Maja Grgič: ... med norveškimi fjordi
Norveška postaja vse bolj priljubljena turnosmučarska destinacija, a idilično zasnežena pokrajina je lahko tudi zelo nevarna.
Ko smo se začeli približevati norveški arktični prestolnici Tromsø, se je po letalu, polnem turnih smučarjev, razširilo vznemirjenje. Skozi line se je namreč odprl pogled na fjorde in zasnežene hribe, obsijane s soncem. Številni smučarski navdušenci, ki se marca in aprila zgrinjajo v to severno deželo, so tako že nestrpno čakali, da bodo lahko vijugali po belih strminah.
Severni del Norveške zaradi obilice svežega, praviloma lahkega snega ter obširnih prostranstev, ki ponujajo osupljive razglede, v zadnjih letih postaja vse bolj priljubljena turnosmučarska destinacija. Priljubljenih točk na razčlenjeni morski obali, kjer lahko vsak smučar najde košček nedotaknjene bele odeje, v katero nato vriše svojo smučino, je kar nekaj – od Lofotov, Senje, otočja Versterålen, Kåfjordskih in Lyngeških Alp do otokov Kågen, Uløya in Kvaløya.
S smučmi do morja
Smučarska sezona v tej skandinavski državi, ki se razprostira na kar 385.000 kvadratnih kilometrih, a ima le pet milijonov in pol prebivalcev, se sicer začne že novembra, vendar je dan do konca januarja zelo kratek ali pa ga sploh ni, zato se prava turnosmučarska sezona začne šele marca in traja do sredine maja, odvisno od vremena in razmer. Hribi, ki se vzpenjajo med fjordi, so v povprečju visoki od tisoč do 1300 metrov, a ker se ture običajno začnejo na cesti ob morju, je brez težav mogoče vsak dan nabrati ustrezno dozo višinskih metrov, celo za tiste najbolj našpičene obiskovalce. Tudi težavnost turnih smuk je različna in primerna za vse stopnje znanja. Ob ustreznih razmerah in zadostni količini snega pa je marsikje mogoče prismučati povsem do morja, kar je posebno doživetje. Nekateri se odločijo za smučanje z jadranjem, kar pomeni, da od enega do drugega hriba plujejo, spijo pa kar na barki.
Med cilje s čudovitimi turnosmučarskimi vzponi in smuko sodita občini Nordresia in Skjervøy, severno od Tromsa. V krajih, ki so približno pol leta odeti v sneg, čas teče precej drugače kot na jugu: večina ljudi živi v značilnih rdečih, sivih ali bež lesenih hišicah, ki so lahko zelo prijetne, kadar sije sonce, in zelo prepišne, kadar zapiha ledeni severni veter. Skoraj vsaka hiša ima svoj traktorček ali frezo za odstranjevanje snega, hiš ne zaklepajo, saj se med seboj domala vsi poznajo.
»Če slučajno kaj izgine, točno vemo, kateri je bil tat v vasi,« v šali pove eden od domačinov. Tudi zasnežene ceste so del vsakdanjika, kar se med drugim vidi po hitrosti, s katero dirjajo po njih, in to celo težki tovornjaki. Prilagojenost na življenje v arktičnem krogu je opaziti na vsakem koraku, tako v trgovini, kjer ne manjka volne in izdelkov iz nje, kot v ribarnici, kjer prodajalka razloži, da porabijo tako rekoč vse dele polenovke – od fileja do jezika in želodca. Domačini so sicer zelo prijazni in večinoma vsi dobro govorijo angleško, glede na okolje, v katerem živijo, pa je opaziti tudi precej pragmatizma.
Lepa in kruta dežela
Vreme v tej severni pokrajini je lahko tudi v zimskem delu leta zelo različno in raznoliko, čeprav naj bi imeli Kåfjordske Alpe, Kågen in Uløya menda bolj stabilno vreme kot na zahodu. Tako je lahko ob lepem sončnem vremenu pri vzponu v hrib že skoraj poletno vroče, a se lahko temperature, takoj ko začne sonce zahajati oziroma njegova toplota popuščati, spustijo precej pod ničlo; do –16 stopinj in še niže. Vreme se lahko tudi hitro spreminja, tako da se lahko v samo nekaj urah zvrstijo obdobja sončnega vremena, megle, sneženja, vetra, mraza.
