Nedelo, 13.08.06 - Ivan Praprotnik: nanj sta se v slabem letu skupaj 1900-krat
Nedelo, nedelja, 13. avgusta 2006
Po rekord na Kremžarico
Kovač iz Šentjanža in medicinska sestra iz Pameč sta se v slabem letu skupaj 1900-krat povzpela na najbolj zahodni pohorski vrh, na Kremžarico
Slovenj Gradec – Kremžarjev vrh, 1164 metrov nad morjem, ima vedno nove občudovalce in rekorderje. Učitelja Rudija Potočnika iz Slovenj Gradca pri skoraj tri tisoč vzponih v petnajstih letih najbrž nikoli nihče ne bo dosegel. Sinoči sta se, v družbi planinskih prijateljev, v koči na Kremžarici, kakor Korošci rečejo temu hribu, izjemnih pohorskih pohodniških dosežkov veselila
Janez Stočko iz Šentjanža pri Dravogradu in
Romana Oštir iz Pameč pri Slovenj Gradu. Skupaj sta se v slabem letu 1900-krat povzpela na vrh.
Janez, 49-letni kovač v Metalu na Ravnah, je od sredine avgusta lani do včeraj popoldne na Kremžarico iz doline, natančnejše od gradiškega križa, prišel natančno tisočkrat. Pravzaprav je bil včerajšnji vzpon že »zunaj konkurence«, saj je bil tisočprvi, namenjen druženju s planinci in praznovanju tega dosežka. Romana, 39-letna medicinska sestra v celovški bolnišnici, je v slabem letu na Kremžarico prišla devetstokrat. »Lani, potem ko sva skupaj v 24 urah osvojila pet najvišjih bližnjih koroških vrhov, sva si rekla: prihodnje leto vsaj 365 vzponov na Kremžarico. Kaj hitro sva cilje postavila više, hotela sva prehiteti Rudija, ki je na Kremžarici že doma in je bil neko leto na vrhu več kot štiristokrat. Iz meseca v mesec, tudi v deževni jeseni in s snegom bogati zimi, je šlo bolje. Vmes sta se rodila nova cilja, tisočkrat na leto na Kremžarico,« je rekla Romana.
Janez je zadnje leto preživel približno takole: dopoldne na delu v železarni, popoldne tri- ali štirikrat Kremžarica, potem počitek. Ali drugače: osem ur dela, osem ur Kremžarice, osem ur počitka. Zanj to ni bil nikakršen napor, saj je bil pred tem 1050-krat v enem let na Gruberjevem vrhu nad Šentjanžem, še prej 150-krat na Uršlji gori, kar enajstkrat pa je v 24 urah prehodil znameniti K-24, pet najvišjih koroških vrhov v dnevu. »Na začetku sem imel občutek, da baterije nenehno polnim, a sem jih tudi pošteno iztrošil,« je rekel Janez, ki je prejšnji mesec za teden – sam ne prizna, da zaradi Kremžarice – moral preležati v bolnišnici.
Nenavadna pohodnika sta imela vse leto tudi pravo planinsko pomoč. Na koči na Kremžarici, tik pod vrhom, sta jima oskrbnika Darja in Matijaž Gostečnik vedno pripravila okrepčilo in ju spodbujala. Lani pozno jeseni, vso zimo in še dolgo v pomlad, je bilo na poti na vrh često videti dve lučki, ki sta hiteli gor in dol, pa spet gor in spet dol in tako še nekajkrat, v petek in svetek, v soncu in dežju, snegu in mrazu. Dan za dnem. Dobrih pet tisoč korakov gor, kakor je naštel Janez, pet tisoč navzdol. Za to sta porabila 2500 ur, Romana kakšno manj. Kaj bosta počela zdaj, po Kremžarici? »Bova že našla kaj, čez čas najbrž slovenski del evropske pešpoti, potem še na sever in na jug, prej pa, tako da navade ne bo konec, še kakšen hrib ali gora pri sosedih čez mejo,« je rekla Romana, se nasmejala in dregnila v sopotnika.
Ivan Praprotnik