Polet, Pohodništvo - Iztok Tomazin: Ampak ne pogled na zdravje! Osnova pohodništva je spoštovanje do narave, do okolja, v katerem se gibamo, do sebe, do morebitnih sopotnikov in do vsega, kar na poti srečamo.
Hkrati je to tudi pogled pohodnika, ljubitelja narave in še česa. In seveda je to zelo naklonjen pogled, saj je pohodništvo ob upoštevanju nekaj preprostih dejstev ena najlepših, najbolj zdravih in okolju najmanj škodljivih aktivnosti. Koristnih, izpolnjujočih posledic pohodništva je veliko preveč za opis v kratkem članku.
Osnova pohodništva je spoštovanje do narave, do okolja, v katerem se gibljemo, do sebe, do morebitnih sopotnikov in do vsega, kar na poti srečamo. To predvsem pomeni, da ne onesnažujemo narave, ne delamo škode in ne vznemirjamo drugih bitij. Če spoštujemo sebe, gremo na pot dobro pripravljeni telesno, duševno in z ustrezno opremo. Spoštovanje do drugih pa pomeni, da smo korektni, prijazni, da pomagamo, če je to potrebno. Pomeni tudi, da pustimo doma »nahrbtnik vrednot« vsakdanjega življenja, od sebičnosti in komolčarstva do neprijaznosti, odtujenosti, arogance in drugih prirojenih ali pridelanih osebnih značilnosti, ter ga zamenjamo s kakovostnim pravim nahrbtnikom in koristno opremo, obleko, prehrano in tekočino v njem. Motivacija, obogatena z radovednostjo, željo po odkrivanju, raziskovanju ali pa preprosto uživanju vsega, kar nam pride nasproti, je drugi temelj pohodništva.
O zdravju
Dolgih, zahtevnih in napornih pohodov naj bi se lotevali zdravi in dobro pripravljeni. Lažje oblike pohodništva so dostopne in seveda koristne tudi manj pripravljenim, večini kroničnih bolnikov, tudi mnogim invalidom. Ne samo dostopne, so tudi ali predvsem koristne. Seveda priporočamo posvetovanje z osebnim zdravnikom, ki naj bi bil drugi najboljši poznavalec zdravstvenega stanja posameznika. Kdo pa je najboljši poznavalec? Odgovor je na koncu članka. Medicina je že pred desetletji začela opuščati stereotipe, ki so mnogim bolnikom omejevali ali celo prepovedovali telesno aktivnost. Verjetno najbolj značilen primer tega je pri srčnih bolnikih. Nekdaj so jih zelo omejevali, danes je obratno, zdravniki in drugi zdravstveni delavci skušamo na različne načine spodbujati njihovo gibalno aktivnost. Prilagojena telesna aktivnost je dokazano koristna, zelo priporočljiva tudi kot del rehabilitacije npr. po srčni kapi. Pomembna je tudi za preventivo in seveda za splošno kakovost življenja kroničnih bolnikov. Če bi jo mogli, bi jo zdravniki predpisovali na recept ali na napotnico, ker pa to seveda ne gre, o pomenu gibanja paciente prepričujemo zelo različno, od svetovanja, člankov in knjig do seveda lastnega zgleda. Težko si namreč predstavljam, kako bi zavaljen, telesno neaktiven zdravnik, po možnosti še kadilec, prepričeval in prepričal svojega pacienta o pomenu zdravega življenja vključno z zadostno, redno telesno aktivnostjo. A takih zdravnikov na srečo ni veliko. In le redke so kronične bolezni, pri katerih odsvetujemo nezahtevne telesne aktivnosti, med katerimi je na pomembnem mestu pohodništvo. Pri nekaterih najpogostejših kroničnih boleznih, na primer sladkorni in zvišanem krvnem pritisku, redna telesna aktivnost poleg vseh drugih ugodnih učinkov pomaga uravnavati krvni sladkor in znižuje krvni pritisk. Koristi tudi pri spopadanju z eno najresnejših »epidemij« sodobnosti, debelostjo. Med hojo, še posebno če pospešimo korak in se namenimo tudi navkreber, da se zasopemo in oznojimo, pridno kurimo kalorije, treniramo srce in pljuča ... Pohajanje po naravi je koristno tudi pri blažjih oblikah depresije in še in še bi lahko našteval.
