Ljudje in gore - Boris Štupar: Jeseniškega alpinista, Benjamina Ravnika, tudi Benota, ki bi mu glede na dolg alpinistični staž lahko pripisali že starejšo generacijo,

... bomo raje uvrstili med srednjo generacijo slovenskih alpinistov. Njegovih številnih alpinističnih in plezalnih vzponov, pristopov, zahtevnih smučarskih spustov in drugih dejavnosti tokrat ne bomo številčili, dotaknili in povprašali ga bomo le o nekaterih zanimivosti, ki vežejo njegovo življenjsko pot.

Na Jesenicah je bila skorajda navada, da ste plezati začeli zelo mladi?
Po gorah sem začel plezati zelo mlad, pri 15 letih, in tako tudi nekaj mojih vrstnikov. V družini nisem imel nobenega vzornika. Za alpinizem me je precej navdušil takrat po televiziji predvajani francoski film Vodnikova smrt.
V letih 1977 do 1981 sem tako precej plezal po kamnitem obzidju pod cerkvijo Sv. Lenarta na Jesenicah.
Svoje je prispevalo druženje z ministranti na Jesenicah, tudi sam se bil ministrant. Z njimi sem šel tudi prvič v hribe - na Grintovec čez Kokrsko sedlo. Prespali smo v Cojzovi koči. Naslednji dan smo šli čez greben Dolgega hrbta na Kamniško sedlo. Peljal nas je takratni jeseniški kaplan. Na tej turi me je bilo precej strah, tudi od klina do klina na zavarovani poti Dolgega hrbta sem se takrat pri 11 letih na nekaterih mestih kar težko potegnil.
Kljub strahu so me po drugi strani prepadne stene pričele zelo privlačiti. Med popoldanskimi potepanji po gozdu sem nad Jesenicami, Na sedem grabnov, opazil v skale zabite kline. Kmalu sem v teh skalah pričel s plezanjem. Malo gor, pa zaradi strahu dol, pa spet višje in tako naprej vse višje. Proti koncu osnovne šole je za plezanje postala zanimiva tudi fasada z ornamentnimi vzorci gledališča Tone Čufar, visoka kakšnih 8 – 10 metrov.
Po končani osnovni šoli, jeseni l. 1981 sem se vpisal na AO Jesenice.

Danes se v alpinistične šole odpravljajo tudi že povsem zreli ljudje, pri skorajda petdesetih. Kako gledaš na te ljudi, lahko v alpinizmu še kaj dosežejo, ali je to zgolj želja po novih doživetjih, ki ni prirojena?
Za alpinizem se ljudje pri petdesetih letih odločajo zaradi različnih vzrokov. Dosti zanimanja za alpinizem v zrelejših letih je med tistimi, ki so že preživeli težke življenjske čase, ločenimi, osamljenimi, ozdravljenih od različnih vrst zasvojenosti, kar tako zaradi radovednosti, kot tudi med bogatejšimi sloji, da se malo pokažejo. Alpinizem je postal v zadnjih desetletjih po osamosvojitvi razmeroma moderen.
Nekateri se odločijo za alpinizem zato, ker so predhodno že dolga leta hodili v gore in bi radi poizkusili preplezati tudi kakšno plezalno smer v gorah. Veliko je takšnih, ki se z vodnikom ali samostojno po opravljeni neki alpinistični šoli odpravijo npr. v Slovensko ali Nemško smer v Triglavski steni. Popularen je tudi Severni raz Male Mojstrovke, Kranjska poč ...
Nekateri si želijo avantur, adrenalina, kratkoročnih, srednjeročnih, dolgoročnih planov, kot nekakšnega zbiranja znamk, da se lahko v ponedeljek v službi pohvalijo o svojih doživetjih in količini sproščenega adrenalina. Mnogo ljudi meni, da bodo s tem, ko bodo plačali alpinistično šolo, pridobili ustrezno znanje v kratkem času, kot v avto šoli, plesni šoli ali nekem tečaju tujega jezika.
Vendar v alpinizmu tako preprosto to ne gre. Za solidno izkušenega plezalca je potrebno kar nekaj let zelo intenzivnega nabiranja izkušenj, predvsem pa velika mera spoštovanja do gora.
Nek začetnik pri petdesetih letih bi se moral v nekaj letih na hitro navaditi zanesljivega in hitrega gibanja brez varovanja po razih strmih gruščnatih policah, v plezalnih vrtcih bi moral splezati smeri težke vsaj 8a, še raje več. Po hribih bi moral kmalu pričeti plezati smeri, težke nekje okrog VIII, vsaj takšne, kot so npr. Steber Šit, Debela Berta, Črni Biser, Črna Zajeda v Travniku …
To pa je težko doseči v kratkem času, zato menim, da pri petdesetih letih, kot začetnik v ekstremnem alpinizmu, nimamo več kaj dosti početi.

