Večer, Reportaže - Asja Matjaž: Drugega Šarhovega pohoda po poteh Pohorskega bataljona se je udeležilo okoli dva tisoč pohodnikov, tudi novi načelnik generalštaba Slovenske vojske Alojz Šteiner.
Saj skoraj ne bi moglo biti lepše, so se na dan pred praznikom upora, 27. aprilom, že navsezgodaj zjutraj zadovoljno ozirale v nebo članice Turističnega društva Lipa Kebelj. Ni bilo mraza, ni bilo vetra, tudi na dež ni kazalo. Prav primeren čas za drugi Šarhov pohod po poteh Pohorskega bataljona, od Treh kraljev mimo Črnega jezera in Osankarice do poslednjega bojišča Pohorskega bataljona pri Treh žebljih. Tudi one so se namreč odločile, da bodo v njem sodelovale. Pa ne kot pohodnice. Kot dobrotnice, ki so sredi poti postavile svoje mize in pohodnike presenetile z domačimi dobrotami...
In so jih res. Kar nekaj kilometrov poti je bilo že za njimi, tiste najbolj strme, ko so jih sredi gozda pričakali prijazni Kebeljčani. To je bila tudi prva priložnost, da so tisti, ki so krenili na pot prej, počakali one, ki so šele prihajali. Od Treh kraljev so se namreč pohodniki podali na pot ob različnem času. Hodili so po skupinah, kakor se je komur pač zdelo. Ni bilo določene ure, ko naj bi se pohod začel oziroma ko naj bi se končal. Le to se je vedelo, da je dobro priti k Trem žebljem pred 15. uro, ko se je tam začel Festival miru. Da bo v velikem šotoru še prostor, kjer bo mogoče sedeti in prisluhniti programu, ki so ga za letos pripravili organizatorji, bistriški veterani v sodelovanju z Radiem Maribor.
Ministrica in načelnik
Lani je bil častni pokrovitelj festivala obrambni minister Karel Erjavec, letos pa obrambna ministrica Ljubica Jelušič. Obema so med govorom glasno ploskali. Čeprav je bilo letos navdušenje še večje. Morda zato, ker je bila na odru odločna ministrica, ki je jasno in glasno povedala, kako pomembni so bili partizani za to, da danes živimo v miru in svobodi. In med obiskovalci festivala je bilo veliko takšnih, ki so ta boj tudi sami okusili. Res je sicer, da se ministrica tokrat ni udeležila pohoda. Se ga je pa novoimenovani načelnik generalštaba Slovenske vojske mag. Alojz Šteiner. Če pride na Pohorje prvi mož Slovenske vojske, pa čeprav bo funkcijo uradno prevzel šele 1. maja, in če je v organizacijskem odboru prireditve tudi njegov nekdanji bojni tovariš oziroma sodelavec, potem je razlogov za neformalno klepetanje več kot dovolj. "Spomnim se ga," je dejal Marjan Strehar, poveljnik 79. območja Teritorialne obrambe (TO) Slovenska Bistrica v vojni za Slovenijo leta 1991, sicer zadnja leta tudi priznan čebelar, "ko je leta 1978 prišel kot mlad podporočnik v štab v Gornji Radgoni. Že takrat sem slutil, da bo v vojaški karieri daleč prišel. Vse ga je zanimalo, vse si je hitro zapomnil in iz vsega je znal potegniti najboljše."
Generala je tokrat na pohodu spremljala tudi žena. In všeč ji je bilo. Tudi ob srečanju s kebeljskimi pridnimi rokami, ki so za dobro počutje pohodnikov - več kot dva tisoč jih je bilo in med njimi tudi veliko mladih, tako družin kot skupin - narezale kar 35 okoli štiri kilograme težkih kolačev kruha in štiri domače pohorske salame ter očistile in nasekljale pet kilogramov čebule. In prav nič pri tem niso jokale, je povedala podpredsednica Cvetka Hajnšek. Namazale so pet kilogramov zaseke in ocvirkov in iztočile šest litrov borovničevca in domačega žganja pa skoraj 90 litrov vina. "Najprej smo prinesle toliko kruha kot lani," je povedala Cvetka, "ko smo že skoraj vse narezale, pa so nam sporočili, da je šla mimo nas šele dobra polovica pohodnikov. Takoj sem poklicala našega predsednika in kmalu so nam prinesli nove zaloge. Še dobro, da so naše ženske spekle toliko kruha, da nam ga ni zmanjkalo. Tako smo z malico počakale pohodnike, tudi ko so se že vračali s Treh žebljev." Pa da so vesele, da so bili ljudje zadovoljni, so hitele pripovedovati pridne ženske, pa čeprav so si nekatere med njimi z rezanjem kruha pridelale tudi žulje. Ni enostavno narezati na stotine in stotine kosov kruha...
