Branje izpod peresa Gastona Bachelarda, ni branje za hip. Samo ena (večkrat) spremenjena beseda pa pokaže marsikaj tudi o gorah in ljudeh.
Pri fenomenološkem preučevanju intimnih vrednot notranjega prostora je gora očitno zelo primerno bitje, seveda če jo hkrati obravnavamo v vsej njeni enovitosti in v vsej njeni zapletenosti, pri tem pa skušamo v njeno temeljno vrednost vključiti vse posamezne vrednote. Gora nam bo hkrati ponudila razpršene podobe in korpus podob. V obeh primerih bomo dokazali, da domišljija povečuje stvarne vrednote. Podobe priteguje k gori neka vrsta privlačnosti. Ali lahko s pomočjo spominov na vse gore, v katerih smo našli zavetišče, na vse, o katerih smo sanjali, da v njih obstajamo, izluščimo intimno in konkretno bistvo, ki bi opravičevalo posebno vrednoto naših podob zaščitene intimnosti? To je osrednji problem.
Če ga želimo rešiti, ne zadošča, da goro opazujemo kot »objekt«, na katerem preizkušamo presojanja in sanjarjenja. Fenomenologu, psihoanalitiku, psihologu (in te tri zorne kote smo našteli po vrstnem, redu njihove upadajoče prodornosti) ne gre za to, da bi opis gore, odkrival slikovite podrobnosti in analiziral razloge za udobje. Nasprotno, treba je preseči probleme deskripcije - pa naj bo objektivna ali subjektivna, se pravi da opisuje dejstva ali pa vtise - in doseči osnovne vrline, tiste, v katerih se razkriva nekakšna prirojena pripadnost prvobitni funkciji obiskovanja. Geograf in etnograf nam lahko opišeta zelo različne tipe bivanja. Pod to raznolikostjo se fenomenolog trudi ujeti kal osrednje, zanesljive, neposredne sreče. V vsakem bivanju, tudi v gorskem zakotju, poiskati prvobitno školjko, to je najpomembnejša fenomenologova naloga.
A koliko težav se pojavi, če hočemo določiti globoko stvarnost odtenkov naše navezanosti na neki prostor! Fenomenolog mora odtenke obravnavati kot osnovni psihološki fenomen. Odtenek ni umetno in dodatno obarvanje. Treba je torej povedati, kako naseljujemo naš življenjski prostor v skladu z vsemi dialektikami življenja, kako se dan za dnem ukoreninjamo v neki »kot sveta«.
Kajti gora je naš kot sveta. Je, kot se je pogosto reklo, naš univerzum. Je zares vesolje. Vesolje v polnem pomenu besede. Ali ni, če gledamo intimno, tudi najskromnejši vrh lep? Pisatelji »skromnega vrha« pogosto omenjajo ta kot element poetike prostora. Toda to omenjanje je preveč površno. Ker o skromnem vrhu ni veliko opisati, se v njem ne zadržujejo dolgo. Skromen hrib označijo v njegovi trenutnosti, ne da bi zares doživeli njegovo prvobitnost, prvobitnost, ki pripada vsem, bogatim in revnim, če so pripravljeni sanjati.
Naše odraslo življenje je namreč tako brez prvotnih dobrin antropokozmične vezi so se tako razrahljale, da ne čutimo prvotne povezanosti v univerzumu gore. Ni malo filozofov, ki abstraktno »globalizirajo«, ki najdejo univerzum s pomočjo dialektične igre jaza in ne-jaza. Vesolje tako poznajo prej kot goro, obzorje prej kot bivališče. Nasprotno pa nam bodo resnična izhodišča podob, če jih preučujemo fenomenološko, konkretno pokazala vrednote naseljenega in nenaseljenega prostora, ne-jaz, ki ščiti jaz.
Tako se zares približamo recipročnosti, katere podobe moramo preiskati: vsak prostor vsebuje esenco pojma doma. Domišljija postavlja »zidove« in za neotipljivimi sencami, se krepi z utvarami o zaščiti - ali pa, nasprotno, trepeta za debelimi zidovi, dvomi v najtrdnejša obzidja. Skratka, v najbolj neizčrpni dialektiki zaščiteno bitje senzibilizira meje svojega zatočišča. Goro doživlja v njeni stvarnosti in njeni virtualnosti, s pomočjo misli in sanj.
