Slamnik - Mateja Kegel: geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, oče, mož, prostovoljec

Intervjuja z Borutom Peršoljo sem se iskreno veselila. Nekaj časa že spremljam delo Planinskega društva Domžale, kjer je Borut aktiven član, prav tako pa je zanimivo prebiranje njegovega bloga, ki ga je omenil tudi v intervjuju. Težko bi samo v nekaj besedah povzela, kdo vse je Borut Peršolja, zato sem za to prosila kar njega. Njegovo bogato življenje bogati njegova družina, njegovo delo in predvsem dejavnosti, katerim je predan. Kot rečeno, Borut Peršolja o Borutu Peršolji.

Osebno

Običajno je najtežje govoriti o sebi. Nekoliko lažje o svojem delu in prostočasnih dejavnostih. Pa bova tokrat začela s težjim delom in se skozi pogovor premikala k, za vas, lažjim temam. Kdo je torej Borut Peršolja? Kako bi opisali sami sebe z nekaj besedami, stavki?
Sem geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje. Nekje drugje sem o sebi zapisal: hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži še vedno. Imam družino in ljubečo ženo. Sem dobro izobražen, spremljam dogajanje doma in v tujini, zaradi življenjskih preizkušenj gojim razmišljujoč in kritičen odnos do sveta. Od mladosti delam kot prostovoljec in imam zato številne znance doma in po svetu. Matjaž Brojan je dejal, da sem Domžalec, za kar se mu toplo zahvaljujem. Živim v ustvarjalnem mestu, ki ima eno najbolj trajnostno naravnanih zasnov, saj je do vsega, kar rabim, pet do deset minut hoje. Sem zadovoljen in miren človek.

S čim vse se ukvarjate, kaj je za vas delo – služba, če se tako izraziva, in kaj je za vas konjiček, tista dodana vrednost vašemu življenju?
Delo in prosti čas pri meni nista ločena. Obojemu sem neizmerno predan, pri vsaki stvari sem v celoti zraven. Zato poleti v službo kolesarim in tudi ob vikendih urejam
spletno stran Državnega zbora, kjer sem zaposlen. Poklicno znanje in prostočasne izkušnje (in obratno), ki jih imam, uporabljam v prepletu in sobivanju. Včasih pri sebi opazim, kako prav mi pridejo geografska in gorniška znanja – tudi pri stvareh, kjer bi to najmanj pričakoval.

Ste tudi avtor nekaterih gradiv, priročnikov in zagotovo številnih člankov in časopisnih prispevkov. Kaj vas navdihuje, da tisto, kar vidite in doživite, tudi ubesedite?
Pišem že od nekdaj, fotografiram zadnja leta. Eden prvih člankov – najstniško aktivistično socialističen – je bil objavljen in nagrajen prav v Slamniku. Nikoli nisem imel zunanjega vzpodbujevalca, čeprav drži, da je osnovnošolska učiteljica Maja Držanič znala ceniti besedno ustvarjalnost. Moje vodnice in brusilke sloga so bile že od nekdaj knjige. Bral sem veliko in zelo zgodaj tudi knjige, ki jih moji vrstniki niti danes ne rabijo. Urednikom pa nekako nisem najbolj uslužen, zato imam svoj (gorniški) blog z naslovom Razgledi (http://borut.blog.siol.net/), kjer se kopičijo razmišljanja, ideje in kritični odzivi na vsakdanjost. Z objavami se želim prepričati, da nisem sam. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar.

Če se od navdiha ozreva še v stvarnost, na katere svoje konkretne izdelke ste najbolj ponosni?
Leta 1989 sem prav v Domžalah pripravil prvo državno tekmovanje Mladina in gore, ki je postalo množično in vsebinsko koristno. Celo poletje leta 1995 sem na terenu izdeloval karto rabe tal v okviru projekta Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskih Alp. Leta 1998 sem postal najmlajši podpredsednik Planinske zveze Slovenije in skupaj s sodelavci vzpostavil učinkovit sistem usposabljanja strokovnih delavcev v gorništvu. Leto zatem se je rodila Kaja, kasneje se ji je pridružil tudi Luka. Osem let sem vodil Planinsko društvo Domžale, novembra 2008 smo v velikem številu praznovali njegovo 60. obletnico, ki jo je pospremila razgibana razstava in vsebinsko polna spominska slovesnost. Sem soavtor učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006).
V pravkar odprtem planinskem muzeju v Mojstrani je uporabljena moja zasnova Vzpon na goro, v njem so tudi številne moje fotografi je. In ne nazadnje: prvi dan vojne za Slovenijo sem med streljanjem na mejnem prehodu Gederovci zbežal iz JLA v teritorialno obrambo in postal najmlajši vojni veteran.

