Polet - Milan Gobec: Heli ski na gorenjskem Stolu

Sončnega pomladnega dne smo s kolegi sedeli na krvavški »plaži« in se martinčkali. Dan je bil prekrasen; jasno, brez meglic s pravo temperaturo in brez vetra. Skratka, idealno. Malo smo pogledovali v lepote bližnjih zasneženih hribov, malo v lepote bližnjih mladenk, ki so prav tako »hvatale braun boju«. Snega je bilo dovolj in ker so bili sosednji hribi tako rekoč na dlani je beseda nanesla tudi na turno smučanje. Vsi smo se strinjali, da je turno smučanje neprimerno bolj uživaško kot klasično. Sicer malce bolj samotno (kar nam v tistem trenutku sicer ni bilo napoti), ampak tako rekoč daleč proč od kakšnih vrst pred sedežnicami ali pa gledanja okoli sebe, da te kdo med smučanjem ne zadane. Res je, da za turno smučanje potrebuješ malo več opreme in kondicije od klasičnega, ampak za tiste, ki so (smo) samo enkrat poskusili kakšen turni spust npr. s Kredarice, je postalo klasično smučanje po urejenih progah nekaj povsem drugorazrednega in se nikakor ne more meriti s turnim, pa naj bo dan še tako lep in proge še tako urejene …

Zdrava mera predrznosti
Skratka, sredi tega martinčkanja mi je v glavo šinila zanimiva misel »Kaj pa heli ski …« Misel se mi je zdela prav predrzna. Pravi turni smučarji heli ski prezirajo; za njih je skoraj bogokletno, da se usedeš v »zrakomlat«, ki te priropota na vrh gore … Ne, za prave turne smučarje je bistvo tako rekoč nevidno; da vstaneš sredi noči, si pripraviš zajtrk in hrano za s seboj, se ob pol štirih zjutraj odpelješ iz Ljubljane, ko tvoje zlaganje smuči v avto opazujejo le naključni, iz žurov opotekajoči se študenti, raznašalci časopisov, smetarski delavci in podobni, nočno bdeči posamezniki, ki jim lahko iz oči prebereš vprašanje Kam gre tale s to opremo ob tej uri? Za prave turne smučarje je največji raj, da ob pol šestih zjutraj, ko je še tema parkiraš ob vznožju gore, natakneš turne pancarje, na hrbet zavihtiš »ruzak«, na glavo daš prižgano čelno svetilko in jo mahneš v zasneženo nočno pokrajino. Sneg mora zaškripati pod nogami, in to je znak, da je dovolj mrzlo, da bo spust uživaški. Ko te sreča prvo sonce moraš biti praviloma že blizu cilja ali pa vsaj že visoko. Če kje, potem v gorah trditev »rana ura, slovenskih fantov grob« ne drži. Rana, sončna ura približno na polovici poti je za prave hribovce nekaj najlepšega, nekaj kar tudi vstop na vrh ne more odtehtati; kot da bi vstopil v katedralo, v kateri so ravno zabučale orgle v vsej svoji moči …

Boljše v dvoje kot sam
Misel o heli skiju je bila tako bogokletana, da sem jo previdno obdržal zase in jo zaprl v drobno škatlico, škatlico pa porinil globoko v najtemnejši kot predala in predal zaklenil, da ne bi slučajno prišla ven … Ampak, misel v tej škatlici ni mirovala, napihovala se je in napihovala, tako da nisem mogel več ustaviti. In če nečesa ne moreš ustaviti, je najbolje, da to čimprej uresničiš.
V pomoč mi je bilo še neuresničeno darilo za rojstni dan, ki je vključevalo polet s helikopterjem, katerega sem sklenil unovčiti … In sem se podal v Flycom. Sprejel me je Roman Bernard. Priznal mi je, da so že vozili turne smučarje, in to celo tja, kjer bi on, ki je tudi dober smučar, dvakrat premislil, preden bi se spustil po strminah. Dogovorila sva se za okvirni datum in misel je že začela dobivati realno podobo.
Če greš na tako dogodivščino je nujno, da gresta vsaj dva. Dobro je s seboj imeti profesionalca. Malo sem pobrskal po spominu, koga bi lahko pripravil do tega, da bi šel z menoj. Nekaterim kolegom sem to omenil, ampak glede na to, da nobeden ni kazal pretiranega navdušenja nad tovrstnim podvigom, nasprotno, večini se je zdel »beyond accepted risk« sem začel razmišljati o tem, da bi poprosil za spremstvo koga, ki se s tem ukvarja poklicno. Spomnil sem se gorskega vodnika Klemna Gričarja, s katerim sva pozimi plezala po ledenih slapovih v Italiji. Klemen je v hribih poleti in pozimi, tako rekoč so mu gore prvi in drugi dom. Poklical sem ga in takoj je bil za akcijo. Po njegovem mnenju je bila najprimernejša varianta turni spust s Stola po severni strani in smučanje v Bodental. Tisti, ki s(m)o že bili na Stolu, vemo, da je na severni strani precej prepadno, zato sem resno podvomil v ta predlog. Klemen me je potolažil, da obstaja turna smer po severni strani Stola, ki bi jo zmogli tudi rahlo nadpovprečni smučarji.