Si želiš kakšno težko smer vnovič preplezati?
Če se postavim v lastno kožo kot izkušen plezalec težkih kopnih sten, bi sedaj rad še enkrat poizkusil npr. v smeri Riba v Marmoladi, vendar tokrat prosto, brez uporabe tehnike, kot so krempeljci, zatiči in ostalo. Menim pa, da se bi za prost vzpon preko omenjene Ribe težko pripravil. Zavedati se je tudi potrebno, da je npr. smer Riba še vedno zelo zahtevna smer, vendar še zdaleč ni več vrhunski dosežek. Pri devetinštiridesetih letih bi se moral najprej dobro vplezati v plezalnih vrtcih ter splezati nekaj smeri, težkih vsaj 8a ali več, splezati nekaj težkih smeri pri nas, da bi kolikor toliko normalno s slabim varovanjem plezal preko navpičnih in izpostavljenih plošč v smeri Riba, ki so težke 7b+. Plezalno formo je pri mojih letih težko vzdrževati. Takoj ko malo popustim s plezanjem, se moč v rokah zelo hitro izgublja. Telo in glava pri petdesetih še zdaleč nista več isto, kot je bilo pred dvajsetimi in več leti.

Kdaj si postal alpinist in kakšen sprejem ste imeli takrat?
Med alpiniste sem bil sprejet pri 16 letih na Bivaku 4, po preplezani Kočevarjevi smeri v Stenarju, s soplezalcem iz iste generacije, Evgenom Moričem. En ognjen krst sva preživela že v steni. Kakšnih 150 m pod robom Trikota naju je ujela huda nevihta.
Ko sem prišel jeseni l. 1981 na AO Jesenice, so nekateri alpinisti, npr. Davorin Praprotnik in Rajko Noč, hitro opazili mojo zagnanost. Z Davorinom Praprotnikom sva februarja `82 popoldan pregazila po normalni poti na Dolkovo Špico. V temi in vseskozi nenavezana sva sestopila po JV razu do Bivaka 4. Tako sem splezal svojo prvo lažjo zimsko smer.
Spomladi 1982 sem v Paklenici splezal prve smeri z alpinistom Rajkom Nočem.
Prva moja smer v Paklenici je bila takrat popularna smer Union v Kuku od Zagona. Nekateri so napovedali mojo odpoved oziroma obračanje že v prvem raztežaju smeri Union, vendar se to ni zgodilo. Kot drugi v navezi sem smer z gojzarji in z uporabo lestvic lepo splezal.
Po še nekaj preplezanih smereh, kot drugi v navezi, sem kmalu »splaval«.
Svoj prvi solo vzpon brez opreme in v gojzarjih na začetku šolskih počitnic sem opravil julija preko

Deržajeve smeri v Mali Mojstrovki. Ko so na odseku izvedeli za moj »podvig«, so me zaradi solo plezanja skoraj vrgli ven z odseka. To je namreč proti pravilom.
Avgusta istega leta sva s sošolcem Mikličem nenavezana splezala Nemško smer s Zimmer – Jahnovim izstopom. Dolgo so se v četrtek zvečer v gostilni pri »Kobalu« prepirali, kaj naj naredijo z menoj, ali naj me vržejo ven ali ne. Na koncu me niso vrgli ven, zabičali pa so mi, da moram vsako turo posebej napovedati. Od takrat naprej sem se tega pravila držal.
Jeseni `82 sem z Rajkom Nočem »cug – cug« splezal zahteven Ancljev steber v Stenarju.
Med drugimi smermi sem preko poletja z raznimi soplezalci ponovil Skalaško z ladjo, Direktno v Rušici, DKV, Bučer – Kristan v Malem Oltarju,Skrajno levi steber in Vavken - Verovšek v Velikem Draškem Vrhu ...

