Polet, Maratonec - Dejan Ogrinec. Namesto da bi utrujeni od Strasti ob sedmih zvečer in s polnim želodcem padli v horizontalo, si lahko dan krepko podaljšamo, se streznimo od stresa. Prekrasne minute in ure lahko krademo tam, kjer nas nedolžne čakajo – v temi.
Ko sem se z lavinsko lopato izpod snega lotil reševanja svojega avtomobila, sem se tistega dne šele prvič streznil – da sva se z avtom prigrebla prek grozljivo južnega snega do skoraj 1500 metrov nad Jadranom. Ker sem bil do tistega trenutka dolinsko trmast od vseh potrebnih ali nepotrebnih dogodkov dneva. Res je, morda je bilo zadnjih sto višinskih metrov odveč. Moj ljubi Subi je le avto in ne ratrak. A manjši pretresi ne škodujejo ne človeku ne stroju.
Ko sva po dvakratnem poskusu z Natašo avto le spravila iz jame na kvazi cesto, kjer je sneg malce bolj utrjen, sem se že počutil zmagovalno. Otresen jeze, trme in napetosti. Lepša in nežnejša polovica seveda ni vedela, ali sva prenehala za tisti dan in greva nazaj v toplejšo dolino ali kaj. Na vprašanje, kaj zdaj, sem mirno odvrnil: »Nič, dost bo za dons, zdaj pa na smuči.«
Z dežja pod sneg
V dežju, ki ga je nosil veter in je boleče pikal v lica, odločitev ni bila slišati najbolj zdravo, a bil sem prepričan, da naju više čaka odrešilno, prijaznejše sneženje. Kljub škrebljanju po strehi avtomobila in zavijanju vetra med vrhovi smrek sva se z Natašo obula v turne čevlje, postavila na smuči in s svetilkama odkorakala v megleno, slepo belino. Videlo se je nekaj metrov, pa če si strmel naprej ali se obračal nazaj. Vedel sem samo to, da sva nekje na vzhodnem delu smučišča Krvavec.
Počasi sem orientacijo le lahko oprl na anteno krvavškega oddajnika. Ko sva prišla do njega, je močna svetloba žarometov občutja postavila natančno v nadrealizem. Trezen človek bi si težko predstavljal takšne barvne odtenke in prelive. Noro. Drug svet, pa brez alkohola ali česa podobnega. Nazaj grede sva celo malce posmučkala celčke, in še preden sva postala zaradi (ne)orientacije prestrašena, sva našla avto. »Pogum in sreča sta objeta,« si velikokrat izrečem.
Zakaj vse to? Ko tema ogrne pokrajino, v mojem primeru največkrat smučišče Krvavec, se pojavi tišina. Odsotnost, umaknjenost dnevnega vrveža smučarjev, lovilcev sonca in lepih pogledov, hreščeče glasbe iz navlaženih prostorov. Narava v temi spet zadiha (nazaj), v mir, v čisto in jasno tišino. Le tu in tam jo včasih prekineta komaj slišen hrum teptalcev in preboj njihovih svetlobnih snopov. A ta snop in ta hrumek prej pomagata, kakor motita. Vsaj veš, da nisi na kakem pokopališču zavrženih smučarskih sedežnic in podobnih naprav.
Ko nataknem na smuči pse, ki mi pomagajo, da zagrizem v najstrmejše klance naravnost navzgor, brez cikcakanja, običajno še vedno nisem miselno spojen z vsem, kar me obdaja. Z drugačnostjo okolice. Še vedno se mi misli vrtijo okoli preživetega dne. A to stanje poznam in se nanj ne oziram. Vem, da bo bolje že po sto metrih. Ko se bom v prvo zadihal, se bo začel proces čiščenja pljuč, telesa in predvsem glave. Ampak pravi, streznjen postanem običajno šele, ko sem nazaj pri avtu. Ko sem za seboj že pustil vijuge na pobočjih, sveže zravnanih za naslednji dan, za novo porcijo vrvenja. Ko sezujem čevlje in pospravim smuči v vrečo, vem, da sem svoje doživel. Da mi je še enkrat uspelo podaljšati dan, se približati neminevanju.
Posrebreno
Če pa namesto v deževno-snežno nevihto odrinem pod svetilnostjo polne lune, se pojavi podoba, ki sproža še drugačna občutja. V lunini srebrnini se poleg potrebe po dejanju, sopihanju, poslušanju prikrade še romantika. Nežnost, občutje, kot da si na drugem planetu. Vse je močnejše kakor podnevi, seže globlje v človeka. Je bolj doživeto. Sem skoraj suženj brezčasja in šele pogosti, skoraj običajni vetrni piš me prestavi v resničnost.
In pogosto nisem edino dvonožno bitje. Pa ne mislim na svoje dekle ali prijatelja. Srečam kakšnega turnosmučarskega dirkača, ki vsak dan, natančneje, vsako noč trenira na Krvavcu. »Ko gredo otroci spat, gre ata na trening,« pravi turni junak Marko. In v posteljo se leže opolnoči. Ali pa alpinist Tomaž The Humar, ki mi je prvi odprl oči okoli moči noči. Kar nekaj let je uporabljal posebnosti nočnega treninga. Namenoma, ne samo zaradi dnevno-službenih obveznosti, je v trdi temi sopihal, gazil ali kaj splezal po svojih Kamniških planinah. To je utrdilo njegovo samozaupanje in mu usmerilo pogled v njegove drugačne moči. Predvsem pa mu je povečalo zaupanje v lastne sposobnosti.
Tudi moja izkušnja je podobna. Ko sem nekoč sedel v črno zabitem jesensko-zimskem večeru v kajaku sredi Trbojskega jezera, obdan z nepredirno meglo, sem se počutil kot v vesoljski ladji. Lebdeče in odmaknjeno. A popolno. Spojen s seboj, veslom in vodo, ki sem jo samo slutil in nič videl pod svojo ritjo, sem dojel posebno moč teme.
Nekateri vstanejo zgodaj zjutraj, v trdi in gluhi temi in so z mladim dnem že nazaj. Bravo! Sam tega ne zmorem. Preveč rad se utapljam v toplini postelje in bližnjega telesa.
Ko pa pridem domov, ko povečerjam in ko marsikdo jadikuje, ker je že konec dneva, se le nasmehnem, nak, avantura se šele začenja. Tako in tako do polnoči ne bi šel spat, zakaj bi se torej prekladal doma? Do polnoči je še veliko ur. In tema nas čaka, da se razsvetlimo.
Pa nekoliko skrajnejše zabave niso edine. Mogoči so tudi recimo nočna smuka na osvetljenih smučiščih, ledno plezanje pod žarometi, sankanje in podobno. Bistveno je, da prehitremu tempu obrnemo hrbet in da krademo minute in sekunde tam, kjer nas malokrat dotaknjene čakajo.