Nedelo, Natura in kultura, Matjaž Mastnak - Avrikelj je vrsta jegliča z gladkimi listi, ki živi v skalnih razpokah gorskega sveta. Njegove ekološke potrebe so drugačne kot pri visokem in pomladanskem jegliču. In tudi za arcnije se ne uporablja.
Ko sem pisal o brusnicah, je neka bralka dala vedeti, da ni zadovoljna. Ker prehitevam čas in da brusnice junija še ne zorijo. Da tam, kjer ona hodi, šele cvetijo. Kaj naj bi rekel drugega, kot da ima prav. Čeprav sem si mislil, da za štirinajst dni prehiteti dogajanje (glede na prejšnje leto) ne more biti tak greh. Pomlad se začne različno hitro. Tam, kjer hitreje nastopi, se življenjski cikel tudi prej odvije do zorenja plodov. Pomlad začne svoj pohod po dolinah in se polagoma vzpenja navkreber do visokogorja. Tam pa so mesta, kjer se znanilci pomladi dramijo šele zdaj.
V mislih imam visokogorje, kjer se talijo snežni jeziki. Čim se sneg umakne, po dnevu, dveh iz mrtvaško rjave in sive ruše živahno ženejo cvetlice. Med njimi trobentice s cvetovi na dolgih so cvetnih pecljih: jegliči. V dolinah smo jih lahko občudovali konec aprila, v gorskem svetu lezejo na plano še zdaj. Seveda, najprej se je moralo do ruše, iz katere rastejo, dokopati sonce. Pod snegom rastlinje doslej ni bilo zamrznjeno, je pa bilo ohlajeno na temperaturo, pri kateri se sneg in led talita. Pri temperaturi okoli ledišča in brez prave svetlobe mu ne preostane drugega kot čakati. čakati.
Kateri visoko cvetni jegliči se zdaj kažejo v gorah? Avrikelj je poglavje zase in je kot gorska cvetlica dovolj znamenit, da ga bomo kdaj obdelali samega zase. Drugi jeglič, ki ga najdemo
na manj izpostavljenih in bolj vlažnih mestih, je visoki jeglič (Primula elatior). Značilen je večinoma za gorski in skalovit svet, za vlažen grušč in mokrotne travnike. Cvet ima bledo rumen in zelo podoben trobentičinemu. Visokemu je zelo podoben pomladanski jeglič (P.veris oz. po starem P. officinalis), ki pa je bolj pogost na nižjih nadmorskih višinah in cveti bolj živo rumeno.
Skrivnostni ključi
Ker so jegliči med prvimi znanilci pomladi, jih ljudje že od davna poznajo.Znanstveno ime rodu Primula lahko prevedemo kot prvakinja - tista, ki je (spomladi) prva. Pomladno ime ima tudi v francoščini (Primevere) in angleščini (Primrose). Jegliči naj bi simbolično »odklenili« pomlad - prav enako vlogo na Gorenjskem opravljajo narcise z narečnim imenom ključavnice. S krščanskimi legendarni oženjeni ključi so padli z nebes na zemljo svetemu Petru; zarili so se v zemljo in se tam vrasli. Za nekatere še sama oblika ravnega stebla z enostransko razvitim
socvetjem na vrhu spominja na ključ. V nemščini se tako za jeglič pojavljata imeni nebeški ključi in Petrovi ključi (Himmelsschliüssel, Sankt-Peters Schliüssel), pa tudi cerkveni in grajski ključi (Kirchenschlüssel, Burgschlüssel). Po nekaterih razlagah gre za starejšo tradicijo jegliča kot posebne, kultne rastline, ki ima različne nevidne notranje moči: pokaže pot do zaklada, razpre skalo, ki skriva pot do podzemnega bogastva, ozdravi od bolezni. Keltski svečeniki, druidi, so se držali pravila, da se jegliče sme iti nabirat samo bosonog in tešč; takoj, ko se zel ubere, jo je treba skriti za obleko, da ne bi izgubila čarobnih moči. O posebnem, izbranem položaju jegliča med pomladnim cvetjem govorijo med drugim Grimmove pravljice, v katerih so to ene izmed vilinskih cvetlic.
Pomladanski jeglič s svojim starejšim znanstvenim imenom Primula officinalis govori, da je bil (in še vedno je) oficinalna, lekarniška zdravilna rastlina. Zaradi saponozidov, ki jih vsebuje korenika tako pomladanskega kot visokega jegliča v deležu pet do deset odstotkov, je še vedno sestavina učinkovitih sirupov za odkašljevanje. V srednjem veku so bukve travarice priporočale jeglič še za zdravljenje številnih drugih tegob. Po podpisniški, signaturni učenosti, ki je zeliščem pripisovala zdravilnost glede na njihov videz, je bil poklican celo za zdravljenje zlatenice. Na začetku novega veka je Hieronymus Bock v svoji travarici iz leta 1551 zapisal, da je jeglič dober za nečimrne oziroma ponosne gospe. Te so izvleček iz korenik izboljšale z vinom in si z njim oplakovale obraz v upanju, da bo jegličeva vodica odstranila lise in madeže s polti, zgladila gube in odgnala mozolje. Učinke je bilo pričakovati samo ob vsakodnevni rabi. Če je bil pripravek še dovolj drag, je bil gotovo učinkovltejši. Kot sodobna kozmetika.