Večer, 04.10.06, Gore, ljudje: Manj znane planinske poti in vrhovi
Večer, sreda, 4. oktobra 2006
Gore, ljudje
Manj znane planinske poti in vrhovi
Pod Tolminskim vetrovnim Migovcem
Ob stezi odcvetajo planike, čez kakšno uro pa pridemo do klopce, kjer je v steni majcena kapelica
Za cilj smo si tokrat izbrali del multatjere, ki so jo italijanski vojaki gradili leta 1924 na južni strani bohinjskih gora, onkraj katerih je takrat tičala sovražna kraljevina Jugoslavija. Kot številne druge takšne poti iz strateških razlogov (tudi linija utrdb in bunkerjev generala Rupnika preko škofjeloškega in polhograjskega hribovja) niso potem imele svoje vloge, ker je druga svetovna vojna za razliko od prve s frontalnim spopadom armad prinesla novo taktiko z gverilskim partizanskim bojevanjem.
Poti so kajpak ostale in vzdržale malodane sto let in ne kaže, da jih bo kaj kmalu ugonobil zob časa, kar govori o modrosti takratnih graditeljev, in ker so del naše burne zgodovine zaslužijo nekaj pozornosti in spoštovanja.
Pa smo se zapeljali na Tolminsko in iz Mosta na Soči desno v Prapetno, potem spet desno na Ljubinj, pa po atraktivni gorski cesti levo na planino Lom, kjer so 22. septembra še pasli, nekoliko bolj previdno še naprej na planino Kuk, kjer je tik pred njo na levi strani veliko parkirišče. Sicer še zelo lepa in prevozna cesta pelje tudi višje, a je naprej dovoljeno le lastnikom zemljišč. Pa smo tudi mi tam oprtali nahrbtnike in ker je tista cesta položna, smo jo kar hitro mahali navkreber v zgodnjem jutranjem hladu, ko so se trate ob njej bleščale v kapljicah jutranje rose. Nekako na polovici poti proti planini Razor, ko cesta zaide v levo pod z bukovjem poraščeni breg, klanca zmanjka, a z njim vred tudi sonca, ki nas je prej že lepo grel. Z levega roba ceste zremo počez na sedlo med Grušnico in Tolminskim Migovcem, kjer je planina Kal, prvi cilj naše poti. S planine Razor, kjer se začenja ta pot, ki v celoti drži vse do Krna, jo zdaj uberemo levo med rušjem po naravnost idilični krajini.
Desno in navzgor drži druga mulatjera, ki nas čez sedlo Globoko v dobri uri in pol pripelje na bohinjsko stran, v štirih urah pa tja do Komne. Po slabe pol ure hoda pridemo do odcepa: desno in rahlo navzgor z napisom Krn vodi nova planinska pot po bližnjici na sedlo oziroma planino Kal, levo pa atraktivna mulatjera, po kateri se bomo vračali. Pot je lepo vsekana v rušje, mestoma naletimo na cvetoče rododendrome, katerih cvetenje sodi v zgodnje poletje, in isto velja tudi za encijane. Pot vodi pod atraktivnimi gladkimi stenami Vrha nad Škrbino, ob pogledih na katere so mi pri priči na misel prišli rolkarji, saj je gora resnično znana po gladkosti sten. Še nekaj časa se steza polagoma vzpenja, zdaj v levo, potem pa kmalu, ko pred seboj zagledamo tudi vrh sosednje bližnje razgledne Grušnice, na samem sedlu opazimo nekaj bornih stavb planine Kal. Od tod naprej je pred nami najlepši in najlahkotnejši del te mulatjere. S planine Kal vodi sprva precej strmo v desno med rušjem navzgor, potem pa levo in tudi preko bolj razdrapanega peščenega terena neoznačena stezička na Tolminski Migovec (1881 m), ki se je prav takrat začenjal ogrinjati v meglo, zato je moral spet počakati na neko drugo priložnost. Mi smo torej šli naprej po prelepi poti, ki prečka zdaj kopne, sredi junija pa še z obilo snega zadelane struge, grape.
Ob stezi tod odcvetajo planike, čez kakšno uro pa pridemo do klopce, ob kateri je v steni majcena kapelica, ki so jo zgradili italijanski vojaki alpinci z letnico 1924. Od tod se pot polagoma prične spuščati, da jo potem leva ucvre k izviru Tolminke, desna pa naprej proti Krnu. Na tem mestu se odločimo za postanek z malico, saj je za nami že blizu pet ur hoje. Potem ko si "privežemo dušo", se vračamo pod strmimi divjimi stenami Kuka na planino Kal, od tod pa sprva v kratkih, potem pa v čedalje daljših okljukih po mulatjeri navzdol do gozda. Čeprav se nam zdi, da kar preveč izgubljamo višino, še sploh, ker se nam kažejo bajte na planini Razor onkraj grabnov kar precej visoko, se lepo držimo tiste poti. Kmalu potem pridemo do odcepa desno z napisom Čadrg, koder zavijemo ostro levo. Nekaj naprej spet ostro desno kolovoz v Tolminske Ravne, mi pa gremo naprej zdaj že bolj v ravni črti po sproščujoči mulatjeri mimo imenitnih razgledišč, s katerih bi skorajda padel na vasico spodaj. Nekajkrat vodi steza (mulatjera je v dobršni meri že zaraščena), tik pod atraktivnimi stenami položenih plasti skalovja, in nazadnje le rahlo v levo in navzgor skozi bukov gozd (zato je pot mnogo mehkejša, ker večji del hodimo po listju), dokler se slabe pol ure pred planino Razor ne združi s planinsko potjo. Od tod do planine Kuk in našega prevoznega sredstva je potem še dobra ura in pol zanimive poti, večji del s pogledi na Tolminski Triglav in onkraj planine Lom na Kobiljo glavo, kamor nas je zaneslo junija.
Za opisano pot s krajšimi postanki bomo potrebovali najmanj osem ur.
Jože Praprotnik