Večer – Jože Praprotnik: Zdaj je najlepši čas, da se podamo na raziskovanje, potepanje
Večer, sreda, 18. aprila 2007
NARAVA
Manj znane planinske poti in vrhovi
Po planoti nad Baško grapo
Zdaj je najlepši čas, da se podamo na raziskovanje, potepanje po planoti, kot je šentviška, izza katere lahko ves čas pogledujemo na še pobeljene vršace
Če smo se že enkrat pred marčnim sneženjem potikali po razdrapanih robovih nad Idrijco od Dabra do Prapetnega brda, se bomo danes, za res prijetno spremembo, podali na drugo stran, na robove nad Baško grapo, kjer sredi travnatih planjav počivajo naravnost idilične Ponikve. In tudi tokrat bomo zaželi pešačiti kar na Prapetnem brdu, do kamor smo se pripeljali gor iz Slapa ob Idrijci. Večji del poti bomo hodili po lepi asfaltirani cestici, ki pa je v dopoldanskih urah običajno prazna, saj je večina ljudi na delu v tovarnah v Idriji in Tolminu, nekaj malega srečnežev pa tudi v Pečinah, ki tičijo nekako na pol poti iz Prapetnega brda do Ponikev. V Prapetnem brdu prav sredi vasice pustimo avto in si oprtajmo nahrbtnike, in že se bomo kaj preveč obirali, bo brž pri nas kaka prijazna domačinka, ki nas bo pobarala to in ono o tem, od kod nas je prineslo, da bo že naslednja beseda prisrčno domače in nikakor vljudnostno, paž pa pristno povabilo na kavo. In že se ne boste pri priči zahvalili, bo brž minila kakšna urica v kramljanju in poslušanju prijetno pojoče primorske govorice. Prav po sredi iz vasi vodi nekoliko napeto navzgor skozi lepo dolinico, prepolno pomladnih žafranov, cesta proti Pečinam in Ponikvam. Lepo je in mirno, še vetrčka nobenega, ki bi se ujel v posamezna drevesa ob cesti. Res prava idila ta hoja sem gor. Nekaj višje pridemo do odcepa, desno proti zaselku Sleme, pravokotno lepo pa rahlo navzdol proti Pečinam. Na tem delu ceste bomo nad nami na desni strani zgoraj razgledali precej dolgo mogočno škarpo in brž pomislili, da so jo delali Lahi med vojno ali pred njo. Ta velika reč, ki je tudi na precej čudnem kraju, je skorajda na samem slemenu, pritegne našo pozornost, potem pa najdemo letnico, ki nas še bolj začudi. 1858 ali nekaj takega, skratka sredina devetnajstega stoletja. Kot si razbijam glavo z letnico in se sprašujem, čemu je tu, zlezem na travnato sleme nad njo, s katere se odpre prelep pogled na Pečine spodaj v globeli, bolj levo zadaj na kuclju pa zanimiva oblika cerkve v Ponikvah. A oboje ne preveč blizu in čeprav se s tega slemena odpirajo lepi pogledi tja prek Baške grape na travnato Kobiljo glavo in pobeljeni Krn izza nje, vzamemo spet pot pod noge. Do bližnjih Pečin se cesta ovinkasto spušča, malo tudi skozi krajše koščke gozda pa preko trat, ki so če polne zgodnje pomladnega cvetja, tudi mimo cerkvice na desni in nad vasjo, potem pa spodaj ostro desno in navzgor. Vse imajo v tistem kraju: tovarnico, tudi gostišče, trgovino. Bolj na koncu vasi zavije cestica levo in rahlo navzgor, da se kmalu zgoraj spet prevesi bolj v levo in navzdol. Ta del poti je naravnost idiličen. Levo zgoraj nad vasjo na izpostavljenem golem griču je cerkev sv. Marije. če od daleč, kot da se vidi, da nekaj nekako ne "štima". Cerkev je po načrtih Jočeta Plečnika obnovljena tam v šestdesetih letih, saj so jo Nemci med drugo vojno preprosto razstrelili. Pečat arhitekturnega genija se resnično vidi na daleč. Najmanj do cerkve gremo, pomislimo na tej strani valovite krajine, zgoraj pri njej pa nas poleg slikovitih pogledov na verigo bohinjskih gora s Krnom levo in Kaninom če bolj na isti strani kmalu potem, ko se nafotografiramo in nemara pogrejemo na klopci na južni strani cerkve, zamika, da bi se podali po bližnjih travnatih vzpetnicah prav na rob bačke grape. In če nismo preutrujeni, to tudi naredimo, saj zdaj če ne bomo delali kakšne prav velike škode, če se bomo do tistih robov podali kar povprek po mehkih tratah od kolovoza do kolovoza. če se ne bomo preveč podvizali, bomo iz Prapetnega brda do cerkve sv. Marije potrebovali dobri dve uri in pol.
JOŽE PRAPROTNIK