Za zdravo, izpolnjujoče pohodništvo je koristna dobra telesna pripravljenost, ni pa nujna, vsaj ne za krajše in lažje pohode. Enkrat je pač treba začeti, in ko se zganemo ter začnemo redno migati, se nam tudi kondicija počasi izboljšuje. Kdor je manj zmogljiv in so mu hitro pljuča »premajhna« in noge »premehke«, da o drugih znakih zasedenosti in mehkužnosti ne govorimo, gre za začetek lahko na nižji hribček, kot je Šmarna gora, ali po zložnih poteh ob vznožju hribov. Bolj zmogljivi in motivirani pa si lahko privoščijo mnogo več, celodnevne in večdnevne ture, višje vrhove in podobno. Vsi pa lahko bogato uživajo v delovanju svojih telesc, v svežini in poletu misli in občutkov, v naravnih in drugih lepotah, v druženju in še čem, kar nam omogoča pohodništvo.
Oprema
Dobra oprema je koristna, pri dolgih in zahtevnih pohodih celo nujna. Nekajurni pohod, bolj zagrizeni pa tudi celodnevnega, si lahko privoščimo brez sodobne opreme, s kakim grižljajem sadja ali sladkarij v žepu, vsaj pred odhodom pa se dobro napijemo tekočine. Marsikdo bi zdržal, nekateri bi se celo imeli lepo, a je vprašanje smisla tako špartanskega načina. Z dobro opremo, obleko, hrano in tekočino si povečamo možnost uživanja in zagotovimo večjo varnost. Trg je preplavljen z najrazličnejšo opremo vseh cenovnih in kakovostnih razredov. Izbrati sebi in svojim ciljem primerno, kakovostno in hkrati cenovno ugodno opremo ni enostavno. Prodajalci, tudi tisti v specializiranih trgovinah, niso vedno najboljši svetovalci. Splača se kaj prebrati, vprašati izkušene pohodnike, pa tudi strokovnjake različnih področij, od medicine do športa.
Temelj pohodniške opreme je seveda primerna obutev, tako po velikosti kot kakovosti. Omogoča nam udobno, varno (trdna konstrukcija in dober oprijem podplata!) hojo in nas varuje pred mrazom in mokroto. Na zahtevnejši, neravni podlagi nas mora čevelj varovati tudi pred poškodbami stopala in skočnega sklepa, zato naj bo višji in trši. Za res udobno hojo brez nevšečnih posledic so pomembne tudi ustrezne nogavice. Seveda pa mora biti vse, kar imamo na nogah, preizkušeno, dobro uhojeno, drugače nas lahko tudi vrhunska obutev neprijetno preseneti. Stopala in čevlji potrebujejo čas, včasih precej časa, da se prilagodijo drug drugemu. Tudi najlepše okolje in najdražji sopotniki nam bodo težko pričarali lepo turo, če nam bodo na stopalih zacveteli grdi žulji ali otiščanci. Nekaj milimetrov velika zgaga na pravem mestu nam lahko zagreni kilometre, ure in dneve poti. Enako velja za sicer banalne zdravstvene težave od zobobola, driske do prehlada in različnih vnetij. Pred večdnevnim pohodom, še posebno če bo potekal po zahtevnem terenu in daleč od organizirane zdravstvene službe, se je smiselno posvetovati z osebnim zdravnikom in zobozdravnikom.
