Janez Pikon 11.02.2010 05:29 2454 0

Počivalo

Janez Pikon: Najvišji rovt ob gozdni meji in pod Medeči rob, ter južno nad vasico Ravne v strmo travnata pobočja, razgibano seže vzporedno ob Črni gori.

Najvišje ležeči rovt pod gozdno mejo Medečega robu je Pongrčevo Počivalo, ob smučarskih terenih in južno nad vasico Ravne so po strmih, ter travnatih pobočjih so dosegli nekoč najbolj prepoznavni Vandrovčov rovt, vzporedno pod Črno goro. Šestdeset sosnekov veliko Pongrčevo Počivalo (velikost senika znaša 60 sosnekov = kar 60 koscev pokosi trave v enem dnevu) je do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja še vedno zaznamoval najzahodnejši in obenem najvišji rovt (ob Polajnarjevem in Gromovem »ta zgornjemu« rovtu) velikega predela travnikov južno nad vasjo Ravne. Štirideset senikov (svisel) je bilo potrebnih za nemoteno spravilo sena na obširnih travnikih od Srnjaka (vzhodno pred predelom Rižce in Strme) do Pongrčevega Počivala vzhodno pred Vandrovčovim rovtom pod Črno goro.

Tukaj se bova malo odpočila in se razgledala, je dejala moja teta Ivica, nato bova nadaljevala višje v planino, saj imava dovolj časa in že sem sedel v Počivalu, na razglednem in mehkem travniku pod Medečim robom. Tako sva storila midva z Ivico v juliju leta 1955, tako so verjetno storili mnogi drugi pred nama in kasneje, saj je bilo Pongrčevo Počivalo ravno dovolj visoko za krajši počitek z lepim razgledom po dolini.

Ugoden sneg dovoljuje, da se zapeljem prve dni v februarju v že zaraščeno Počivalo, kjer samo kopišče, vzhodno pred zgornjim izvirom in studencem »predel skoz Šnito« in ostanki svisel nad stezo spominjajo na nekdaj velik rovt pod Medečim robom. S smučmi se spuščam in drsim nižje do Osredkovega, Čavčkovega, Ložanovega, Gregorčevega, Urbanovčevega in Gromovega rovta, zahodno pod bivšo Kočo dr. Janeza Mencingerja (karavlo) in po krajšem odmoru nadaljujem po ta stari smuk progi v dolino, Za Hruškam. Že dokaj toplo februarsko sonce je le delno pokukalo čez Medeči rob in Črno goro, še to le za nekaj minut okrog poldneva. Dovolj močno sonce je z okolico ogrelo, tudi zasneženi strehi lično izdelane hišice in kozolca v Urbanovčevem rovtu. Posedim ob hišici na klopci saj toplo sonce prijetno greje, klopca pa kar vabi na obisk.

Popolno tišino zmoti kapljica vode staljenega snega s strehe, ki je z žlebu padla v manjšo zbiralno posodo pod žlebom in strešno obrobo. Njej sledi naslednja in vse bolj pogosteje padajo kapljice v posodo. Močnejši, skoraj že curek vode prekinejo sončni žarki, ki so se malo prej poslovili od Urbanovčevega rovta in se skrili za Medeči rob in Črno goro. Kapljice vode postopoma izginjajo v obratnem vrstnem redu in izgubljajo na moči vse do zadnje kapljice, ko zopet nastopi popolna tišina.

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon