Večer, 31.01.07 - Jože Praprotnik: ... najdemo v skalo vklesane plošče graditeljev...
Večer, sreda, 31. januarja 2007
Gore
Po mulatjerah pod Slatnikom
Podobno kot južna stran bohinjskih gora, ki so prepredene z vojaškimi cesticami, so tudi v pobočja nad Podbrdom in Petrovim brdom vdelane široke poti, ki kljubujejo zobu časa. Tudi tu najdemo v skalo vklesane plošče graditeljev, poleg lepih poti pa še kakšno kapelico, kot je tista ob dobro ohranjeni kasarni v varnem zavetju pod Slatnikom
Bilo je jutro po noči, ko je orkan Kiril razsajal po Evropi, in bilo je še pred prvim obilnim sneženjem v letošnji zimi, ki je tudi te poti za lep čas odtegnil ljubiteljem gora. Mešala so se pričakovanja lepega vremena in strahu pred prehudim vetrom, ki je ponoči na Kredarici pihal več kot sto kilometrov na uro. Megla je vztrajala tudi v vasi Sorica in šele Soriška planina z ostanki snega se je za trenutek pokazala v svojem sijaju. Po nekaj ovinkih proti Bohinjski Bistrici smo se zapeljali ostro levo na makadamsko cesto, ki okoli Šavnika pripelje malodane na Vrh Bače z manjšim parkiriščem in križiščem poti: desno na Črno prst, naravnost pa proti lovski koči ter navzdol v Podbrdo ali levo proti Šavniku, Slatniku in Možicu ter tudi na južno prečenje proti Lajnarju. Cesta, ki se ovija po severni, z bukovjem porasli senčni strani Šavnika, je bila sredi januarja skorajda povsem brez snega in le z nekaj malega ostankov ledu, pa tudi severni veter se ni zaletaval, kot smo pričakovali, saj je bilo nebo počiščeno, ko smo preko bohinjske doline pogledovali na Julijce. Bilo je hladno, ko smo oprtali nahrbtnike in pohiteli proti lovski koči, misleč, da nas tam na južni strani čaka sonce. Ni ga bilo in južna stran gore je plavala v neprodirni megli, ki nas je spremljala vse gor pod Lajnar. Od lovske koče navzdol v Podbrdo vodi lepa in široka mulatjera, ki jo je le malo pod kočo že prej zdelal čas, zato so vdelali planinsko pot. Pri koči smo zavili levo in šli do prvega razgledišča na desni nekoliko navkreber, potem pa zlagoma navzdol. Kmalu smo prišli do levega odcepa, ki ga označuje v pobočje vdelana škarpa. Tod vodi v levo in navzgor v kratkih okljukih med skalnimi seraki in manjšimi stenami skozi travno pobočje z redkimi smrekami atraktivna mulatjera prav gor pod Slatnik. Od tu pa naravnost in rahlo navzdol skozi z bukovjem poraslo pobočje, ki se spušča v grape nad Podbrdom. Megla se na žalost še nekoliko zgosti in mi le ugibamo, kdaj bomo pririnili na sonce, saj nam megla krade najlepše razglede. Slabe pol ure mine, ko pridemo do lovske koče. Desno pod njo vodi pot v Petrovo brdo, mi pa lepo naravnost mimo koče, kjer v lepem vremenu vabijo klopce in mize k počitku. Steza, se pravi mulatjera, gre še nekaj časa v isti smeri, vendar zdaj spet rahlo navzgor, kar nas navda z upanjem, da bomo kmalu pririnili iz megle. Po prvem okljuku ostro levo kmalu pridemo iz bukovega gozda na plano in zdaj preči polagoma v levo med rumenimi travami. Nekaj višje prava zimska pravljica: skalovje, trate in smreke, odete v žled, pot pa v glavnem povsem varna. Prav pod Lajnarjem končno pririnemo na sonce, in ko se pot obrne spet proti zahodu, se pred nami prikažejo vrh Koble s Črno prstjo ter zgolj teme Kobilje glave in Porezna pa kajpada vsa veriga bohinjskih gora, medtem ko nam Julijce zakriva greben, ki ga prečimo. Sonce na tej višini tali oklep žledu, zato smo nazaj grede na tem mestu več kot dobro uro poležavali na takrat že povsem suhi in topli travi ter pogledovali, kako je iz megle pogledovalo vedno več znanih hribčkov: večji del Porezna, Kojca, pa tudi k nam obrnjena smučišča na Črnem vrhu. Te prečne mulatjere med Lajnarjem in Slatnikom, ki je izredno dobro vidna s Kojce ali Porezna, je za kakšne četrt ure hoje, ko pridemo do križišča, kjer v loku zavije mulatjera v desno k nekdanji kasarni pod Slatnikom, levo pa že omenjena mulatjera navzdol k lovski koči Vrh Bače. Od kasarne, ki tiči v varnem zavetju pred vetrovi, se dvignemo do sedla, od koder se nam odpre lep razgled na stezo, ki vodi na Možic, levo pa se preko povsem zaledenelih trat na moč previdno pretihotapimo na vrh Slatnika (1609 metrov). Senčna, desna stran hriba je povsem ledena, na levi, sončni strani pa povsem varna hoja po suhih šopih trave. Razgled je enkraten: od Grintovcev in Karavank z vsemi Julijci ter z verigo bohinjskih gora, toda veter je še kar silovit, zato se brž poberemo h kasarni, tam posedamo na toplem soncu in se krepčamo. Spet se ustavimo spodaj na prečnici proti Lajnarju, kjer najdemo popolno zavetje. Ker je časa dovolj in ker se je megla skorajda povsem raztopila, se vračamo po isti poti, da si jo podrobneje ogledamo. Opisane poti z Vrha Bače na Lajnar ter prečenje na Slatnik je v suhem vremenu za slabe dve uri.
JOŽE PRAPROTNIK