Pozimi `83 sem s Slavkom Svetičičem ponovil Grapo med Šitami in Travnikom. Naslednji dan sva zlezla 1. ZP smeri Perčič – Zaplotnik v Nad Šitom glavi.
Spomladi je odsek odločil, da me sprejme med alpiniste. Mama je napisala pisno izjavo, da vso odgovornost za mene prevzame nase, ker sem bil še mladoleten. AO mi je kupil novo vrv znamke Edelrid, dolgo 45 m. Teoretični del izpita za alpinista sem opravil spomladi, popoldan v plezalnem vrtcu Kovačevec. Znanje vozlov je bilo tako ali tako nekaj samoumevnega, poznavanje osnov alpinistične zgodovine prav tako.
Uradno sem bil sprejet med alpiniste na Bivaku IV, v soboto popoldan 4. julija 1983. Zaradi mladoletnosti mi na sprejemu pred pretepom niso dali piti »koktajla« oz. »anestezije«, tudi z alkoholom me niso silili, spili so ga raje sami, pretepli pa so me pošteno.

Med prvimi soplezalci v resnih stenah in smereh je bil tudi Iztok Tomazin. Te je s svojim bolj modernim, za tisti čas za Slovence še novim prostim plezanjem, tako pritegnil, da si pozneje uspešno plezal tudi prosto?
Z Iztokom Tomazinom sem se spoznal na republiškem tečaju za pripravnike poleti l. 1982. Na tem tečaju sem z Iztokom splezal tri smeri: Smer treh Macesnov v Kraj Sten, Steber Revežev in Raz Travnika.
Naj omenim še slednje. Na Jesenicah na oglasni deski odseka poleg nekdanje vremenske postaje so bile l. `81 - `82 razstavljene fotografije Iztoka Tomazina med plezanjem v navpičnih ploščah. Pod fotografijami je pisalo: Iztok Tomazin kralj sedme stopnje. Sedma stopnja je takrat morda veljala več kot današnja 9c.
Za dan republike 29. novembra 1984 sem bil brez soplezalca v Paklenici. Nekdo mi je rekel, da je tudi Iztok sam. Stopil sem do njegovega šotora in povprašal za plezanje. Tako sva v nekaj dneh preplezala več lepih smeri v steni Anića Kuka. Ponovno sva se dogovorila za plezanje naslednje leto za 1. maj, prav tako v Paklenici. Nato sva precej let plezala skupaj.
Glede mojega takratnega prostega plezanja sem potreboval miselni preskok. Nekoliko sem moral tudi popravit tehniko plezanja, da se nisem prijel za klin, če je težavnost narasla, temveč da sem zlezel prosto. Pred prostim plezanjem se je namreč uporabljala tehnika. Moči v rokah sem imel dovolj, leta 1984 sem bil že alpinist s precej izkušnjami. Za seboj sem imel preplezanih večino težjih klasičnih smeri v Julijskih Alpah. Iztoku sem vsekakor hvaležen, marsikaj pametnega sem se naučil od njega.

Z Iztokom se še vedno kdaj pa kdaj srečata in družita na gorskih poteh. V zadnjem času beležimo bolj smučarska doživetja.
V zadnjih letih sva se z Iztokom občasno dogovarjala za smučarske spuste. Leta 2013 sva skupaj smučala precej strmo Direktno smer v Begunjščici. Nato sva šla še v smer Nahod. Iztok je smučal dol po smeri Nahod, sam sem se raje odločil za smučanje po lažji grapi oziroma rampi. Iztok je še vedno izredno hiter za hojo, da sem ga komaj dohajal, pa nisem ravno brez kondicije.
Lani sva skupaj plezala kratko, vendar strmo smer Stari maček (-VIII, 100 m) v Beli peči nad Lomom pod Storžičem.