Idealne razmere – od štirih zjutraj naprej
Tako je misel o heli skiju začela dobivati realno podobo. Manjkala je le še izvedba. In bolj ko se je približeval datum, bolj me je ščegetalo v želodcu. Malo me je bilo strah, ker nisem vedel, kako bo šlo, še bolj sem bil navdušen, za vsak primer pa sem preveril tudi svojo zavarovalno polico, ali je tovrstna zabava vključena v kritja. Bila je. Pomembna postavka v načrtu je bilo tudi vreme in snežne razmere. Snega je bilo dovolj, nevarnost snežnih plazov se je zmanjšala na sprejemljivo raven, napoved je bila »sončno«, rahlo me skrbelo le, da temperatura ne bo previsoka. Turna smuka se lahko hitro spremeni iz užitka v nočno moro, če sneg ni dovolj trd, saj se tedaj začne hitro udirati, in užitek se spremeni v ampak res naporno garanje.
Noč prej nisem najbolje spal. V mislih sem še enkrat preverjal opremo, razmišljal, česa ne smem pozabiti in na kaj moram biti še posebno pozoren …
»D day« se je začel, ko je ura zazvonila štiri. Go, go, go, akcija se je začela. V trenutku sem bil pokonci in še enkrat preveril, ali je vse na mestu. Opremo in smuči sem hitro zložil v prtljažnik avtomobila in pognal proti Gorenjski. Ceste so bile prazne, sem in tja sem srečal kakšen avto, ki je vozil proti Ljubljani, v nasprotno smer nisem videl nikogar. Do letališča Lesce sem prišel četrt ure prezgodaj, ko ni bilo še niti mehanikov niti pilota, sama zgradba pa je bila še popolnoma v temi. Mehanik, ki je prvi prišel, se je nasmehnil moji vnemi in začel pripravljati helikopter. Eurocopterjev EC 120 B je eden najboljših in najzmogljivejših helikopterjev v svojem rangu in za strojniške navdušence je let z njim prava poslastica. Kmalu sta prišla tudi Klemen in pilot Roman Bernard in akcija se je začela.

»Last check before departure«
Že v hangarju sva se s Klemnom preoblekla v smučarsko opremo in priznam, ko mi je nadel lavinsko žolno (pripomoček, s pomočjo katerega najdejo zasute v plazu) me je (čisto malo) stisnilo pri srcu. Ja, saj vem, lavinska žolna je samo zaradi varnosti. Verjetno je občutek podoben, ko se pripravljaš, da se pelješ z jadralnim letalom in ti dajo padalo, ampak samo »za vsak slučaj«. Helikopter smo s skupnimi močmi potisnili iz hangarja. Naložili smo opremo – smuči, nahrbtnike, palice – in se vkrcali. Moje želje, da bi sedel na prednjem sedežu, žal niso mogli upoštevati, saj veste, pravila … Mehanik je šel še enkrat okoli helikopterja v »last check before departure«, nato smo se privezali, nataknili slušalke in Roman je obrnil ključ. Start. Motor je najprej malo zacvilil, kot mlad novofundlandec, nato se je elisa začela vrteti. Kot v filmu. Najprej počasi, potem pa vedno hitreje. Ogrevanje motorjev je trajalo približno pet minut. V tem času je Roman preveril delovanje vseh naprav v helikopterju, meni (strojniku) pa so se v glavi vrteli fizikalni zakoni in strojniško znanje o termodinamiki in helikopterjih. Po približno petih minutah se je Roman obrnil nazaj k meni in mi rekel: »Ura je šest in trideset minut, do sončnega vzhoda je točno pol ure, lahko vzletimo.« Dvignil sem palec, kot sem videl pri dovoljenju za vzlet pilotom letal na ameriških letalonosilkah. Go! Roman se je nasmehnil, pokimal, potisnil ročico plina malo naprej, vrtljaji motorja so se zvišali, helikopter je najprej malo vzdrhtel, nato smo se začeli vzpenjati. Meter, dva, pet, deset metrov. Smo že nad strehami. Roman je obrnil helikopter v blag naklon proti vrhu Stola in ponovno potisnil ročico za plin, tokrat precej čez polovico, motor je zapel, kazalec vrtljajev motorja se je pomaknil proti zadnji četrtini dovoljenega, helikopter se je še malo bolj nagnil in v blagem loku smo se začeli naglo vzpenjati. Tla so ostala daleč spodaj.