Norveška zima tako nenehno kaže zobe in sprva idilično zasnežena pokrajina se lahko hitro spremeni v nočno moro, saj se na pobočjih sprožajo tudi plazovi. V enem od vodnikov je mogoče prebrati, da se je nevarnost plazov v zadnjih letih zaradi nestabilne odeje še povečala. Še posebej hudo je bilo zadnji dan marca, ko so plazovi pokopali štiri osebe, med njimi žal turnega smučarja in prijatelja iz Slovenije. Plaz je v morje tisti dan odnesel tudi celo kmetijo s hlevom, zaradi česar so se oblasti pozneje odločile evakuirati nekaj ljudi, ki živijo pod pobočji, ki dotlej sicer niso veljala za plazovno nevarna. Več dni so bile zaradi nevarnosti proženja plazov zaprte tudi nekatere ceste. Na tem območju je namreč v kratkem času zapadla velika količina precej težkega snega, vse skupaj pa je spremljal zelo močan severnik. Prav veter lahko tukaj pomembno vpliva na snežne razmere.
Privlačne, a nevarne gore
Kåjfordske Alpe imajo že sicer kar nekaj črne plazovne statistike: aprila 2012 je pet smučarskih turistov izgubilo življenje na gori Sorbmegaisa, nekaj usodnih plazov je bilo tudi na otokih Uløya in Kågen. Na Norveškem je za zdaj mogoče smučati tudi brez vodnikov, a kot kaže, se pojavljajo razmišljanja, da bi se to spremenilo.
»Troms je najnevarnejša snežna pokrajina na Norveškem z največ snežnimi plazovi in največ smrtnimi primeri zaradi snežnih plazov. Po drugi strani pa imamo tudi najbolj privlačne in mamljive gore. In prav to je tista smrtonosna kombinacija,« je ob zadnjih dogodkih dejal zdravnik za urgentno medicino v Univerzitetni bolnišnici severne Norveške Mads Gilbert. Meni, da je smučarskega turizma v Tromsu čedalje več in da so prav zato potrebni ukrepi, kakršne ima tudi Butan, kjer mora turist imeti ob sebi lokalnega vodnika, če se namerava potepati po območjih, kjer so možne naravne nesreče.
Severni sij
Ena od želja obiskovalcev dežel znotraj arktičnega kroga je nedvomno, da bi uzrli severni sij ali auroro borealis. Gre za sijaj svetlobe, ki ga je mogoče videti v jasnih nočeh. Opazovalec dobi občutek, kakor da je nebo posuto z živim zvezdnim prahom, ki spreminja obliko. 
Sij je najpogosteje zelene ali rdeče barve, prostemu očesu se lahko kaže tudi v mlečni barvi, pogled skozi kamero oziroma posnetek pa barvno kompozicijo lahko še ojača. Doživetje severnega sija v živo morda ni tako barvno intenzivno, kot je videti na fotografijah, a je nedvomno posebno doživetje, saj se na trenutke zdi, kot bi se prehajal po zvezdnih stezah.
Norveška je tudi domovina losa, ki ga v tej državi imenujejo kar »kralj živali«. Na severu so po pripovedovanju domačinke vsi losi lastniški, čeprav se tudi prosto sprehajajo po pokrajini. To pa seveda ne pomeni, da ga ob obisku zares vidimo, za to je namreč treba imeti kanček sreče. Druga velika žival, ki jo je mogoče opazovati v tem delu sveta, so seveda kiti. Eno od izhodišč za to je mestece Skjervøy, kjer imajo organizirane oglede ork in kitov grbavcev, vendar pa je to mogoče le med 1. novembrom in 30. januarjem, saj se ti ogromni morski sesalci potem za razmnoževanje preselijo v toplejše kraje.