Dnevnik, 13.04.2004, zgodba: Planinska koča je stala na vrhu hriba nad smučarskimi tereni. Smučarji so pogosto zahajali v planinsko kočo, kjer so pred zadnjim spustom v dolino popili toplo pijačo.
Pogodba
Planinska koča je stala na vrhu hriba nad smučarskimi tereni. Smučarji so pogosto zahajali v planinsko kočo, kjer so pred zadnjim spustom v dolino popili toplo pijačo.
Hahn se je spustil po hribu in se ustavil pred kočo. Otresel si je sneg s hlač in vstopil. Sedel je k mizi ob oknu in opazoval smučarje na spodnjem hribu. Vso skrb je posvetil smučarju v belem, ki so ga obstopili trije moški. Bil je Buzas s svojimi gorilami. Buzas ni bil nikoli sam, celo na smučanju so ga spremljali osebni stražarji.
Hahn se je razgledal po koči. Iz spodnjega nadstropja, v katerem so bili majhen bar in nekaj naslonjačev, so vodile lesene stopnice v prvo nadstropje, kjer je bila restavracija. Od tod si se povzpel v opazovalnico. Ob lepem vremenu si od tam lahko videl daleč v dolino. Hahn je bil že nekajkrat v opazovalnici in se dobro prepričal, kako daleč se vidi.
Po ogledu prostora, v katerem je sedel, se je Hahn znova zvalil v naslanjač.
Čez deset minut so vstopile Buzasove gorile. Za njimi je vstopil Buzas. Oblečen je bil v belo smučarsko obleko. Pod obleko je imel debel črn pulover z visokim ovratnikom. To je bila odlična kombinacija barv. Ne bo ga težko prepoznati med drugimi smučarji, je pomislil Hahn.
Buzasovi stražarji so previdno, čeprav z očitno željo, da bi jih opazili, pregledali prostor. Kmalu sta se jim pridružila še dva. Eden je prišel iz gornjega nadstropja, drugi iz prostora za smuči. Bilo je očitno, da sta pregledala vso kočo. Seveda je to opazil le Hahn, medtem ko se drugi obiskovalci niso menili za pet postavnih mož in tistega v beli smučarski obleki. Jedel je in pil, drugi pa so stali okoli njega kot ščit.
Ko je Buzas končal, so štirje odšli iz koče. Hahn je nekaj trenutkov počakal, potem pa stopil k telefonu.
- Da? Se je oglasil nekdo na drugi strani.
- Hahn, je tam Belnick?
- Belnick, je dejal glas. Povejte!
- Pravkar so zapustili planinsko kočo, je dejal Hahn. Prav gotovo jih boste videli, kako se spuščajo. Brez Buzasa jih je pet.
- Dobro, je dejal Belnick, verjetno boste lahko opravili nalogo, kadar boste želeli. Kdaj nameravate?
- Takoj, je odločno dejal Hahn. Nikoli se ne ve, kdaj me lahko odkrijejo.
- Dobro, je dejal glas na drugi strani žice, gospod Kraus bo zelo zadovoljen. Kje nameravate to storiti?
- Iz opazovalnice. Mislim, da je to najprimernejše mesto.
- Imate načrt za beg pripravljen? Ne smete dovoliti, da bi kdor koli izvedel, da vas je najel gospod Kraus. Tega nikar ne pozabite. To bi bilo lahko zanj zelo neprijetno, celo nevarno.
- Vem, da je dejal Hahn, načrt za beg imam pripravljen do najmanjše podrobnosti. Denar, ki naj bi ga dobil po pogodbi...
- Nikar ne skrbite. Denar vas bo čakal v Chicagu na dogovorjenem mestu.
- Dobro. Torej, vidiva se v Chicagu, je dejal Hahn.
- Da, je dejal Belnick. Na svidenje!
- Na svidenje.
Hahn je zadovoljen odložil slušalko in odšel iz koče. Z zunanje strani se je povzpel v opazovalnico. Iz torbe za smučarsko opremo je potegnil puško in pogledal okoli sebe. Ni se počutil najbolje. Pogledal je proti dolini. Šest moških, ki so ga zanimali, se je počasi spuščalo proti dolini in bili so dobro vidni. Hahn se je znova počutil neprijetno in spoznal, da opazovalnica le ni najprimernejše mesto.
Pogledal je okrog sebe in opazil vzpetino, ki bi lahko odlično služila njegovemu namenu. Ko bo prispel tja, bo Buzasa še vedno lahko ujel na muho. Z zadovoljnim nasmehom na ustnicah se je Hahn spustil po stopnicah.
- Odšel je iz opazovalnice, je dejal Balnick. Morda se je zgodilo kaj nepredvidljivega?
- Morda ni zadovoljen z oddaljenostjo, je dejal Kraus s postelje. Verjetno želi priti bliže. Pustite mu nekaj časa.
Moška pri oknu in tretji na postelji so čakali še nekaj minut. Tedaj je Belnick dejal:
- Tam je! Nataknil si je smuči, zdaj se spušča.
- Pametno, je dejal Kraus, išče primernejše mesto. Buzas in njegova druščina se zdaj prav gotovo že bližajo dolini pred spustom v glavno dolino. Tako jih bo Hahn imel na dlani. Kje je zdaj?
- Ustavil se je na gričku pod planinsko kočo. Zdaj je pokleknil in odložil torbo. Pripravil si je puško.
- Odlično, je dejal Kraus in pogledal proti moškemu, ki je stal sredi sobe. Pripravite se.
Moški je pokimal in stopil k majhnemu oknu, na katerem je bila puška. - Počakajte, da bo dobil Buzasa na muho, je dejal Kraus s postelje. Potem nastopite vi. Tako bomo izzvali popoln kaos.
- Pomeril je, zdaj bo ustrelil, je dejal Bellnick.
- Samo slepec bi lahko zgrešil, je dejal moški s puško v roki in odprl okno.
Preostali trije v sobi so se zadovoljno spogledali.