Delo, 17.08.05 - Mateja Gruden: Spust po soteski Sušec – Zadnji izziv: dvanajstmetrski slap
Soteskanje – Sušec
Po njem je šlo človeškega, kar leze in gre, čemu torej skrb?
Spust po soteski Sušec blizu Bovca je med turističnimi soteskanji v dolini Soče najlažji Dričanje in pljuskanje v smaragdne tolmune – Zadnji izziv: dvanajstmetrski slap
Iz zamolklega bučanja vode v ozadju se zlagoma lušči čedalje močnejše grmenje. Razloga zanj ni videti, zgolj začetek ozkega tobogana, vklesanega v skalo, po katerem se izliva voda iz plitvega tolmuna ... nekam dol. Naj še tako raztegujem vrat, se ne zmehča v elastiko, in tako ne vidim nadaljevanja. Pa nič zato, poznam ga – resda zgolj na pogled, a dovolj, da šklepetajo zobje in drgeta telo (no, za to gre delna krivda tudi poldrugi uri pljuskanja po ledeno mrzlem potoku): pod mano je slap, o katerem gre glas, da pada dvanajst metrov globoko. Zadnji skok pred koncem spusta po potoku Sušec v istoimenski soteski.
Spust po Sušcu je najlažje in zato najbolj priljubljeno soteskanje med turisti na Bovškem. Divji vodni park z naravnimi tobogani, slapovi in slapiči, tolmuni fantastičnih smaragdnih odtenkov ...
Vrv ali ne, to je zdaj vprašanje
Že vnaprej se dogovorimo za spust z vrvjo (za neizkušeno polovico štiričlanske odprave). Vseeno mi je, če mi kdo ne prizna Sušca v celoti, navsezadnje se tudi nisem metala z vseh »skakalnic« v vse tolmune na poti. Res je sicer, da spust z vrvjo po zadnjem slapu še pred kratkim ni bil na izbiro in da se je tako po njem prosto spuščalo človeškega, kar leze in gre, tudi s tako nešportnimi pritiklinami, kot so pičla gibalna sposobnost, okorelost, nerodnost. To bi me utegnilo prepričati o nesmiselni uporabi vrvi, toda – občasni močnejši udarci, zvini in zlomi večinoma nog so glasnejši, čeravno so bili doslej glede na izjemno priljubljenost Sušca zelo redki, poleg tega pa se tudi vsi niso zgodili v zadnjem slapu.
Čeravno ... so se pa zgodili. Tako pretehta strah pred spustom z višine, ki dvakrat presega najvišjo, s katere sem doslej skočila v vodo, in pred morebitnim zdrsom iz ozkega tobogana, po katerem pada slap. Kaj, če me vrže iz njega in me obrne in sunem in udarim kam z glavo ali z roko ali z nogo?
Vrv torej. Če je ne bi bilo, bi bil pač prosti spust. (Ta bo drugič!) Nikakor pa ne tretja izbira, ki so jo bržkone pogosteje izbirali turisti, ko vrvi še ni bilo na voljo: peš spust po gozdni stezici okoli slapa. To bi bila res nedokončana zgodba!
Matej me priveže na vrv – »okrog vratu?«. Ha ha, res duhovito ... Naredi zanko okoli prsi in uredi varovanje na svedrovcu v skali na vrhu slapa. »Roke prekrižaj na prsih, noge stisni in zravnaj, a ne pretogo, kolena malce skrči. Nagni se nazaj.« Prehitro gre, malce bi še mencala. Ne, ne, ne smem. Zanka me zategne. Popusti! Uf! Nič, gremo, spuuuuuust! Držim smer (vrv k temu menda precej pripomore). Padec po beli zavesi se zgodi v hipu. Potopim se, še preden odprem oči. Rokenrol! Drugič pa brez!