Če se ozreva še na vaše športne dosežke, kateri vaš »gorski« podvig vam je v največji ponos in morda kateri je bil tudi najbolj naporen?
V gorah dosežkov ne vrednotimo s športnimi merili. Čeprav gre za isto goro, so lahko razmere že čez eno uro popolnoma drugačne. Tisto, kar šteje, je doživetje samo. Gora se ne osvaja, nanje se hodi, pleza, smuča. V gorah tudi ne iščemo težav, pač pa se jim pošteno izogibamo. Nekako mi tudi ne dišijo najbolj tisti športi, pri katerih je tako pomembna naučena tehnika in pa draga oprema, ki nam jo veselo prodajajo ponudniki užitka. Z največjim veseljem pa sem do konca osnovne šole v Domžalah igral nogomet (fante z Vira smo enkrat namahali 20 proti nič). Toda oboje – nogomet in hribi – so bili v soboto in treba se je bilo odločiti ...

Kaj pa vaši tekmovalni rezultati? Začeli ste že v osnovni šoli …
Moji tekmovalni uspehi so večinoma vezani na znanje. Razno-raznih diplom, matematičnih Vegovih tekmovanj, Vesele šole, mladinskih raziskovalnih nalog imam res veliko. Kot osnovnošolec sem tudi edini doslej osvojil tri zlate znake Mladega planinca, kar pomeni, da sem v dveh letih opravil več kot 60 različnih vzponov. Po svoje izstopata tudi študentska Prešernova nagrada za diplomsko delo (raziskoval sem zemljepisna imena v meni najljubši gorski skupini) in pa priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v prilogi Znanost (o nekajletnem raziskovanju Triglavskega ledenika). Sodeloval sem tudi na 80 gorniških taborih in tečajih doma in v tujini – vendar pri tem ne gre za tekmovanje. Dajati drugim je namreč največ, kar je človeku dano.

Med drugim pa ste tudi ustanovni član društva CIPRA Slovenija. S čim se društvo ukvarja?
CIPRA je mednarodna nevladna organizacija za varstvo Alp. Na njeno pobudo in z znanjem njenih članov je nastala Alpska konvencija, mednarodni dokument, ki usmerja varstvo in razvoj alpskih pokrajin. Je – če smem tako reči – naravovarstvena organizacija z izjemno praktično in uporabno vrednostjo. Naj to podkrepim z enim od zadnjih Ciprinih projektov: gre za pripravo Načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini. Vsi, ki imamo to območje radi, vemo, kako zaradi pohlepa po udobju iz dneva v dan izgublja svojo prepoznavnost in starožitnost.

Konkretneje o gorah

Gore so čudovite, ker …
... terjajo od vsakogar lasten napor in lastno znanje.

A po drugi strani so gore tudi nevarne. Smrtno nevarne. Glede na vašo dolgo planinsko kariero ste žal izgubili že kar nekaj prijateljev, znancev, ki so jih vzele gore. Kako gledate na to?
Nikogar ne poznam, ki bi šel v gore umreti. Poznam pa jih veliko, ki tam iščejo dober oprimek, zgovorno tišino, širne razglede in prijazno besedo (ne nujno v tem vrstnem redu). Gore so del divje in v vseh pogledih odprte narave. Narave, ki je ne poznamo, čeprav nam jo – kakšen napuh! – v celoti razloži že srednja šola. Zato so gore šola
življenja. Brez smrti pa življenja ni. Vse, ki se niso vrnili z gora, zelo pogrešam. Pogrešam do te mere, da vem, da so moje poti, tudi njihove poti. Nosim jih s seboj, a nahrbtnik ni zato nič težji.

