Planinski vestnik - Mojca Stritar: Navadna nesreča navadne gornice na navaden hribovski dan
Pred
Zgodi se nepričakovano. V tem je štos: če bi nesrečo pričakovali, bi gotovo storili vse, da bi jo preprečili.
Bil je julijski petkov večer, ko sva v temi in dežju dostopila na Okrešelj, in bilo je umito jutro, ko so se stene bleščale od nočnih nalivov in jutranjega sonca. Kot zmerna poznavalka območja sem odločila, da pravo plezanje prestaviva na nedeljo, ko bodo skale suhe in razmere primernejše, ta dan pa izpolniva z zlato sredino med dosežki za seznam alpinističnih tur in med izletom po markirani poti: z vzponom na Mrzlo goro čez Hudi prask.
Če poznate Mrzlo goro, veste, da je ena od zahtevnejših slovenskih gora, na katero vodijo markacije, in če jo poznate še malo bolje, veste, da je Hudi prask eden od zahtevnejših vzponov, še dosegljivih za zmerno plezalsko razpoloženega gornika. Ampak zame ta dan ni bilo ovir. Ko sva se pripravljala na resnejši del vzpona pod grapo, ki je prehodu dala ime, nisem vedela, kaj je prešernejše volje: prebujajoče se poletno sonce ali jaz v pričakovanju ture, kakršne imam najraje. Nobeno mesto se mi ni zdelo zahtevno, nobeno skrotje prezoprno, nobeno zapoznelo snežišče prestrmo in noben greben preizpostavljen. Ta dan je bil moj, ta dan sem preprosto zmogla vse!
Pri spustu z vršiča v grebenu proti Latvici sva se varovala, bolj tako zaradi lepšega, in vrv hitro spet pospravila na strmih travah, ki padajo na okrešeljsko stran. "Še urico smotane plezarije, pa bova na vrhu, sestop je pa tudi smotan," sem se delala pametno, a zaradi vedno prisotne hribovske vraževernosti sem dodala: "Če bo vse po sreči." Hja, pa ni bilo.
Dovolj je bil samo en trenutek, samo ena malenkost, ena nepazljivost, ena lenobica, ko se je zanka najlonskega traku, ki je visel na mojem bolj za okras oblečenem plezalnem pasu, zataknila za vejico rušja. Da mi ne bi bilo treba stopiti nazaj, sem se stegnila, da bi močneje potegnila presneto reč, v tistem hipu pa se je utrgala veja, za katero sem se držala z drugo roko, blatne stopinje na strmih travah so popustile in vruuuum! Konec je bilo sveta, kot sem ga poznala.
Med
Hitrost je naenkrat velika, skoraj prijetno velika, in odboji od ruševja niso boleči. Zame ni hitrega življenjskega filma ali česa še bolj nedoumljivega, zame je samo nič, tako prazen kakršnih koli občutkov, strahov ali želja, da je bolj strašljiv kot kar koli, kar sem izkusila prej ali potem. Edina misel, ki me doseže v tej izpraznjenosti, je prav nič metafizična: "Pa saj to ne more biti to!?"
Še zdaj ne vem, ali se med padanjem upočasni čas, a ob praznini pred mano na srečo poveljstvo prevzame moj nagonski del. Naenkrat točno vidim, kam padam in kaj bom storila. Kot da bi razločno in počasi razmišljala: pod mano je prepad in edini način, da se ustavim, je zadnji grm ruševja nad njim. Da pridem do njega, moram spremeniti smer padanja, in pri tem mi lahko pomaga samo tista skala.
Pravijo, da med samo nesrečo ne čutiš bolečine. Ni res. V trenutku, ko se z desno nogo odbijem od skale, zaboli kot nikoli prej, in takoj vem, da s to nogo kar nekaj časa ne bo nič. A misli dirjajo naprej, naenkrat priletim v kotanjico ob tistem najnižjem grmu ruševja in takrat je konec.
Ne spomnim se, kaj sem zakričala na smrt prestrašenemu soplezalcu nad mano, toda ko je končno previdno prilezel do mene, so me prevzemali trije precej neracionalni občutki. Tiščalo me je lulat, a to je bilo na strmini popolnoma neizvedljivo tudi potem, ko sva na rušju že zimprovizirala sidrišče. Bolj kot zavest, kako srečo imam, kajti če bi zgrešila tisti zadnji grm, bi se moja štorija končala dosti nižje v okrešeljskih prepadih, me je do solz žrlo, da ne bova izvedla izleta do konca. Ali ni škoda lepega hribovskega dneva!? Čez vse pa je segla bolečina, tako silna, da se mi je po tem bolečinski prag pošteno dvignil in sem vse peklenske fizioterapije prenašala prav stoično ("A boli?" "Ne, sploh ne."). Tudi brez diplome iz medicine sem zlahka ocenila, da moj nenaravno zakrivljeni gleženj še nekaj časa ne bo prišel k sebi (dvojni zlom, so napisali na izvid), in neskončno hvaležna sem bila za helikoptersko reševanje. Če ne bi reševalci kot vesoljci z neba prileteli v slabi uri, bi bil edini način, da bi prenesla to bolečino v tistem neudobnem položaju, krajša nezavest.