Vzpon po soteski je speljan po večinoma ozki, a lepo uhojeni gozdni stezi, občasno je varovan z jeklenico, ponekod pa pride prav malce plezalnih spretnosti. Večina poti vodi ob potoku, tako da si spotoma ogledaš, kje se boš spuščal in po čem.
Pred nami jo že prej ureže večja skupina »močeradov«. Presneto, ali bomo čakali v vrsti? »Kakšne hude gneče pa res ni! V soteski je bilo hkrati že tudi 70 ljudi,« dobim postrani pogled.
Čoooof! S precej visoke skale je odskočilo telesce in pljusknilo v tolmun pod njo. Velik vprašaj. Odskočna točka zahteva precejšen odriv, sicer se verjetno razlepiš, še preden poletiš proti vodi. »Ne, ta skok ni predviden,« me pomiri Matej. Padalec se je medtem že pobral iz vode in hiti proti vrhu skale. Fantič! Ves tresoč se vrne v skupinico vrstnikov, ki se gnete na vrhu skale in spodbuja k skoku drobno dekletce, ki po dolgem mencanju in prestrašenih, skorajda prosečih pogledih preostalim v skupini le skoči.
Močeradi v akciji
Skupina tujcev, ki je po soteski krenila pred nami, se ustavi in se začne napravljati. Postanemo malce pred njo in pohitimo. Neoprenska obleka (hlače in jakna) mi gre na živce, še preden jo zvlečem nase. Nikakor ne morem posvojiti madžarske ljubezni do neoprena. (Pojasnilo: pogosto je v dolini Soče tudi pozno popoldne in zvečer v kakšni restavraciji srečati Madžare v njem, najverjetneje mokrem, pa čeprav se tega dne zanesljivo ne odpravljajo več na ali v vodo. Dvojno tveganje: prehlada in glivic ...) Čezenj navlečem še rešilni jopič, saj pozneje prijetno greje in blaži padce v tolmune, čelado na glavo, jasno, še neoprenske čevlje. Počutim se kot močerad.
In nato ... žur!
»Na trebuh, roke in glavo naprej!« Prosim? Ne, ne grem po trebuhu in z glavo naprej. »Na hrbet, roke ob telo in z glavo naprej!« Ne, tudi tako ne grem. Po zadnjici in hrbtu z nogami naprej in mir. »Mateja, nič posebnega ne boš počela – nič, česar ne počnejo tudi drugi turisti.« Preverjenemu vodniku že gre verjeti. Juhej! Dričamo se! Poleg tega se počutim, kot da bi bila obenem še na tečaju knajpanja: mrzlo, toplo, mrzlo, toplo. V vodi je ledenica, na zraku petmilimetrski neopren zadržuje telesno toploto.
Po zadnjici, hrbtu, trebuhu, z glavo naprej in nazaj pljuskamo v tolmune, bredemo in plavamo v kristalno čisti vodi (ki sicer po tem, ko jo prečka nekaj ducatov močeradov, menda ni več tako brezmadežna), skačemo s skale na skalo, s skal v tolmune.
Dva visoka slapa (zdita se višja od zadnjega) obhodimo; vse do predzadnjega je Sušec otroška igra (za ogled slikovite soteske si vzameš čas med vzponom), čudenje naravnim votlinam, luknjam, džakuziju. Do predzadnjega slapa je samo smeh. Potem pa ... skrb. Ta je širši kot zadnji in krajši, toda bolj navpičen, pada v luknjo, iz katere ni videti izhoda, predvsem pa je njegov padec videti v celoti, tako da si je zlahka izrisati tudi svojega: bo navpičen, diagonalen, pod pravim kotom? Vrvi ni, mislim, da tudi možnosti obhoda ne, toda »... je ni blo druge, je blo treba jt«! (Iztok Mlakar)
Še nekaj časa po tem, ko snamem opremo, sem omotična. Ne vem, mi je v poldrugi uri ves potok stekel v glavo in deaktiviral center za ravnotežje? Malce omotično se opotečem naokrog. Super je, tale Sušec.
Mateja Gruden