»Kot bi otroka v zibel deval«
Svetlobe je bilo ravno toliko, da so se videli obrisi hiš in dreves, luči avtomobilov na cesti, v daljavi se je videla steza brniškega letališča. Pilot Roman je pazljivo spremljal instrumente in vmes s kopilotom sproščeno kramljal. Videlo se mu je, da je to zanj povsem rutinski let, kot da bi se kdo drug odpravljal na popoldanski sprehod. S Klemnom med letom nisva govorila, v trebuhu me je rahlo ščegetalo in počutil sem se, kot se verjetno počutijo ameriški marinci, ko jih s helikopterjem peljejo v akcijo. Hitro smo prileteli v bližino koče pod vrhom Stola. Pilot Roman je najprej malo zaokrožil okoli, verjetno je preizkusil, ali so prisotni turbulentni vetrovi, in s kopilotom sta se le z nekaj kretnjami sporazumela, kje bo prislonil helikopter na sneg. Približali smo se tlom. Rotor je odpihal nekaj snega, videlo se je, da je snega trd in da bo vzdržal. Pilot Roman je počasi s prednjim delom sani prislonil helikopter na sneg, zadnji del sani pa je bil še vedno v zraku. To prislonitev helikopterja na zasneženo pobočje je naredil tako nežno, »kot bi otroka v zibel deval«, kot je napisal Fran Levstik v Martinu Krpanu.

Ko zapiha, ampak res zapiha!
Kopilot je izstopil, preveril, ali je vse v redu, in dal Klemnu znak, da se izkrcanje lahko začne. S Klemnom sva se že prej dogovorila, kako bova izstopila, da helikopter ne bo preveč zanihal. Odprl sem vrata, se sklonil, nežno stopil na sanko helikopterja in še vedno sklonjen izstopil v sneg, sklonjen napravil dva koraka ter se takoj ulegel na hrbet v sneg. To v primeru nesreče sicer ne bi bilo najbolje, ampak leže na hrbtu sem lahko opazoval, kaj se dogaja s helikopterjem. Od takrat naprej so sekunde postale zelo dolge, do takrat nisem verjel, da lahko dogajanje opazuješ tudi v počasnem načinu »replay«. Konici elise sta se vrteli približno en meter od snega, in globoko sem upal, da ne bo kakšne turbulence, ki bi lahko pokvarila to idilo. Medtem ko sem ležal v snegu, z enim očesom opazoval helikopter in z drugim fotografiral, je Klemen pomagal iztovarjati prtljago. Med iztovarjanjem prtljage je helikopter malo zanihal zaradi razlike v teži, toda pilot Roman ga je spet elegantno prislonil v sneg in ga umiril, tako da je Klemen lahko do konca iztovoril prtljago in smuči. Potem se je tudi Klemen ulegel v sneg, kopilot pa se je vkrcal v helikopter in zaprl vrata. S pilotom Romanom sva se pogledala, si pokimala in dvignila palce. Go! Motor je zapel z višjimi frekvencami in helikopter se je nalahno dvignil navpično navzgor. Kdor je že kdaj ležal malo vstran od vzletajočega helikopterja, ve kakšen piš povzroči rotor vzpenjajočega se helikopterja. Za vse druge pa lahko povem le, da piha približno tako, kot da bi se vozil z motorjem pri hitrosti okrog 100 km/h brez čelade in očal. Helikopter se je navpično dvignil približno deset metrov, se elegantno obrnil na bok in hkrati nagnil naprej ter usmeril proti letališču Lesce. »Well done«, bi rekli Angleži.