Lubadar napada gozdove
Tudi sicer je bil pohod posebno doživetje. Marsikdo je tu srečal znanca ali prijatelja, ki ga že leta in leta ni videl. Marjana Robnik in Dušan Žnidaršič sta se sredi hoste srečala po več kot dvajsetih letih. In veliko sta si imela povedati. Oba sta se strinjala, da je Šarhov pohod po poteh Pohorskega bataljona dobra zamisel in da bi se ga moralo udeležiti še več mladih. Pa da je takšna pot primerna tudi za vse rekreacije željne. Podobnega mnenja sta bili tudi Prekmurki Vesna Smodiš in Marija Romih, ki sta prišli prvič. In da je škoda, da ni bilo več informacij o tem. Iz Prekmurja bi jih bilo zagotovo več. Ne samo zato, kjer je to lep izlet, pač pa tudi zaradi spomina na našo polpreteklo zgodovino, ki jo nekateri skušajo pozabiti oziroma drugače interpretirati. Tako menita tudi Betka Ajtnik in Andreja Rumež, nekdanji sodelavki v pokrajinskem štabu TO, ki se prav tako že leta nista srečali. Bili sta navdušeni nad idejo o Festivalu miru, ki naj bi prebudila domovinska čustva in nas spomnila, da mir ni samoposebiumevna dobrina, da so se morali partizani krepko boriti za to, da živimo v miru, in na to morda kdaj preveč pozabljamo.
Pot ju je navdušila, čeprav ju je tam nad Osankarico kar malo zaskrbelo, ko sta videli toliko podrtih smrek. Zaradi lubadarja, ki jih je napadel, jih je treba podreti, je bilo slišati. In da je tega na Pohorju še in še, je povedal Srečko Šarh, ki se je tokratnega pohoda udeležil še s tremi sestrami. Da bo treba na Pohorju uvesti pogozdovanje, če bomo želeli ohraniti gozd, bolna drevesa pa čim prej odstraniti. Gozdno gospodarstvo in lastnike gozdov čaka veliko dela. In da ni prav, da ne skrbijo za svoje gozdove, so med potjo ugotavljali pohodniki.
Na poslednjem bojišču Pohorskega bataljona ni bila predvidena nobena posebna proslava. Pohodniki so prihajali v večjih in manjših skupinah. Veseli, nasmejani, razigrani. A tam pred poslednjim bojiščem je bilo razigranosti nenadoma konec. Molče so se poklonili spominu, prižigali sveče... To je sveti kraj slovenske zgodovine, je dejal Jože Gašparič, predsednik ruških borcev, ki so se k Trem kraljem pripeljali kar z dvema avtobusoma. Pa da ima vsak od njih tu kakšnega sorodnika pokopanega, so rekli. Ali pa kje drugje v slovenskih gozdovih. In Jože Gašparič je spomnil na tiste težke dni, ko je zaradi izdaje hrabro padel prvi Pohorski bataljon: "Mislim, da smo mi starejši dolžni ohranjati in prenašati tradicije in vrednote NOB na mlajšo generacijo."
O jezeru, ki počiva v tihoti, so prepevali člani kvarteta Odmev in pohodniki so jim tiho pritegnili. Tudi generalmajor Šteiner. In da zmeraj, ko pride na poslednje bojišče Pohorskega bataljona - prvič ga je obiskal kot srednješolec - razmišlja o tem, kako bi ravnal sam, če bi bil vojak na tej ali oni strani. Pa ne najde pravega odgovora. Šlo je za življenje in smrt ljudi, ki so verjeli v svobodo. Sam je marsikaj razumel šele, ko je bil na misiji v Čadu. Če si svoboden, če živiš v miru, zagotovo o marsičem razmišljaš drugače, kot če živiš v svetu, kjer te vrednote nimajo, kjer o tem samo sanjajo in se za to borijo.
A da ne bi pozabili na mir, na domoljubje, uporništvo, na svobodo, na vse te vrednote, ki so za vsakega prebivalca te male domovine na sončni strani Alp tako pomembne, so v okviru Festivala miru začeli razmišljati tudi o tem, da bi prav na Treh kraljih razvili poseben center mirovniške kulture za vso Slovenijo. Božo Juhart - Jakec, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Slovenska Bistrica, že zdaj opravlja to funkcijo. Skoraj vsak teden namreč prihaja na poslednje bojišče Pohorskega bataljona, kjer mladi generaciji pripoveduje, kaj se je tam pred 65 leti dogajalo. "Ponosen sem na svoje prednike partizane, na narodnoosvobodilni boj, tako kot sem ponosen na nas veterane, ki smo leta 1991 končali njihovo zgodbo," pravi. In med udeleženci drugega Šarhovega pohoda je bilo veliko takšnih.
Asja Matjaž