Je pomembno, da alpinist najde pravega soplezalca, s katerim lahko potem enakovredno in z zaupanjem pleza najtežje smeri. V tvojem primeru je bil eden od teh, s katerim sta preplezala za tisti čas odlične vzpone, Matjaž Ravhekar.
Kako je z drugimi plezalci niti ne vem, ali menjajo soplezalce ali ne in koliko jih to ovira pri plezalskih podvigih. Sam sem imel najraje stalnega soplezalca, na katerega sem se zares lahko zanesel. Moj takšen soplezalec je Matjaž Ravhekar tudi bil. Boljšega soplezalca, kot je bil Matjaž Ravhekar, kasneje nisem imel nikoli več. Plezal je zanesljivo, zelo drzno in elegantno. Večino smeri sva splezala hitro in tekoče, v lažjih raztežajih se nisva varovala in izgubljala časa.
Plezalski in prijateljski odnosi so se pričeli krhati l. 1987, tega leta spomladi sem prišel od vojakov. Trenirati je pričel vsak za sebe, tudi po hribih nisva več plezala skupaj. Edino septembra 1987 sva se dogovorila za smer Moderni časi v južni smeri Marmolade. Smer sva preplezala v približno dvanajstih urah. Plezala sva enakovredno »cug-cug«, da ne bo kakšne pomote.
Ravhekar je med mojim služenjem JLA v prostem plezanju zelo napredoval. Ponovil je smer Preobrazba (IX+) v Mišji peči, za takratni čas je bilo to zelo težko.
Sam sem v prostem plezanju v času služenja JLA nazadoval, saj nisem imel možnosti treninga. Kljub temu sem bil še vedno sposoben splezati smeri težke med VII –VIII.
Tudi Ravhekar je po prihodu iz JLA septembra 1985 v prostem plezanju zaostal za mano. Takrat sem že uspešno plezal smeri VIII. stopnje in tudi on je potreboval kakšno leto, da je »prišel noter«.
Kar zoprne so bile takrat tudi opazke posameznih članov odseka: »Ja, sedaj boš moral pa malo bolj trenirati, če hočeš, da boš ujel Matjaža!«
Z Ravhekarjem nisem želel medsebojnega tekmovanja v smislu rivalstva. Želel sem si, da bi bila še naprej dobra soplezalca in kolega.
Do leta 1988 sem dvignil svoj nivo plezanja. Splezal sem svoje prve smeri –IX. stopnje v Dovžanovi soteski.
Septembra 1988 sva v dveh dneh z bivakom v steni splezala še smer Riba v Marmoladi.
Pozimi 1989 sva skupaj zlezla še Debelo Berto v Šitah v osmih urah .
Zadnjo smer, ki sva jo splezala skupaj, je bila smer Črni biser v Travniku.
Za mene je bilo to zelo pomembno, da sem imel zanesljivega soplezalca v težkih smereh, kakršen je Matjaž Ravhekar tudi bil do leta 1986.

Anapurna?
Spomladi 1992 sem se prijavil na razpis, jeseni pa sem šel na republiško odpravo v južno steno Anapurne 1 v Himalaji.
Ta naša odprava je južno steno Anapurne 1 močno podcenila. Leto ali dve prej je Angleško oziroma Boningtonovo smer uspešno do vrha splezala močna poljska odprava. Po okrog štiridesetih dneh osvajanja stene sta na vrh priplezala le dva plezalca, Wanda Rukiewicz, imena soplezalca žal ne vem.
Na sestankih za odpravo se je govorilo, da so od tal do vrha napete vrvi in da ne bo posebnih težav.