Veliki finale – sončni vzhod
V mislih sem se zahvalil pilotu Romanu in mu obljubil steklenico najboljšega vina iz svoje zaloge. S Klemnom sva si nadela dereze in se odpravila proti vrhu. Na vzhodu se je začelo svetlikati, v dolini je bil še mrak. Obetal se je lep dan. Bilo je rezko, mraz je rezal v kožo po licu in na nezavarovanih delih kože. Sneg je bil zelo trd, poledenel in spihan, dereze so bile dobrodošle. Na poti sva opazila, da belina ni bila popolnoma deviška. Nekdo naju je že prehitel, v snegu so bili jasni sledovi vijuganja turnih smuči. Hoja s polno opremo na hrbtu je sicer prijetna, ampak naporna, zato sem si do vrha Stola dvignil puls in temperaturo na »delovno raven«.
Na vrhu Stola sva sedla in pripravila turnosmučarsko opremo. Med tem naju je pričakal veliki finale. Sončni vzhod se je zableščal v polnem sijaju. Bilo je, kot da bi nevidni čopič prelival po nebu celotno paleto barv; od zlatorumenih nians po vrhovih do temnomodrih in črnih v dolini. Počutila sva se, kod da bi vstopila v katedralo, kjer se po stenah in stropih prelivajo nianse Michelangelovih fresk. Občutek je bil res veličasten. Kar obstala sva, gledala in pila to krasoto nastajajočega se jutra. Ko je najlepši del sončnega vzhoda minil, sem nehote pomislil, kaj vse zamujamo in koliko ljudem bo največji napor današnjega jutra pomenil, da bodo čez eno uro godrnjaje vstali iz tople postelje, se zlovoljno odpravili do kopalnice in odkotalkali v udobne, toplo zakurjene pisarne …

Ko potihoma začneš preklinjati
Ampak ni bilo dovolj časa za uživanje. Nadela sva si smuči in juhej odpeljala proti vzhodu. Sneg je bil odličen; trd in malo poledenel, tako da je ob zavijanju rezko zahreščalo »hrrrrr«. Vendar veselje ni trajalo dolgo. Po približno dvajsetih minutah spusta sva se ustavila, Klemen je pokazal nekam na sedlo in rekel »Tja gor morava«. »Glb« je tiho naredilo v meni. Iz izkušenj vem, da vzponi po snegu s smučmi na rami in v običajnih alpskih pancerjih niso ravno nekaj, kar bi z veseljem in pogosto počel. Ampak, ni kaj, smuči sva odpela, jih zavihtela na rame in se kot skakalci na Planici podala proti sedlu. Po približno dvajsetih minutah hoje v pancerjih in s smučmi na hrbtu se je mi je temperatura začela višati proti kritični, ki predvideva: »počitek, ležalnik, malica, pivo, masaža v različnem vrstnem redu …« Tiho sem začel preklinjati vse večere v zadnjih treh mesecih, ki sem jih namesto v fitnesu preživel s kolegi v gostilni. V mislih sem štel, kolikokrat bi lahko, namesto da sem dvignil steklenico s pivom, dvignil uteži, in trdno sem sklenil, da se poboljšam, »čim bo to mogoče«. Po dobre pol ure hoda, ki se mi je zdel kakor pol dneva v fitnesu, sva le prispela do prevala s čudovitim razgledom. Sedla sva, se odpočila in najedla.

