Primož Blaha: Večkrat sem že napisal, da mi je kakšen del naših gora posebno pri srcu; saj bi me kdo še obtožil, da imam prenizke standarde, ko pa je teh predelov toliko!?
Pa vendarle: gore in grebeni nad fužinskimi planinami (Zgornje Bohinjske gore po Prletu) z odliko izpolnijo še tako stroge zahteve!
Tu je pravo malo kraljestvo nepoznanih vrhov, ki se strmo dvigajo nad zelenimi dolinami, po katerih se vijejo samotne stezice. Na vrhove vodijo brezpotni dostopi, ki se po navadi izkažejo za lažje kot dajejo slutiti. Presenetijo tudi prostorni travnati vrhovi, ki kar kličejo po užitkarjenju. Med seboj se povezujejo z visokimi grebeni, ki ponujajo neizčrpno število variant povezovanja in “klobasanja”. V zgodnjem poletju oči božajo pisane poljane gorskega cvetja, v celem dnevu pa srečaš več avtohtonih prebivalcev kot pa drugih obiskovalcev. In da ne pozabim – tudi razgledi so!
Na planino Blato sem prišel v petek pozno popoldne, s karto v žepu in z raziskovalnim razpoloženjem. Toliko sem že domač tu, da imam neko splošno orientacijo in občutek o razdaljah. Namesto običajne poti sem jo tokrat ubral proti Krstenici skozi Bušnico. Od daleč ne izgleda prehodno, a če je na karti vrisana steza, bom menda že prišel. Prvič sem se tako sprehodil čez in ne le mimo planine Blato, potem pa kar naravnost navzgor po ozki dolinici. O kakšni stezi bi težko govoril, definitivno pa je občasno shojeno, videl sem celo dve obledeli rdeči piki in, kjer sem se ga najbolj razveselil, tudi enega možica. Višje se teren namreč precej zapre, a po levi sem brez težav prišel do roba – naravnost na Krstenico!
Preko planine in po markirani poti (na kateri ni niti ene same markacije ali oznake!?) do opuščene planine Jezerce. Tam pa zopet po skromni stezici in višje kar naravnost po strmih travah v zgornje nadstropje, kjer sledi le še kratek sprehod čez Adama (2012 m) in Evo (2019 m) ter naprej na Prevalski Stog (2079 m).
Zgoraj je bilo precej oblačno, na vrh sem prišel že v mraku in splašil čredo gamsov. Sem imel kar malo slabo vest, da sem jih spodil, čeprav ne dvomim, da poznajo še veliko lepih kotičkov za prenočevanje.
Prevalski Stog je prostoren in poln udobne trave, prav kmalu so se pokazale tudi prve zvezde. S prvim svitom sem bil tako že pokonci in z navdušenjem opazoval prebujanje dneva v čistem in mirnem jutru. Tekom dopoldneva je blaženo tišino zmotil le ropot malih panoramskih letal, ki so očitno postali zelo priljubljeni. Verjamem, da je onim v letalih lepo, nam spodaj pač malo manj. In potem preganjajo padalce in kolesarje, ker naj bi vznemirjali živali!?
S Stoga sem najprej kratko sestopil na Mišeljski preval in naprej po sprva širokem, kasneje pa strmem in ostrem grebenu na Škednjovec (2309 m). Saj pravim, od daleč zgleda tako divji in nepristopen, na vrhu pa te pričaka z razglednim travnatim balkonom. Ne spodobi se preveč hiteti. Sestop po zahodnem grebenu je, z ozirom na krušljivost in izpostavljenost, prav uživaški. Naprej se greben razširi, teren postane bolj kraški, a brez težav prehoden. Kljub temu se na Vrhu Hribaric (2388 m) spet najde travnato ležišče.
Še naprej po širokem grebenu čez koto 2384 metrov in na Vršake. Vrhovi so nekako trije ali štirje, vendar je le prvi (2440 m) bolj izrazit. Z njega sem se spustil proti JV do še enega manj izrazitega hrbta in čez še manj izrazit Vrh Lašt (2351 m). Naravnost naprej sem prišel do severnega grebena Debelega vrha (2390 m) in po njem brez posebnih težav do naslednjega počitka na travnati ploščadi. Neverjetno kako dolgo je vztrajala megla nad Bohinjem. Zgoraj pa je sonce že močno grelo in kljub prijetnemu vetru na grebenu sem imel za ta dan dovolj.
Z Debelega vrha po običajnem dostopu na Lazovški preval. Škoda bi bilo na tak lep dan sestopati po dolini in skozi gozd, ko pa so Ogradi (2087 m) tako spotoma. Ko si enkrat tam na višini, je prava šala skakati z vrha na vrh in pohajati po sončnih grebenih. Na drugi strani Ogradov sem se za kratek čas priključil na markirano pot proti Krstenici in po običajni poti nazaj na izhodišče. Tura, ki je več kot krasna in sploh ne tako dolga kot se zdi. Kar je najboljše – obstaja še dovolj variant, načinov in letnih časov za ponoven obisk!
Primož Blaha