V planu so bile tudi neke prvenstvene smeri v tej steni. Filip Bence je na sestanku v Ljubljani pametno predlagal, če bi povabili koga od Poljakov, da bi malo razložil o tej mogočni steni Anapurne. Odgovor s strani vodilnih je bil negativen. Mene osebno so tudi motile fotografije iz Angleške smeri, na katerih je bilo jasno videti, da so Angleži poleg ledne opreme uporabljali tudi zatiče, kline za skalno plezanje itd;. Mi pa smo imeli s seboj le za vzorec opreme za skalno plezanje.
Stare vrvi so bile napete do sedla na višini 6000 m, koder se nekako prične Angleški raz in tudi največje težave smeri se pričnejo od omenjenega sedla naprej. Višje v samem angleškem razu ni bilo nobenih vrvi več. Sneg v strmi steni z naklonino nekje med 70° – 85° je bil nepredelan, okla cepinov jasno niso prijemala, zato je bilo potrebno v strmini plezati z ratišči cepinov. Proti koncu, kjer smo zaključili, je bil svet mešan, bile so tanke plasti nekoliko sprijetega snega na skali. Menim, da bi tam prišla prav tudi oprema za skalno plezanje, kot so npr. klini.
Bazni tabor je bil za mene postavljena za okrog 800 m prenizko, moral bi biti tam, kjer je bil tabor ABC, na višini 4800 metrov. Zato je bilo potrebno delati zelo dolge kroge pri vsakem naslednjem odhodu v steno.

Vzdušje na odpravi je bilo napeto, slabo smo se razumeli, kar je poleg omenjene podcenitve stene zelo vplivalo na propad odprave. Sam sem dosegel višino nekje 6700 metrov.
Proti koncu odprave sem komaj čakal, da grem domov in da se ne vidimo nikoli več.

V zadnjem času te poznamo kot pogostega obiskovalca sten nad Jesenicami. Mežakla je zagotovo dovolj privlačna in blizu, da zadosti potrebam po sprostitvi. Najbrž bi s sedanjem pogledom v mladih letih splezal kakšno še bolj kompleksno steno v tem dokaj obširnem področju.
Mežakla me je pričela zanimati, ko sem si prebral star zanimiv članek iz časopisa Slovenec, objavljen na G-L. Ta članek je opisoval smrtno nesrečo Stanka Narada leta 1932. Poiskal sem ta star prehod čez ostenje Mežakle. Stanko Narad je zagotovo omahnil v prepad na koncu izpostavljene prečnice v desno, nekaj metrov pred lijakastim strmim gozdnim usekom. Od tod naprej je nato spet lažje vse do roba. V preteklih letih sem pogosto opazoval Mežaklo, še posebej pozimi sem skozi okno stanovanja opazoval pršne plazove, ki so se usipali preko stene. Že leta 1983 sem se enkrat potepal gor pod steno, po nekakšnem kaminu sem kakšnih trideset metrov splezal gor do zoba. Tu sem našel star masiven klin z obročkom. Verjetno je ta klin zabil nekdo iz vrst Skalašev ali nekdo iz povojne generacije jeseniških alpinistov. Lani sem ponovno poiskal ta star klin obročkar in še vedno tiči na svojem mestu
V preteklosti se mi je zdela Mežakla mnogo bolj strma, bolj kot je v resnici, tudi prehodi po grabnih so na prvi pogled nekoliko skriti. Obenem so me mnogo bolj zanimale stene Julijskih Alp. Zagotovo bi s sedanjim plezalskim znanjem v mladih letih čez ostenje lahko izpeljal kakšno težko smer.
Morda se kdaj odločim in poizkusim v srednjem delu v območju značilnih streh. Zanimivo bi bilo tudi poizkusiti prečenje preko ostenja, nekaj mest je videti težkih. Samo prečenje so morda že preplezali gamsi. Ne nazadnje so gamsi brez varovanja sposobni splezati po ozkih poličkah in travnatih vesinah tam, koder se človeku komaj sanja.

