Slovenske novice, Finale - Dejan Ogrinec: Drzno - Italija je domovina strmih dolomitskih stolpov, kjer se je v zadnjih letih zaradi turizma razmahnila graditev železnih poti
Ferate so zanimiv izziv za poletne gorniške dni, napolnjene z doživetjem in adrenalinom, a v moderni poletni prenatrpanosti po gorah morda ne najbolj hvaležen cilj
Italija je domovina strmih dolomitskih stolpov. Z velikim d bi lahko mirno napisali zato, ker so ti stolpi res drzni, mogočni in visoki, Italijani pa so lahko upravičeno precej ponosni na to pogorje. In da iz obiska gora iztržijo še več, tudi poleti, se je zadnja leta razmahnila graditev tako imenovanih železnih poti – ferat. V kombinaciji z množico smučarskih gondol ali sedežnic, ki pristope do teh poti precej olajšajo, je obisk teh zahtevnih gorskih poti seveda precej velik. Ferate so sicer stara in znana gorniška oblika ureditve poti v Dolomitih, a ker so postale za moderne čase že (pre)lahke, so na nekaterih kar pobrali ven lestve in železne stope, če pa gradijo na novo, torej moderne športne ferate, pa te sploh nimajo nobenih pomagal razen jeklenice. Plezalec gornik stopa po skali, načeloma naj bi se je tudi oprijemal, jeklenica je tam le za varovanje. Gre za poti, kjer je večino časa napeljana jeklenica, na katero se gornik (plezalec) pripenja s sistemom dveh vponk in posebne vrvi, s čimer se samovaruje. Sicer vse lepo in prav in resnično nam ferate omogočajo pristope na vrhove po poteh, ki so za večino smrtnikov pretežke za plezanje, temu primerno pa je na koncu adrenalinski naboj precej visok (večinoma gre za poti, ki niso speljane po najlažjih prehodih, ampak se iščejo težji, bolj strmi detajli). Tudi trgovci z veseljem prodajajo vso potrebno opremo in si manejo roke, a večina današnjih ljudi – navadnih turistov, nikakor ni dovolj pripravljena na takšne izzive. Ne telesno ne psihično. Na prvi pogled je osvajanje takšnih ferat zanimiv športni izziv. Potrebujemo le dovolj moči v rokah, nobenega strahu pred višino ali izpostavljenostjo (pogosto so speljane prek vertikalnih sten), pravilno opremo in vzdržljivost. Pa morda to ni povsem res. Vstop v ferato Cesare Piazzeta v južni steni gore Piz Boe v gorski skupini Sella je eden najočitnejših primerov pretiravanja graditeljev takšnih poti. Detajl zgornje šeste plezalne stopnje je opremljen z jeklenico. Sicer vse v redu, ampak … Graditelji poti se branijo s tem, da če je najtežje na začetku, se tako odbije tiste nesposobne naskakovalce, ki ferati ne bi bili kos. Ampak podatek, da po tej poti v Dolomitih nočejo graditi več težjih ferat ali tej poti podobnih, pove veliko. Morda je res pretežka. Saj ne, da ne bi dovolj močan možakar po jeklenicah preplezal tisti vstopni del, ampak skala je že izjemno zlizana, tako da niti najboljši čevlji (razen plezalnikov) ne držijo več dobro in se lahko le vprašamo, kaj bi bilo, če bi se kaj zgodilo. Težko si zamislimo, kako bi se končal zdrs, padec tistih nekaj metrov (do 10 metrov) prek iz skale štrlečih klinov ob jeklenici z velikimi vijaki. Kako bi se tisti nesrečnik potem rešil iz tesnega položaja brez pomoči drugih, pa še manj. Kaj pa se v resnici dogaja ob vsem tem turističnošportnem bumu na teh jeklenih poteh? Da vstopijo ljudje, ki sploh nimajo pojma, v kaj se podajajo. Ali pa niti ne preberejo dobro vstopnih opisov na tablah. Ali pa si verjetno mislijo, da če so tisti pred menoj zmogli, bom tudi jaz in podobno. Druge razlage za vrsto neumnih prizorov (na srečo le neumnih) ni. Na eni izmed ferat (Ferata Trincese, ocena 4 od 5) smo recimo opazili družino z mlajšima otrokoma. Vsa majhna in nemočna sta reveža spuščala različne zvoke, še najbolj podobne toženju mladega pujska. Če smo iskreni, tudi delovala nista drugače. Majhna, privezana s pasovi na jeklenico, ki sta jo komaj dosegla, sta se stegovala proti (pre)oddaljenim oprimkom ali stopinjam, mama in oče pa sta ju le gledala in menda bodrila. Da bi jima pomagala pri premagovanju relativno težkih plezalnih detajlov, ni pomislil nihče od njiju. Vsi, ki smo zaobšli to družino (to je na feratah sicer proti gorniški etiki in večinoma tudi težko izvedljivo), smo zavijali z očmi in dobesedno občutili težavo otrok. Ampak starši so starši; mimogrede, na koncu ferate otroka nista dobila niti najmanjše pohvale. Ali pa Anglež srednjih let, sicer je deloval športno in opremljeno kot redni obiskovalec fitnesov, a je s spremljevalko na niti ne težkem delu preživljal svoje najhujše življenjske more. Tresoč in viseč s krči v rokah na jeklenici je deloval, kot da bo zdaj zdaj ali omagal ali pa od vsega doživetega izgubil zavest. Poskušali smo ga pomiriti, mu dajati napotke, kje in kako naj pleza, ampak ko je človek prek svojih meja, je največkrat prepozno. Ni nam uspelo, da bi mu kaj veliko pomagali. In ta prepozno se je zgodil pri navadnem sestopu iz koče na severu v skupini Sella, kjer je kakšnih 100 metrov pod nami helikopter pobiral ponesrečenca. Glede na opremo celotne skupine (in telesno stanje ali sposobnost) so ga verjetno turistične agencije s ponudbo zvabile na potovanje po gorah, a ko se mu je utrgala jeklenica (to se sicer zgodi bolj redko), se je, jasno, zgodila nesreča. Preostali smo imeli priložnost opazovati več kot odlično in dovršeno reševanje s helikopterjem, pozneje pa smo zopet čakati v dolgi vrsti, da se vsa ekipa ne ravno primerno opremljenih italijanskih turistov spusti naprej proti dolini. Ferate so torej res zanimiv izziv za poletne gorniške dni, napolnjene z doživetjem in adrenalinom, a v tej moderni poletni prenatrpanosti po gorah morda ne najbolj hvaležen cilj. Vsaj tiste priljubljene ne. Dolge kolone in nenehni zastoji so nekaj povsem normalnega. A za konec: velika pohvala našemu domačemu avtorju Mašeri, ki je v svoji knjigi o Dolomitih vse opisane ferate ocenil precej bolj pošteno, objektivno in marsikdaj z višjo (težjo) oceno kot recimo italijanski spletni viri. In tudi pri opisih ni nič zgrešil. Smešno, da mora priti tujec, da napiše po resnici, in smešno, da če se odrečemo nekaj tistim najbolj priljubljeni potem (feratam), lahko doživimo izjemen dan tišine in samote. Pa tiste manj znane poti niso veliko lažje ali manj privlačne, ampak pač ne veljajo za naj naj!
Dejan Ogrinec