Obleka nam mora omogočati neovirano gibanje, nas varovati pred mrazom in vročino in UV-žarki, hkrati pa oddajati znoj. Nekateri bi dejali, da mora biti tudi lepa, kar pa je, izhajajoč iz temeljev pohodništva, zares nepomembno. A ponudba se približuje vsem naštetim merilom. Kar zadeva kakovost, velja enako kakor pri obutvi: narava je manj lepa in sopotniki manj prijetni, da o občutkih niti ne govorimo, če premočeni, v neustreznih oblačili drgetamo in mislimo na toplo posteljo ali kopel, namesto da bi uživali na primer v dobri družbi in čudovitem sončnem zahodu ali vzhodu.
Obvezni nahrbtnik
Na krajših pohodih nam za prenašanje najnujnejšega zadostuje torbica, pripeta okoli pasu, na daljših pa seveda nahrbtnik: lahek, dovolj velik, priročen, z ergonomsko oblikovanim hrbtiščem, naramnicami in trakom okoli pasu. Vanj sodijo vsaj: prenosni telefon, da lahko po potrebi pokličemo na pomoč ali pa se pohvalimo, kje smo, zadostna količina primerne hrane in tekočine (berite Nado Rotovnik Kozjek!), zaščitna krema, vetrovka in kak kos rezervnega oblačila, čeprav se je potreba po preoblačenju s sodobnimi, »dihajočimi« in znoj oddajajočimi oblačili močno zmanjšala. V hladnejšem vremenu ne pozabimo pokrivala in rokavic. Pozimi, vse pogosteje pa tudi poleti ob močni svetlobi uporabljajmo zaščitna očala, saj svetlobna sevanja pospešujejo nastanek degenerativnih okvar očesa, na primer sive mrene. Če se bomo gibali po neznanem terenu, v nahrbtnik sodi tudi zemljevid in (ali) GPS. In če se odpravljamo na večdnevni pohod v divjino, si bomo oprtali še marsikaj. Meni je na turi najljubša popolna neodvisnost, kar pomeni, da imam v nahrbtniku pogosto tudi šotor, ležalno podlago in spalno vrečo, včasih tudi kuhalnik, vendar je potem nahrbtnik tako težak, da bi marsikomu zagrenil življenje in turo spremenil v moro ali jo celo onemogočil. Neobvezna, ampak za obujanje spominov in tešenje ustvarjalne žilice zelo koristna je fotooprema. Podoživljanje ture na fotografijah ali ekranu in delitev lepih doživetij z drugimi lahko da našemu pohodništvu nove razsežnosti.
Mnenja o pohodnih palicah so še vedno deljena, imajo prednosti in slabosti. Sam jih včasih uporabljam, še večkrat pa ne, odvisno od terena, dolžine ture in še česa. Priporočam jih zlasti pohodnikom, ki imajo težave s hrbtenico in sklepi nog. Stalna uporaba palic lahko vpliva tudi na koordinacijo gibanja, saj je hoja po dveh drugačna od hoje po štirih. To se lahko še posebno izrazi zlasti v zahtevnem gorskem svetu.
V nahrbtnik seveda sodi tudi priročen komplet prve pomoči, katerega vsebina je odvisna od dolžine in zahtevnosti ture ter zdravstvenega stanja pohodnika. Za vzpon na Šmarno goro in podobne kuclje ga lahko pustimo doma in vzamemo samo najnujnejše za oskrbo žuljev (obliže, gazo, lepilni trak, nož ali majhne škarjice), ali pa tudi tega ne, saj bomo ob morebitni ožuljenosti že nekako prikrevsali v dolino. Za daljše ali celo večdnevne pohode pa je koristno imeti s seboj precej več, a o tem kdaj drugič. Kronični bolniki naj imajo seveda vedno pri sebi nujna zdravila za primer nenadnega poslabšanja, ki se pri nekaterih boleznih lahko zelo hitro pojavi. Za astmatike je na primer zelo priporočljiva »pumpica« hitro delujočega olajševalca, za srčne bolnike pa nitroglicerin v tableti ali pršilu ter acetilsalicilna kislina v hitro delujoči obliki (npr. aspirin direkt). In seveda morajo vedeti, kako ukrepati ob poslabšanju, enako velja za njihove sopotnike. Čarobna številka 112 sicer praviloma vedno zagotovi zdravniško reševalno pomoč, a včasih, na primer v gorah in kje v odmaknjenih gozdovih, je lahko čakanje na strokovno pomoč dolgotrajno, mučno, za koga pride tudi prepozno. Ni tako malo nujnih stanj, kjer so pomembne minute in le ustrezna prva pomoč nesrečnika brani pred smrtjo do prihoda profesionalne ekipe.
