PS Bazovica, Reka - Darko Mohar: Ponovno (tokrat za šest dni) v Dalmacijo. Vsa leta od ustanovitve planinska skupine obiskuje tudi jadranske otoke.
Letos sta na vrsto prišla Korčula in Pelješac, ki je sicer polotok, no z vsemi značilnostmi otoka.
Vsak otok ima nekaj svojega: zgodovino, način življenja in vsak je neizmerno lep. Že samo spoznanje da si okrožen z vodo in da ne boš v vsakem trenutku zmogel tistega kar lahko počnejo ljudje na celini daje posebno miselnost otočanom. Pripravljeni so na trdo življenje, večno borbo z morjem za lastni obstoj. Zato z celine na otok moraš priti ponizen, zavedajoč se da domačini imajo pravico na svoj način življenja ki ga živijo že dolga stoletja. Le tako boš na otokih sprejet in sčasoma našel prijatelje.
Namen letošnjega obiska Pelješca in Korčule je bil vzpon na najvišje vrhove Svetega Ilijo na Pelješcu in Kom na Korčuli ter kot tretji planinski cilj vzpon na Svetega Ivana nad Žuljano na Pelješcu. Seveda, zraven še vdahniti malo slanega morskega zraka, očutiti vse dišave Mediterana ki junija cveti v svoji popolni lepoti, poskusiti dobra korčulanska in pelješka vina, dotakniti se preteklosti ki tod v ljudski obliki traja že več kot deset tisoč let in, seveda, družiti se. Poln avtobus in osebno vozilo udeležencev so prispeli iz Reke ter še en kombi prijateljev iz Požege v Slavoniji. Predstavniki več planinkih društev iz Slovenije in Hrvaške kakor tudi prijatelji ki niso člani ene od planinskih zvez. 60 udeležencev govori o popularnosti takih izletov.
Na vzpon na 961 metrov visokega Svetega Ilijo se je krenilo kar iz hotela Komodor v Perni Pri Orebiću v katerem so udeleženci bili nameščeni. Za vzpon ki je potekal nedaleč frančiškanskega samostana v Karmen - Bilopolju se je izkoristilo zgodnjojutarnje sence. Čeprav v spodnjem delu pot poteka po zelo odprtem in popoldne soncu obrnjenem terenu so vse višje v gori presenetili krasni gozdovi borovcev z obilico sence. In neskončna polja cvetočega in zelo dišečeg žajblja. Od lovske hišice zadnji del poti poteka spet po kraškem in odprtem terenu, no od hišice do vrha je tu le kakšnih pol urce lahkega vzpona. Vrh je imeniten razglednik, eden najlepših na Jadranu. Na morju se vrstijo otoki eden za drugim, na kopnem pa pogled privleče impresivno Biokovo. Skoraj pod nogami pa prelepo mesto Korčula in otočki pred njim. Zato je spust na drugo stran proti Ruskovićem bil izredno naporen. Čeprav je vglavnem v senci kaj je bilo ugodno presenečenje, poteka strmo med dvemi grebeni skozi izredno divjo dolino brez kakršnega koli razgleda. Dolgo in precej mučno. Celotna tura za večjo skupino traja več kot sedem ur. Sveti Ilija je kar resna gora ki razen treh označenih pristopov lahko ponudi planincem še veliko več. Grebenska brezpotja, stene za plezalce in še marsikaj.
Planinsko je Korčula manj zahtevna. Vzpon na Kom, ki sicer ni najvišji vrh otoka je pa izredno zanimiv, ne traja več kot dobro uro. Označen je zelo dobro, tudi makija ob poti ne dovoli da se planinac tod izgubi. Kom je tudi izreden razglednik. Na Korčuli je udeležencem v pomoč priskočila gospa Živana Žuvela iz HPD Mareta iz Vele Luke, predvsem v Veli Luki pri obisku mestnega muzeja in arheološkega najdbišča v Veli špilji. Avtorja tega teksta je v mestnem muzeju predvsem presenetila raztava o suho grajenih poljskih hišicah – vrtujkih, ki jih je v okolških poljih kar nekaj in ki so v zadnjih časih postale predmet raziskovanja in obnove. Nekaj podobnega se najde tudi na otoku Krku. Spoj gradbene veščine in tradicije v kateri vsak kamen ima svoje mesto in svoj namen. Po dolgih letih boja za obstoj v katerem se je malce izgubil domači človek ponovno išče svoje korenine.
Enodnevni prekratki obisk otoku se je končal s sprehodom po mestu Korčuli in poznonočni vrnitvi v hotel.
Čeprav je bil označen kot najlažji se je vzpon na Svetega Ivana na Žuljano izkazal za najtežjega. Kot prvo je tiste ki so se odločili za ta del programa pritisnila huda vročina ki je v opoldanskem času presegla 30 stopinj. Še bolj pa je zagodla neoznačena pot po številnih poljskih in protipožarnih cestah, čeprav je v 'Planinarskom vodiču po Hrvatskoj' avtoja Alana Čaplarja označena kot lahka in markirana. Začetne markacije v Putnikovićih ni, na vprašnje avtorja zastavljeno domačinu v polju če smo se zgubili je sledil odgovor „ Na najboljem ste putu da se izgubite“. Markacije so stare več kot trideset let, na raskrižjih jih ni, protipožarne ceste pa zapeljivo vabijo v napačne smeri. Enako je z markacijami ki na vrh peljejo iz Žuljane. Vrh je visok 470 metrov in je tudi zelo lepi razglednik. S pomočjo domačinov ki smo jih občasno srečavali v polju in moderne tehnologije ki jo je s sabo nosil vodnik Tomo iz Požege je vzpon le v popolnosti uspel. To da v Žuljani ni obratovala niti ena gostilna ni zmotilo planince. Lepe plaže, kar topla voda za kopanje, zelo prijazni domačini in zelo mrzlo pivo iz vaške trgovine so popravili vtis.
Če pogledamo samo Pelješac se iz dveh vzponov jasno vidi razdelitev polotoka na dve administrativni središči. Dokler v Orebiću zelo skrbijo za goste, saj tam deluje med drugim tudi planinsko društvo in postaja gorske reševalne službe, mesto Ston v planinskem smislu še spi zimski sen. A razen Svetega Ivana bi ta del polotoka imel še marskaj za pokazat. Na primer vrh Carić je iz Putnikovićev deloval zelo impresivno.
Na povratku v Orebić je sledilo še poskušanje plavca v Janjini. A naslednje jutro je bilo treba kreniti domov. Kratki ogled Šibenika, pozno kosilo v Gospiću in eno lepo potovanje je zaokroženo na najlepši način.
Fotografiral in zapisal: Darko Mohar