Nedeljski dnevnik - Matija Gorjan: Partizanska bolnišnica v Robanovem kotu je težko dostopna. Tujci odkrivajo propadajoče spomenike naše preteklosti.
Dolgo me je pot na Robanovo planino vodila mimo nekoliko skromnega smerokaza, ki je usmerjal prek prodnate reke nekdanjega ledenika. Ta se vije od sten med Križevnikom (1901 m), Ojstrico (2350 m) in Krofičko (2083 m), ki v polkrogu zapirajo dolino Robanovega kota. Šele ko so obnovili oznake, sem spoznal, da se nekje v strmem bregu skriva spomenik, vreden obiska in ogleda - partizanska bolnišnica.
Letos sem se odločil, da skrenem s poti, ki jo vsako leto po nekajkrat opravim do planšarije na koncu doline, kjer domači Robanovi svoje goste ter mimoidoče planince radi postrežejo z latvico izjemnega kislega mleka, in namesto te sprehajalne poti zavijem v levi breg pod Križevnikom. Malce zadrege pri iskanju oznak, ki vodijo proti skromno označenemu spomeniku, prek širokega grušča, reši moj vodnik, nekdanji predsednik Zveze združenj borcev, katerega v ta breg nosi še živ spomin na ranjence in oskrbovalce. Okoli dvesto metrov višje in onstran prodnate reke nama rdeče-bel planinski smerokaz pomaga najti ozko pot, ki kmalu pošteno zagrize v breg. Pol ure se vzpenjava po skoraj navpik postavljenem bregu, v katerega je cikcakasto vrezana vse bolj strma in ožja pot, po kateri pred menoj stopa moj vodnik, s korakom, vajenim bregov ter strmih planinskih poti. Vse bolj mi postaja nejasna misel na tiste, ki so morali v tak breg na ramenih nositi težko ranjene. Koliko človečnosti je bilo v teh ljudeh. Pri tem so morali za vsakim svojim korakom skrbno zabrisati sled, ki bi lahko izdala kraj, kjer je potekala skrb za ranjence, bolnike in slabotne soborce. Taki prenosi so bili mogoči le s pomočjo lestev, po improviziranih lesenih klinih in z vrvmi. Zaradi nevarnosti, da jih sovražnik odkrije, so bolnike nemalokrat prenašali na še bolj skrite kraje. V partizanskih bolnišnicah Robanovega Kota se je sočasno zdravilo tudi do 50 težkih ranjencev. Solčavske bolnišnice so delovale od februarja 1944 do januarja 1945. Takrat se je zaradi pritiska z Balkana umikajočih se nemških armad moral spremeniti tudi način skrbi za ranjence. Organizirane so bile premične bolnišnice, občasno nastanjene v bližini visokogorskih kmetij. Tak način reševanja ranjencev je bil značilen za vse kraje na Solčavskem in po dolinah vzhodne Koroške. Partizanski bolničarji in zdravniki so v več kot dvajsetih skritih bolnišnicah v petnajstih mesecih zdravili 165 oseb. Poleg slovenskih borcev tudi dva člana ameriške vojske, nekaj rešenih zavezniških padalcev in enega Francoza.
Korak za korakom sem grizel vse večjo strmino in spremljal korake svojega vodnika, ki so nosili že dobrih osem križev. Vse bolj je bilo treba paziti, kam stopava. Le na enem mestu je bila z jekleno pletenico opremljena pot, pod katero je zijala globoka strmina. Zanimivo, da k partizanski bolnišnici najpogosteje zavijejo tujci, ki v turističnih pisarnah na Solčavskem dobijo skromno informacijo o tem spomeniku. Velikokrat se v bregu in pod navpičnimi pečinami znajdejo tudi otroci, katerih razposajenost in nepredvidljivost se lahko nesrečno konča. Zato bi veljalo strmo pot skrbneje zavarovati. Kmalu zatem, ko prečiva pod pečino, skrito visoko v gozdu, tako strmem, da se vejevje visoko nad koreninami skorajda dotika brega, je v hrib vrezan na pogled neprehoden žleb. Izvem, da je bila nedavno pod previsno pečino nad tem žlebom, še ruševina nekdanjega lesenega bivaka, v katerem so pred dobrimi šestdesetimi leti okrevali ranjenci. Kakih deset metrov nižje, po zaslugi peščice lokalnih prebivalcev, ki bi želeli ohraniti ta delček slovenske zgodovine, še stoji lesena hišica, v kateri so opravljali tudi zahtevne operativne posege. To so predlani delno zaščitili proti propadanju. V njej najdemo uokvirjeno risbo prej omenjenega bivaka, z ogljem narisano leta 1977, ki je dragocena že zaradi tega, ker priča o podobi lesene konstrukcije, skrite pod pečino. Tudi po tej risbi bi bilo mogoče rekonstruirati bivak.