Samopregled, in zdrava pamet
Med dolgotrajno hojo, še posebno pa po turi, zlasti če prenašamo tudi nahrbtnik, ne pozabimo na sklepe in predvsem na hrbtenico. Za raztegovanje in razgibavanje si bomo hvaležni, z vsakim letom bolj. Še posebno koristno in blagodejno je raztegovanje hrbtenice. Če je pri roki kak drog, podboj ali primerno visoka veja, se z iztegnjenimi rokami in rahlo pokrčenimi, tal dotikajočimi se nogami obesimo in se čim bolj sprostimo. Mnogi »hrbteničarji« že po nekaj sekundah začutijo blagodejno raztezanje, pokanje in sproščanje. Če primernega mesta za obešanje ni, obstajajo tudi načini samoraztezanja hrbtenice v stoječem položaju, a se jih je treba naučiti.
Kot sem že omenil, pravi naslov za vprašanja, povezana z zdravjem in boleznijo pohodnika, bi moral biti osebni zdravnik, ki naj bi bil v optimalnem primeru drugi najboljši poznavalec pohodnikovega zdravja in tudi njegovih možnosti in omejitev pri pohodništvu. Najboljši poznavalec svojega zdravja, možnosti in omejitev pa bi moral biti vsak sam. Za to pa je potrebno marsikaj: znati prisluhniti svojemu telesu in višjim funkcijam, znati opazovati in kritično vrednotiti svoja opažanja, marsikaj prebrati, poslušati in slišati. Ter seveda upoštevati.
Življenje je, odvisno od zornega kota opazovanja, lahko tudi nevarno. Potencialnih nevarnosti pohodništva je veliko, resničnih oziroma možnosti, da se kaj neprijetnega res zgodi, pa je zelo malo, še posebno če se stvari lotimo dobro pripravljeni in z zdravo pametjo. Če se ne zavarujemo, nas lahko opeče sonce, če smo nepozorni, neprevidni ali objestni, nas lahko napade kaka domača ali divja žival, od psa na kmetiji do popadljivih žuželk kjer koli, od bika na travniku, ki ga neprevidno prečimo, do kače v podrastju, ki smo jo neprevidno skoraj pohodili. Lahko nas povozi gorski ali navadni kolesar ali celo kateri od motoriziranih objestnežev, ki jim je narava le poligon. Če nerodno stopimo, si lahko zvijemo kak sklep ali s še več smole zlomimo kakšno kost. Zaradi nezavarovane glave lahko staknemo sončarico, lahko nas celo zadene strela, če med nevihto kolovratimo naokoli. In še marsikaj bi se našlo, a skoraj vsemu se je možno izogniti oziroma preprečiti. Predvsem pa potencialne nevarnosti ne odtehtajo pravih dobrih plati pohodništva, ki jih je mnogo. Zato kar korajžno na pot.
O poti in cilju
Za konec ne pozabimo na že mnogokrat povedano resnico: tudi pri pohodništvu naj bo pot pomembnejša od cilja. Cilj je objekt in simbol, ki nas poganja po poti. Le pot pa nas lahko izpolni. In če bo naš pohod ne glede na dolžino, trajanje in višino predvsem pot skozi lepote in preizkušnje do kakršnih koli spoznanj o naravi, sopotnikih in predvsem o sebi, bomo cilj dosegli ne glede na to, do kod nas bodo telesno ponesli koraki. Srečno pot.
Prim. mag. Iztok Tomazin, dr. med.