Aziji naproti: V Nepal sva se odpravila predvsem zaradi trekinga. Pravijo, da če se po državi ne podaš po neskončnih poteh v gorovje ali vsaj hribovje Himalaje, nisi bil zares v Nepalu.
Država namreč ponuja verjetno najbolj privlačno gorsko naravo na svetu. Gore se raztezajo po celotnem severu države, od zahoda proti vzhodu, območje pa je tako veliko, da pravi občutek za razdalje dobiš šele po nekaj dneh hoje.
Že od doma in po poti sva si nagledala veliko trekingov in vsi so izgledali zelo privlačno. Vendar sva se na koncu odločila za treking v regiji Everesta, saj je tukaj mogoče to početi brez vodiča in šotora. Na stari poti do baznega tabora Everesta, ki sta jo ubrala že Hillary in Norgay, je namreč veliko koč, ki ponujajo prenočišča in hrano. Treking je zato veliko bolj udoben in sproščen, saj ni treba najemati nosačev in vodičev, kar seveda posledično pomeni, da nisi v skupini in se po naravi sprehajaš sam. V Kathmanduju sva uredila vsa potrebna dovoljenja in se z 10 urnim avtobusom (verjetno najslabšim do sedaj) podala po razritih himalajskih cestah do Jiri-ja, ki je bil izhodišče najinega, predvidoma 20 dnevnega, izziva.
Prvi del trekinga do baznega tabora Everest poteka po »nižjem« delu Himalaje, ki se vzpenja do 4000 metrov. Gre za precej poseljen del, kjer se med polji in gozdovi skrivajo majhne slikovite vasice, v njihovi okolici pa razni budistični samostani. Poti, ki povezujejo te vasi, so shojene od domačinov in majhnih šolarčkov, ki se vsako jutro v skupinicah odpravljajo do visoko ležečih šol. Poleg domačinov, ki obdelujejo polja in skrbijo za ostala domača opravila, tukaj ni veliko turistov, saj je pot postala precej nepriljubljena, ko so vzpostavili letalsko povezavo z Luklo. Lukla je namreč mesto/vas, ki leži na poti proti Everestu in jo pohodnik doseže v 7 dneh hoje ali v samo 1 uri z letalom, vendar v tem primeru zamudi neverjetno pestro srednje-gorsko pokrajino.
Konec marca in začetek aprila je pravi čas za obisk tega dela Nepala. Na višini nad 4000 metrov je sicer še vedno sneg, ki ga spremljajo nizke temperature, nižje pa je pomlad v polnem teku. Nacionalna rastlina v Nepalu je rododendrum, ki je poleg starega lišajastega gozda tudi največja paša za oči. Če temu dodamo še razglede na visoko gorovje, prijazne domačine, precej dobro hrano z izjemnim nakovim sirom (nak je yak ženskega spola) na čelu, je povsem nelogično, da se ljudje odločajo ta del poti preleteti. Srečala sva namreč tudi pohodnike, ki so bili na tej poti že več kot desetkrat in še vedno se jim zdi to eden izmed najlepših delov v Nepalu, če ne na svetu.
Prvi dan sva po zelo napornem dnevu (9 urni hoji) končala v Bandharju, do koder za adrenalinske popotnike in nekatere domačine vozi tudi avtobus, a ga glede na stanje cest in vozil vsekakor odsvetujeva – na dan, ko sva prispela v Bandhar, sva recimo izvedela, da se je pokvaril na pol poti. Čeprav sva si na koncu dneva rekla, da s tako hitrim in napornim tempom ne moreva nadaljevati, saj je pred nama še 19 dni, je tako nekako potekal vsak dan. Na poti so naju prijazno pozdravljali otroci (»Namasteeee!«), ki se po himalajskih strminah podijo kar z natikači. Kot outsajder se tukaj prav čudiš, kako so se ljudje dobro prilagodili na tukajšnje razmere. Gore in hribe so obdelali do zadnjega kotička, sami pa so tudi v starosti v zelo dobri kondiciji in z lahkoto premagajo kakšen kar zahteven vzpon.
Po 6 dneh (predvideno je 8 dni) sva prispela do Namche Bazarja na okoli 3500m, ki že leži na glavni treking poti na relaciji Lukla – Everest. Komercializacija Himalaje je to vas spremenila v skrajno nenavadno naselbino na takšni višini. Poleg tega, da v večini koč ponujajo brezžičen internet, se v vasici najdejo pekarne, trgovine, Irish Pub ter bojda celo neke vrste kino. Skratka pravi šok, če tega ne pričakuješ. Udobno sva se namestila v eni izmed koč in izmenjala nekaj informacij z ostalimi pohodniki. Končno sva si lahko dobro oddahnila, saj je bil naslednji dan zares dan za počitek in aklimatizacijo.
Vendar sreča v tej vasi ni bila na najini strani, saj se je že naslednji dan začelo zapletati. Najprej je visoko vročino dobil Matjaž, a ker ni bilo drugih simptomov, sva upala, da bo minilo in da bova lahko pot še vedno nadaljevala. Naslednji dan je sicer Matjaž že skoraj okreval, a je visoko vročino (40⁰C) dobila Nina. Tokrat je bila situacija bolj resna, saj jo je spremljala močna bolečina v pljučih. Zaradi višine in izredno hladnih noči (na 3500m) je bila situacija zelo resna – še posebej, ker nisva vedela, kaj točno je vzrok. Najprej sva seveda sumila višinsko bolezen, kar pa bi bilo zelo čudno, saj sva do višine 4000m zagotovo že bila aklimatizirana. Ker nama ni preostalo drugega, saj se je Ninino stanje iz ure v uro slabšalo, sva se obrnila na zavarovalnico, ta pa na nepalski reševalni center. Naslednje jutro zgodaj zjutraj so po naju poslali helikopter.
Nini se je zdravstveno stanje čez noč še poslabšalo, vožnja s helikopterjem do bolnišnice v Kathmanduju pa k temu ni ravno pripomogla. V kakšnih drugih okoliščinah bi bil takšen polet, ki je trajal več kot eno uro, prav spektakularen – a v najinem primeru sva le čakala, da čim prej mine. Nino so v bolnišnici takoj oskrbeli, naslednjih nekaj dni pa je preživela na intenzivni negi. Diagnoza? Pljučnica. Ampak ne navadna pljučnica, ki se po navadi razvije iz prehlada, ampak redka bakterijska pljučnica, ki je napredovala zelo hitro. V naslednjih dneh se je njeno zdravstveno stanje še nekoliko bolj zakompliciralo, zato sva ostala v bolnišnici kar do konca potovanja. Naposled pa sva imela tudi srečo v nesreči, saj je bila bolnišnična oskrba zelo dobra (boljša kot v Sloveniji), predvsem pa sva dobro odreagirala že v gorah in nisva čakala na razplet ali se poslužila samozdravljenja. Iz tega območja je v sezoni sicer vsak dan vsaj 10 reševanj, a zdravniki pravijo, da je večji problem, da pohodniki in alpinisti čakajo predolgo, saj jih preveč vleče želja po osvojitvi cilja in obupajo šele, ko je zdravstvena situacija že preveč resna.
Naslednje dni sva torej preživela v Kathmanduju, bolj ali manj v bolnišnici. Matjaž je sicer raziskal to mesto, kjer ravno sedaj potekajo največji boji med imperializmom in komunizmom – ter s prijateljem Rajeshom že snoval nove gorske podvige, vendar več o tem v naslednjem prispevku.