Po
Dobila bom mavec in po štirih tednih že tacala po hribih, je bilo moje laično predvidevanje. Uničilo ga je že dolgo, ledeno čakanje na operacijo v Kliničnem centru. Ne, naslednji ponedeljek nisem začela svoje prve redne zaposlitve in ne, tisti mesec nisem šla plezat na Korziko. Namesto tega sem v gleženj dobila kovinsko ploščico in pest vijakov, deset dni "počitnic" na travmatologiji v sobi med šestimi tarnajočimi gospemi, tri tedne zdravljenja v toplicah in dva meseca na berglah.
Vmes je bilo seveda marsikaj.
Bili so napolnjeni hodniki v bolnici, operacije in napotnice.
Bili so "skrivni" izleti po nekaj tednih, ko sem z nogo, debelo kot nogometna žoga, prikrevsala na Sovno glavo nad Vršičem in je bil to zame večji dosežek kot zlesti na 6000 metrov, in bile so ožuljene dlani od "berglanja" do Krnskega jezera in nazaj.
Bili so trenutki gnusa, ko nisem prenesla dotika vijakov, ki so štrleli iz mojih kosti, trenutki obupa, ko nisem mogla obuti pancarjev in sem se morala odpovedati turnosmučarski sezoni, in trenutki popolne nemoči, ko so zdravniki in terapevti vsi po vrsti zmajevali z glavo in komentirali edino: "Ni dobro."
Bili so trenutki, ko sem – kot rojena racionalistka – naredila križ čez tradicionalno medicino, terapije v bazenu in sadistične elektrošoke, in bili so trenutki radosti, ko sem po nekaj alternativnih seansah prvič zaznala premik na bolje.
Bile so komplikacije ob kupovanju čevljev, ko ob nobenem paru nisem mogla vedeti, ali bo primeren za moj deformirani podplat …
… in bilo je sprijaznjenje. Nič hudega, če zaradi negibljivega gležnja nikoli ne bom mogla več teči – teka tako ali tako ne maram. Še vedno lahko hodim, smučam in plezam, in to je vse, kar je pomembno. Bolečina pa je tako ali tako že zdavnaj postala del mene.
Bili so tudi zabavni trenutki. Še zdaj ne vem, katera varianta zgodb, ki so se razširile o moji nesreči, mi je ljubša: ali tista nesposobna o tem, kako sem šla na sprehod skozi gozdiček in se spotaknila na korenini, ali tista holivudska o tem, kako sem se ujela na veji sredi prepada in viseč na njej pol dneva čakala rešitev.
Neprimerno hujše kot vse fizične posledice in okrevanja pa je tisto, kar ostane v glavi. Strah: ko je bil razgledni stolp na Rašici preveč vrtoglav, ko so me morali varovati pri sestopu s Kepe, ko sem se zjokala pred spustom z zasnežene Tegoške gore, ko sem doživljala skoraj histerične napade pri brezpotnem povratku z Velikega Kanceljna. Kadar koli sem pogledala navzdol, je bil z mano nič, tisti občutek, ki sem ga doživljala med padanjem, tista neopisljiva praznina, ki je nočem videti nikoli več – razen seveda takrat, ko bo pač dokončno konec.
Okrevanje je prišlo počasi, počasi. Še največ je pripomoglo turno smučanje v naslednji zimi, ko sem se brez železja v kosteh začela soočati s snežnimi strminami. Spust z meglenega Blegoša je bil prava mala zmaga! In čeprav danes letam po hribih tako kot prej in mojega šepanja nepozorno oko niti ne opazi, še zdaleč nisem več ista. Prav nerodno mi je trditi, da je srečanje s smrtjo spremenilo moje življenje, toda ekstremna soočenja v vseh nas vzbujajo enaka zlajnana čustva. Zdaj mi ni več tako pomembno, da je vedno novo, zahtevno in izzivalno, in ni mi več vedno treba na vrh. Zdaj mi je pomembno predvsem, da se dobro imam. Izkušnja je bila neprecenljiva. Še vedno sem tu. Diham. Živim. In hodim v hribe.