Zadnjič si poslal zanimiv opis skalnih plošč nad Tomšičevo ulico na Jesenicah.
V teh skalnih ploščah je zabitih nekaj starih klinov, ki jih je tam pustil alpinist Zdravko Hanžek.
Tukaj je precej skal, predvsem so skalne plošče, sedaj precej zaraščene, visoke so od 20 do 25 metrov. V teh skalnih ploščah je zabitih nekaj starih klinov. Vrsta skale je podobna skali v Turncu, morda gre za nekakšen dolomit.
Kakšnih 40 let nazaj je tukaj verjetno največ plezal pokojni Zdravko Hanžek, doma iz Tomšičeve ulice na Jesenicah. Hanžek je bil v sedemdesetih odličen jeseniški alpinist. Skupaj s prav tako odličnim jeseniškim alpinistom Alojzom Javorskim sta ponovila tudi Rdečo zajedo v Rakovi Špici. Znan je bil tudi po več vzponih preko spominske Peternelove smeri v Triglavu. V čudnih okoliščinah je umrl nekje v prvi polovici leta 2000, zaradi padca po stopnicah. V tovarni je bil obratni varnostni inženir. Osebno mi je bil v redu človek.

Dotakniva se še bivaka Cirila Pračka, ki razpada Za Akom.
Praček je treniral v Amfiteatru za Široko pečjo in na plazu pod Čihulovo smerjo. Spodaj si je postavil zavetišče. Letnica na vratih bivaka je 1931. Nekdo mi je pred precej leti govoril, ne morem spomniti kdo, da bivaka Praček ni izdeloval sam, da je imel pomoč pri izdelavi. Bivak je sestavljen iz dveh medsebojno ločenih blokov, en blok je velik približno 2,5 x 2,5 m ter višine ~ 2,5 m. V južnem delu je bil bivalni prostor, v severnem pa delavnica. Ostalo je še precej orodja, zvezda ključ, srebrna žlica, posoda, svedri, kosa, kramp, žaga, barva, konzerva ričeta... Ostalo je v zelo slabem stanju. V bivaku je tudi precej dobro ohranjene ameriške pločevine za arašidovo maslo, na kateri lepo piše Made in USA. To je zares neuničljiva ameriška tehnologija. Ta pločevina, v kateri je bila hrana oziroma maslo, je embalaža iz druge svetovne vojne, pomoč ameriških vojaških zračnih sil. Precej je tudi pločevine, za nekakšno olje, na njej pa piše Made in Holand (Nizozemska), uvoznik Centroprom Beograd in je, kot zgleda, še starejšega datuma, izpred druge svetovne vojne. Praček je pločevino potreboval za prekrivanje bivaka.
Prav dobro bi vrata izgledala v nekem muzeju z gašperčkom, ki je še gor, s starimi smučmi, fotografijo bivaka ter fotografijo z vrisom, kje je Praček treniral.

Se je kdo od uradnih ustanov po pozivu za ohranitev pojavil?
Glede Pračkovega bivaka so pokazali zanimanje iz tržiškega smučarskega muzeja. Preko elektronske pošte sem jim poslal dosti fotografij bivaka. Predlagali so, če bi prišel na razgovor v Tržič. Napisali so tudi možnost, da bi se oglasili pri meni na Jesenicah. Glede na dejstvo, da je Pračkov bivak Za Akom, sem predlagal, da bi šli kar direktno tja in sam ne bi hodil v Tržič na neke sestanke. Nato zanimanja za bivak ni bilo več.

Povsem drugače je bilo z bivakom II. Te morda izrečene žaljivke prizadenejo?
Žaljivke bi me bolj prizadele, če bi jih izrekel nekdo, ki ga spoštujem.
Bolj me je prizadela namera AO Jesenice z Bivakom II. V tem delu neokrnjene narave Julijskih Alp je trenutni bivak, kakršnega so postavili stari jeseniški alpinisti, najbolj primeren. Z bivakom ni nič narobe. Dobili so pač ponudbo za menjavo bivaka z novim. Moje mnenje je, da vse kar je novo, ni nujno boljše od starega. Bivak je treba samo vzdrževati, kar pa velja tudi za novega. Nobene potrebe ni, da bi tja postavili bivak trikrat večje kapacitete.
Povedal sem, da sem proti menjavi bivaka. Svoje mnenje imam pravico izraziti. Če me zaradi tega nekdo žali in obsoja, da sem preprečil postavitev novega bivaka, je to njegov problem, ne moj. Na izdajo dovoljenj moje mnenje nima vpliva. Zakaj je postopek menjave ustavljen, vedo tisti, ki so urejali dovoljenja na uradih, na PZS in TNP. Žalostno dejstvo pa je, da so stari bivak delno odmontirali in v takem stanju je lahko tudi nevaren, ker ni več dobro ozemljen in je izpostavljen nevarnosti, da ga kakšni močni sunki vetra celo premaknejo.