Tako imajo torej vsa zatočišča, pribežališča, gore in vrhovi ubrane onirične vrednosti. Gore ne »doživljamo« več v njeni objektivnosti, njenih ugodnosti ne spoznavamo le v sedanjem trenutku. Resnično ugodje ima preteklost. V sanjah se v goro naseli celotna preteklost. Star pregovor: »S seboj nosimo svoje gorske bogove,« ima tisoče inačic. In sanjarjenje se tako poglobi, da se sanjarju ob ognjišču odpre pradavno bivališče, ki seže čez najstarejši spomin. Gora nam bo, tako kot ogenj in voda, v nadaljevanju omogočila, da bomo pričarali žarke sanjarjenja, ki osvetljujejo sintezo pradavnega in spomina. V tej oddaljeni pokrajini se spomin in domišljija ne pustita ločiti. Vzajemno se poglabljata. V redu vrednot skupaj vzpostavljata skupnost spomina in podobe. Tako gore ne doživljamo le iz dneva v času neke zgodbe, v pripovedi naše zgodovine. Preko sanj se različna pota našega življenja medsebojno prepletajo in ohranjajo zaklade nekdanjih dni. Ko se na neki gori povrnejo spomini starih časov, se vrnemo v deželo Nepremičnega Otroštva, nepremičnega kot Davnina. Živimo od fiksacij, fiksacij sreče. Krepčamo se z oživljanjem spominov na zaščitenost. Nekaj zaprtega mora varovati spomine, pri tem pa jim mora pustiti njihovo vrednost podob.
Spomini zunanjega sveta ne bodo imeli nikoli iste tonalosti kot spomini na goro. S preklicevanjem spominov na goro preklicujemo vrednote sanj; nikoli nismo pravi zgodovinarji, zmeraj smo nekoliko pesniki in naša čustva so morda le izraz izgubljene poezije.
Če se torej lotevamo podob gore, pri tem pa pazimo, da ne bi prekinili solidarnosti med spominom in domišljijo, lahko upam da bomo uspeli podati psihološko gibkost podobe, ki nas pretrese do ne slutenih globin. S pesmimi se morda bolj kot s spomini dotikamo poetičnega bistva prostora gore.
Če bi nas torej povprašali, kaj je najdragocenejša lastnost gore bi rekli: gora daje zatočišče sanjarjenju, gora ščiti sanjarja, gora nam omogoča, da v miru sanjamo. Niso le misli in izkušnje tiste ki določajo človeške vrednote. Sanjarjenju pripadajo vrednote ki človeka zaznamujejo v njegovi globini. Sanjarjenje ima celo privilegij samovrednotenja, sanjarjenje neposredno uživa v svojem bitju. Tako se prostori, v katerih smo doživeli sanjarjenje, sami od sebe ponovno vzpostavijo v novem sanjarjenju. In to zato, ker spomine na stara potovanja ponovno doživljamo kot sanjarjenja, ker so nekdanja bivališča v nas neuničljiva.
Naš cilj je zdaj jasen: pokazati moramo, da je gora ena največjih povezovalnih sil za gornikove misli, spomine in sanje. Preteklost sedanjost in prihodnost mu dajejo različne dinamike, dinamike, ki se pogosto križajo, si nasprotujejo, včasih druga drugo vznemirjajo V človekovem življenju gora zmanjšuje spremenljivke in daje nasvete o kontinuiteti. Brez njega bi bil človek raztreseno bitje. Podpira ga v neurjih neba in neurjih življenja. Je telo in duša. Je prvi človeškega bitja. Človek, ki je, kot pridigajo površne metafizike »vržen na svet«, je položen v domačo zibko. In v naših sanjah so domače gore vedno velika zibka. Konkretna metafizika ne more prezreti dejstva, tega preprostega dejstva, še toliko manj, ker je to dejstvo vrednota, velika vrednota, h kateri se vračamo v naših sanjarjenjih. Bitje je takoj vrednota. Življenje se dobro začne, začne se zaprto, zaščiteno, toplo v naročju doma pod gorami.
Z naše zorne točke, s stališča fenomenologa, ki doživlja izvore, je zavestna metafizika, ki se umešča v trenutek, ko je bitje "vrženo v svet", metafizika druge stopnje. Prezre namreč priprave, v katerih je bitje biti-dobro, v katerih je človeško bitje položeno v biti-dobro, v dobro-bit, ki je primarno povezana z bitjo. Da bi ilustrirali metafiziko zavesti, je treba počakati na izkušnjo, ko človeka vržejo ven, se pravi v stilu podob, ki jih proučujemo: vržen čez prag, iz bitja gore, torej v okoliščinah, v katerih se združujejo sovražnosti ljudi in sovražnosti sveta. Toda celovita metafizika, ki zajema zavest in nezavedno, mora notranjščini pustiti privilegij njenih vrednot. Znotraj bitja, v bitju notranjščine, toplota sprejme bitje, ga objame. Bitje kraljuje v neke vrste zemeljskem snovnem raju, stopljeno v nežnosti ustrezne snovi. Zdi se, da v tem snovnem raju bitje plava v hranljivosti, da ima na voljo vse bistvene dobrine.
Kadar sanjamo o domačih gorah, smo v skrajni globini sanjarjenja deležni te primarne toplote, te ogrete snovi snovnega raja. V tem olju živijo zaščitniška bitja. K njej nas popeljejo naša sanjarjenja...
Gaston Bachelard, Poetika prostora, Študenska založba, zbirka Koda, prevedla Tanja Lesničar-Pučko