Artistični vložek
Ker je bil krasen pomladni dan, se nama ni nikamor mudilo, kar se je pozneje izkazalo za veliko napako. Počasi sva jedla, gledala vragolije planinskih kavk in se martinčkala. Po počitku na sedlu sva se juhej odpeljala do bližnjega balvana, od koder je bila videti krasna proga, še hujša kot proga Franza Klamerja v Bad Kleinkirchheimu. Priznam, malo me je stisnilo pri srcu, ker po taki progi še nisem peljal. Ampak Klemen je šel naprej in jo odsmučal kot za malo malico. Zato sem se tudi jaz smelo pognal za njim. Prvih nekaj zavojev je šlo, da je bilo veselje. Robniki so prijeli trd sneg, zato sem suvereno nadaljeval v dolino. Sneg je bil še vedno odličen; trd, spihan, robniki so prijemali kot nož, in vožnja je bila pravi užitek, dokler … se mi ni na nekem zavoju, ko sem palico junaško zapičil v sneg, misleč, da mi bo nudila oporo, zgodil nepričakovan in neželen artistični vložek. Palica se mi je povsem nepričakovano pogreznila v sneg skoraj do ročaja. Ker sem pričakoval oporo v palici (ki je nisem dobil) in so se tudi smuči pogreznile v sneg, sem napravil eleganten vertikalen bočni premet prek glave, pri čemer sem palico še bolj elegantno skrivil kot presto. Napaka v sistemu? Ne napaka, ampak s Klemnom sva se spustila že pod ničelno izohipso (nadmorska višina, kjer je 00C), in sneg ni bil več zmrznjen in trd kot beton, ampak je popustil in je bil le še kot malo boljši puding.

Garaški konec
Tega med smučanjem nisem opazil in mehak sneg je botroval mojemu artističnemu vložku, ki pravzaprav ni bil niti napovedan niti pričakovan, še manj pa zaželen. To je uživaški del smučanja bliskovito spremenilo v garaški del. Poleg tega sva prišla pod kamniti plaz in na pobočju se je bilo treba izogibati kamnom, ki so prileteli s stene. Ti so v spodnji del smuči gravirali neželene črte, ki jih elanovi oblikovalci niso predvideli, zato me je vselej, ko sem zapeljal čez kakšen kamen in je pod smučko naredilo »rrrsss«,kar zabolelo pri srcu. Sklenil sem malce upočasniti. Klemen me je sicer opogumljal, vendar sem glede na to, da moja kondicija ni bila najboljša, vozil bolj previdno. Za nameček sva proti koncu spusta morala smučati še skozi gozd in se je bilo treba izogibati raznim stoječim in pretečim oviram (drevesom), ki so se po meni neznanih fizikalnih zakonih postavljali točno predme. Medtem ko sem povozil (pojahal) manjšo smrečico, sem razmišljal, ali imam sečno dovoljenje za drevje prevedeno tudi v nemški jezik …

Pika na i
In potem je prišel drugi del velikega finala. Lagodna vožnja po sončni gozdni cesti, ko sva smučala po kolesnicah, ki so jih naredili traktorji, ki so verjetno vlačili les s planine. Počutil sem se skoraj tako, kot da bi bil na bob stezi z avtomatskim pilotom, saj sem samo pazil, da so smuči sledile kolesnicam, lagodno počival in opazoval prekrasno zasneženo pokrajino, ki je bežala mimo. Počasi sva pripeljala do vasi Bodental. Domačini so bili sicer malo začudeni, ker sva se sredi dneva pripeljala s smučmi na sredino vasi, ampak midva se na to nisva ozirala. Klemen je poklical prijatelja, ki naju je prišel iskat. Tako rekoč sredi vasi sva se preoblekla iz smučarskih oblačil. Prav čudil sem se, ker so bili moji zgornji deli oblačil mokri, da bi jih lahko ožel. Po eni strani je bilo krivo smučanje, po drugi pa relativno visoke temperature v dolini, svoje pa je pripomogla tudi hoja s klasičnimi alpskimi pancerji po snegu in s smučmi na hrbtu.

Jasno, treba bo ponoviti
Klemnov prijatelj naju je peljal nazaj proti letališču Lesce. Seveda smo se ustavili v prvi gostilni v Tržiču in šli onadva na kavo, jaz pa na en velik radler. In ko sem ga spil, sem si privoščil še enega. Občutek je bil podoben, kot takrat, ko smo se po poletnih celodnevnih turah po visokogorju na cilju usedli in privoščili pivo. Povem vam, občutek, da zmoreš in da si to tudi uresničil, je prav božanski. Nato smo se zapeljali do letališča Lesce, kjer sta naju čakala avtomobila, kjer smo se tudi ločili. Vožnja proti Ljubljani je bila čudovita, saj so se hribi kar bleščali v soncu. V teh pogledih sem užival približno do Torovega, kjer se je začela ljubljanska megla. Dan je bil tako čudovit, da sem trdno sklenil, da ga ponovim takoj, ko bo za to priložnost.

Milan Gobec