Delo - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (105)
Gora Kepa dolguje ime kopi, kepi ali kapi – Ziljani ji pravijo Jepa, Rožani Kum, Nemci pa Mittagskogel, nekomu v dolini pač kaže poldne
Medtem ko so Karavanke nad Ziljsko dolino še sorazmerno nizke in komaj tu in tam malo skalovite, pa so nad Baškim jezerom ter tja do Podrožce že pravo gorovje s Kepo (2139 m), prvim dvatisočakom. Kepa je sicer mejna gora; njena prisekana piramida, vsa lepa in mogočna, pa se razkošno kaže samo Koroški, s kranjske strani je komaj vidna iz doline, bežno skozi režo globeli pri Belci.
Ne le Kepa, temveč tudi sosednji mejni vrhovi in vsa razbrazdana pobočja na koroški strani so izletniški in planinski revir. Svet je sorazmerno lahko dostopen in premrežen s številnimi označenimi potmi; tudi gorske ceste se vijejo precej visoko.
Vedno pogosteje srečujem tam planince s kranjske strani, ki jim je bil ta karavanški gorski svet zaradi stroge meje pol stoletja domala povsem zaprt. Zdaj pa mnogi prehajajo čez gore in se skozi predor vračajo z vlakom.
Kepa, kjer na vrhu cvete tudi triglavska roža, se razdaja s prekrasnim razgledom na dobršen del jezerske Koroške in na osrednjo gmoto Julijcev (še zlasti na Špikovo skupino!), a pogled seže tudi do Snežnika, Velikega Kleka, Dachsteina in Dolomitov.
Spominski partizanski pohod
Najbolj prikladni koroški poti držita na vrh Kepe z Loč/Latschach (639 m), prva (št. 681) od cerkve proti Spodnjim Rutam/Untergreuth, druga (št. 680 in 603) pa od hotela Mittagskogel v vzhodnem zaselku Borovec/Worouz. Obe se kmalu snideta in skupaj splezata do Bertine koče (1567 m) na planini Borovščici/Ferlacher Alm. Po obeh poteh je hoje iz vasi do vrha približno štiri ure.
Nemalo planincev, zlasti slovenskih, se odloča za lagodnejšo smer. Peljejo se z avtom iz Loč do zaselka Kopanj/Kopein (846 m), potem pa hodijo do planinske postojanke celovškega slovenskega planinskega društva, do koče nad Arihovo pečjo (1079 m) in nato naprej, gor po poti št. 679, do Bertine koče in na vrh.
Slovenska koča stoji od leta 1969 na razgledni polici Bleščeče planine/Rossalm nad strmo Arihovo pečjo/Arichwand. Skromna, a prijazna gorniška postojanka je obiskana zlasti v poletnih mesecih, ko je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih ter včasih tudi med tednom.
Med drugo svetovno vojno je 9. februarja 1945 pod Arihovo pečjo v boju padlo osem slovenskih partizank in partizanov. Vsako leto v februarju ali marcu organizirajo celovški planinci spominski pohod. Lanskega se je udeležilo več kot šeststo gornikov, Slovencev iz treh držav. Letos bo 7. marca.
S karavanškega pobočja, malo preden se to zravna v dolino do velike vasi Bekštajn/Finkenstein, štrli navpik malce nenavaden hrib – skalnata klada – Škocjanska gora/Kanzianberg (774 m). Skalovje, ki stoji kilometer vzhodno od vasice Zagoriče/Goritschach (638 m), ima ponekod navpične stene, na vrhu pa je zravnano. Ostenja, ki izzivajo plezalce, so visoka do 70 in široka domala 700 metrov.
Na vrh sta prek skalovja speljani zavarovani, a zelo zahtevni plezalni poti, z vzhodne strani pa so na voljo tudi lahke poti. Med njimi sta Kneippova in naravoslovna učna pot, ki ima 42 informacijskih tabel s podatki o kameninah in rastlinju.
Na vrhnjem ravniku gore so arheologi našli izkopanine iz mlajše kamene in starejše železne dobe ter ostaline iz pozne antike, ki nam je zapustila zgodnjekrščanski slonokoščeni relikvarij. Večina najdenin je na ogled v beljaškem mestnem muzeju.
Na vrhu gore, nad več podzemeljskimi votlinami, stoji nekoč zelo obiskana romarska cerkev sv. Kancijana, svetnika, ki je na Slovenskem domala povsod znanilec kraških podzemelj. Prvič je bilo svetišče omenjeno leta 1301, a je nastalo, po najdbah sodeč, že davno prej.
Sedanja gotska zgradba je iz druge polovice 15. stoletja; ima ozko in visoko ladjo ter vitek renesančno-baročni zvonik. V zunanjo steno cerkve je vzidan rimski kamen z reliefno podobo pisarja in služabnika. Na zunanjščini je poleg zahodnega portala freska sv. Krištofa in cerkvenih zavetnikov. V notranjosti so freske iz šestdesetih let 16. stoletja, na glavnem oltarju pa slika svetniške trojice Kancijanov, oglejskih mučencev iz leta 300.
Uk slovenščine za cesarjeviča Maksa
Na pol poti ceste, ki drži iz Bekštajna mimo Škocjanske gore proti Ovčni/Outschena, stoje na odprti vzpetini ruševine Starega gradu/Finkenstein (861 m). Po drugi svetovni vojni so jih spremenili v izjemno zanimivo areno, kjer se vse poletje vrstijo gledališke, koncertne in zabavne prireditve. Do gradu drži cesta tudi iz Loč ob Rečici/Rötschitza Bach navzgor. Prav vam bo prišel naš planinski zemljevid Julijske Alpe/vzhod (1 : 50.000).
Stari grad je bil prvič omenjen leta 1142, ko so v njem stolovali vitezi iz Šlezije. Kasneje je bil v posesti bamberških škofov, ki so imeli v njem ječo, sredi 14. stoletja pa je postal posest koroških vojvod in kmalu tudi Habsburžanov.
V gradu je več mladostnih let preživel kasnejši cesar Maksimilijan I.; njegov oče Friderik III. je menil, da je fant na Koroškem bolj na varnem kakor na Dunaju, ki ga je ogrožal in tudi zavzel ogrski kralj Matija Korvin.
Tu je bil v sedemdesetih letih 15. stoletja pri mladem Maksimilijanu grajski učitelj in vzgojitelj Celjan Tomaž Prelokar (1430–1496), eden vodilnih znanstvenikov tistega časa. Naučil je cesarjeviča toliko slovensko, da se je, kakor je sam trdil, pogovarjal s karavanškimi lovci, ki so ga nepopravljivo navdušili za lov. Tomaža iz Celja pa je Maksimilijan potem nagradil s takrat zelo vplivnim škofijskim sedežem v nemški Konstanci.
Ko je Maksimilijan postal cesar, je Stari grad kmalu prodal, nakar so se lastniki pogosto menjavali in vedno manj skrbeli za stavbo, zato je seveda izgubljala svoj strateški pomen. Poslovilno mašo so brali v grajski kapeli leta 1769, sledilo pa je naglo razsutje. Ustavili so ga šele po drugi svetovni vojni, ko so ostanke obnovili in vpregli v turistični voz.
Drago Kralj