Delo, 05.05.06 - : Najprijaznejši park v Alpah
Delo, petek, 5. maja 2006
TRIP
Najprijaznejši park v Alpah
Podnožje Triglava je naš edini narodni park
Zamisel za zaščito Triglavskega pogorja se je porodila že leta 1906 – Pri varovanju naravnih danosti je cilj obstoja parka tudi ohranjanje bogate kulturne in gospodarske tradicije
Jesenice – Triglavski narodni park leži na severozahodu Slovenije in obsega skoraj celotne Julijske Alpe. Ime je dobil po naši največji gori in simbolu slovenskega naroda – Triglavu. Naš 2.864 metrov visoki očak je zaželen cilj za pohodnike in plezalce. Vendar nam svet pod Triglavom ni bil vedno dostopen po varnih planinskih poteh. Štirje srčni Bohinjci – Matevž Kos, Štefan Rožič, Lovro Willomitzer in Luka Korošec – so se svežega avgustovskega jutra leta 1778 obuti samo v lesene cokle, s planine Voje odpravili na našo najvišjo točko in jo prvi osvojili.
Prva zamisel, da bi Triglav in njegova okolica postala narodni park, se je porodila seizmologu in pionirju na področju okoljevarstva Albinu Belarju leta 1906. Osemnajst let pozneje se je njegova želja s pomočjo planincev in muzealcev uresničila z Alpskim varstvenim parkom, ki je obsegal dolino Triglavskih jezer. Zaščiteno okolje se je do leta 1981 razširilo na 83.870 hektarov, veljati je začel tudi zakon o Triglavskem narodnem parku.
Največje bogastvo v TNP je voda. Porozno apnenčasto površje prepušča vodo, ki ponikne in se izlije v kraškem svetu. Zato lahko na območju narodnega parka govorimo o visokogorskem kraškem svetu. Zaradi prepustnosti kamnin v alpskem svetu ni veliko slapov, bolj znani so trije: Savica, Martuljški slapovi in Peričnik. K tekočim vodam prištevamo tudi reke, kot sta Sava in Soča. Park je bogat z jezeri, ki so ledeniškega nastanka; največje je Bohinjsko, slikovite pa so tudi skupine sedmerih Triglavskih, visokogorskih Kriških in Krnskih jezer.
Glavna elementa, ki določata pestro in pisano naravo, sta nedvomno flora in favna. Gozdovi in cvetje jemljejo dih vsakemu obiskovalcu. Obstoj gozdov so omogočili geografska lega ter podlaga in vpliv sosednjega primorskega, panonskega in dinarskega sveta. Od rastlinskih vrst v parku najdemo primere redke orhideje, lepega čeveljca, avtohtone triglavske rože, endemitsko Zoisovo zvončnico, ki velja za eno najstarejših zvončnic, slavno planiko in trdoživo linea borealis, ki sicer raste v severni Evropi, vendar se je zaradi ledeniških pojavov ohranila v Soteski pri Bohinju. Od živalskih vrst so na to območje pred tridesetimi leti znova naselili kozoroga, ki so ga v 17. stoletju skoraj iztrebili. Med avtohtone živali sodi gams, ki je v Julijskih Alpah bolj znan kot Zlatorog.
Poleg naravnih danosti je pri ustanavljanju in nastajanju Triglavskega narodnega parka dala prepričljivo podlago tudi razna, tipična, neponovljiva in nadvse bogata kulturna dediščina v Julijskih Alpah. Ustvarjalnost naših prednikov in njihovo trdo delo sestavljajo arhitekturno izročilo, arheologija, etnologija in zgodovina, ljudska umetnost, domače obrti, duhovna kultura, legende in običaji, tradicionalne dejavnosti, tisočletna znanja in vedenja pastirjev, rudarjev, oglarjev in drvarjev. Ohranili pa so se pomembni kulturni spomeniki: Pocarjeva domačija v Zgornji Radovni, pastirski stani, cerkev sv. Janeza v Bohinju, Kugijev spomenik, Tožbarjevo znamenje v Trenti ter še mnogo drugih.
Skozi stoletja je bilo alpsko sredogorje zaznamovano s pašništvom, mlekarstvom in sirarsko tradicijo. Tradicionalni siri so bohinjski, tolminski in ovčji sir. Ohraniti vso to kulturo in gospodarsko tradicijo je eden od ciljev tega parka. Osnovni cilj Triglavskega narodnega parka pa je prav takšen kot pri vseh narodnih parkih po svetu, predvsem varovanje narave. Temeljne naloge tega parka pa so še ohranitev izjemnih naravnih in kulturnih danosti, varstvo redkih ter ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, naravnih ekosistemov in značilnosti nežive narave ter zagotavljanje primerne rekreacije. Pridobiti si želijo čim več izobraženih in okoljevarstveno ozaveščenih obiskovalcev narave, ki se za kulturno zgodovino ne bi le zanimali, temveč se je tudi dotaknili s tem, da bi obiskovali te naravne lepote, prebirali zgodbe in legende. Najbolj znani legendi sta legendi o Ajdovski deklici in Zlatorogu, iz katerih se lahko naučimo, da s pohlepom ne pridemo daleč.