi kot prvi v navezi, tako da so sami nameščali vmesna varovala in postavili sidrišče. Ker je bil vikend in lepo vreme, smo v soboto dobili družbo – od Čehov do hrvaških tečajnikov.
V nedeljo tako v steni nismo bili več sami, ampak je bila v nekaterih smereh prava gneča in smo morali biti še dodatno pozorni na kamenje, ki se je krušilo nad in pod nami. Po nedeljskem sestopu je sledilo pakiranje in počasi odhod nazaj proti avtom. V dolino smo se tako odpravili navdušeni nad plezanjem v Belih vodah in kar je najbolj pomembno – vsi nepoškodovani. Po dobri uri smo se vsi zbrali pri avtih, spakirali stvari v avte in se odšli osvežiti ter umiti v Rabeljsko jezero. Že skoraj tradicionalno je na poti domov sledila še pica, v poznih večernih urah pa vrnitev domov.
Manja Rakun