Kakšno besedo uporabljaš za kritino spoštljivo starega zavetišča, posmehljivo pleh ali pločevina?
Besedo »pleh« oziroma nemško popačenko - blech v železarni ne uporabljamo prav pogosto in nikoli ni mišljeno kot posmehljivo. V železarni je v glavnem govor o kolobarjih pločevine in vrsti kvalitete pločevine.
Odvisno je, na kakšen način uporabimo besedo pleh. Stara »plehnata« škatla je zagotovo posmehljivo.
Sam bi o svoji nameri glede B3 rekel nekako takole: »Jutri popoldan grem preštrihat Bivak 3«.
Pločevina B2 je izredno kvaliteta in odporna na rjavenje. Zanimivo bi bilo izvedeti, katero valjavsko ogrodje je izvaljalo pločevino za B2. Oba že nekaj desetletij ustavljena valjavska ogrodja, kot sta bila »Siemag« in »Lautov trio«, menim, da sta nekoliko premlada.
V zvezi s starimi bivaki ne bi nikoli govoril posmehljivo.

Si vseskozi zaposlen v jeseniški železarni?
V železarni sem zaposlen od leta 1984. Takoj po zaključeni poklicni elektro šoli sem delal na tri izmenev grapi livne lijake za elektroobločno peč ASEA, nekaj časa na žičarskih strojih, nato sem bil elektrikar v hladni valjarni. Najdlje sem bil potem žarilec na žarilni liniji za elektro pločevino. Nato sem bil osem let vzdrževalec industrijskih klimatskih naprav. Leta 2008 pa sem postal inženir mehatronike in zdaj opravljam elektro meritve na raznih električnih strojih, preko poletja opravljam meritve tudi na strelovodnih napravah na objetih oziroma zaščiti pred delovanjem strele.

Letos je zanimiva obletnica, 40-letnica od smrti Čopovega Joža. Je po tvojem njegova vloga v alpinističnem in gorsko reševalnem smislu dovolj pravilno osvetljena?
Na to bi težko odgovoril, ker premalo poznam GRS. Osebno sem veliko prebral o vseh generacijah alpinistov, zato tudi poznam Čopove dosežke.

V zadnjem času je tvoj soplezalec v plezališčih kar sin. Po občutku bi dejal, da sta oba zelo zadovoljna. Sta pogosta gosta Kotečnika, kaj sta splezala?
Kotečnik je verjetno najboljši plezalni vrtec v poletnem obdobju, z ogromno različnimi smermi. Pri nas ni veliko previsnih smeri, razen na novi Bohinjski Beli, zato tudi bolje plezam plošče kot previse. V Kotečniku sva nazadnje splezala nekaj previsnih smeri, jaz Zlato in Srebrno streho, sin pa je prejšnji teden splezal svojo prvo 7a+, smer Brglez v Obokih.
Sin tudi zelo hitro napreduje v plezanju in je iz tedna v teden boljši.

Najbrž si cilje izbirata sproti.
Ture v gore si pogosto izbiram kar sproti, npr. zjutraj ali dopoldne se odločim za neko turo, na katero en dan prej niti pomislil nisem. Sredi dopoldneva sem se odločil in šel s smučmi v Lenuhovo grapo. Neke želje, kaj bi rad preplezal, je jasno, da obstajajo. Plezalske smeri si po plezalnih vrtcih izbirava sproti.

Benjamin, hvala za pogovor. Želimo vam še naprej uspešno plezanje z Martinom in Magdo, pa tudi, da ostaneš tako odkrit, kot te poznamo …

Foto: arhiv Benjamin Ravnik