V gorah umirajo izkušeni ljudje. Vrhunski športniki z nadpovprečno pripravljenostjo. Pomeni, da ne gre za neprevidnost. Da ne gre za nespoštovanje gora. Vsi ti ljudje spoštujejo gore. Konkreten primer je Tomaž Humar. Pa vendar se zgodi …
Spoštovanje ni nekaj, za kar se lahko odločimo enkrat za vselej. Spoštovanje je na preizkusu z vsakim korakom. Kot je rekel Joža Čop, smo korak pod vrhom, še vedno bližje dnu kot vrhu. In vrh ni orgazmični vrhunec, je samo najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino in zadovoljen vsakdan. Živeti zadovoljno in izpolnjeno pa je težko: veliko lažje je slediti gibom prodajalke na blagajni. Edvard Kocbek je leta 1951 v Črni krizantemi
zapisal: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.«

Kdaj menite, da je meja, ko pa vendarle mora človek odnehati? Ali ta meja sploh obstaja?
Gore so pokrajina mladosti – razgibanih sten, premočenih grap in z vetrom prebičanih obrazov. Pokrajina starosti tudi ni morje, pač pa pokrajina blagih in valujočih gričev. V gorah se ne da odnehati, lahko pa se kadarkoli začne. Zato smo v Domžalah srečni, saj imamo tako Goričico kot Šumberk, pa tudi Grintovce in Krim na obzorju.

Planinec, gornik, alpinist. Kdo je kdo?
Življenja si ni mogoče predstavljati kot goro. Bilo bi prenaporno, saj živimo v času, ko se lahko brez težav prijavimo na seminar z naslovom Osmislimo napor ... Obiskovalci gora smo tisti, ki imamo iluzijo, ki se ne prepustimo obupu in ki ohranjamo svojo moč in voljnost, da pri nadvse težavni nalogi vedno znova »začnemo od začetka«. Vedno startamo v dolini, nikoli ne moremo začeti tam, kjer smo zadnjič nehali.

Zame sta pojma planinec in gornik sinonima; v prvem je ostalina preteklosti, ko je večina slovenskih gora bila hkrati planina, saj so na njih pasli. Danes je pašništva zelo malo, gore obiskujemo kar tako, zaradi športne in duhovne nuje. Alpinisti pa so raziskovalci, sposobnosti človeka, da preživi tam, kjer nisi nič.

Ljudje, tudi tisti nedeljski izletniki gore vse premalo poznamo. Imate morda kakšen nasvet, kako se obnašati v gorah?
Najboljše so lastne izkušnje, te pa so tudi najdražje. In ker nikoli nismo tako bogati, da bi kupovali poceni, mi lahko sledite. Pridružite se mi (in nam) na organiziranih izletih,
pohodih in turah Planinskega društva Domžale. Zapisano je resnično, doživeto pa vtisnjeno. Kdor pa želi preveriti doseženo osebno gorniško raven, naj si prebere članek Napotki za varnejšo hojo, plezanje in bivanje v gorah na mojem blogu.
Kot je zapisano v častnem kodeksu slovenskih planincev »je lepa planinska navada, da se planinci med seboj pozdravljajo, kar je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja.«

Gorniški bonton torej obstaja, kdo ga soustvarja? Kaj je za vas najpomembnejše v gorniškem bontonu?
Brez dvoma in oklevanja je to tovarištvo. Koliko neizrečenih besed je ilustriranih v enem samem zadovoljnem pogledu na vrhu hriba? Kako zveneče utihne jamranje od enolične hoje naveličanega otroka ob pogledu na gamsa? In kako toplo je, ko se koža na kožo pokrivata dva v bivaku ljubezni? Častni kodeks – imamo ga že skoraj štirideset let – je sestavni del Slovenske gorniške šole. Ustvarjamo pa ga vsi obiskovalci slovenskih gora: nekateri z odličnim zgledom, drugim s slabim ravnanjem.

Kako kulturni pa smo Slovenci in Slovenke, ko se opravimo v gore?
Se tujci obnašajo podobno, ko jih srečujete ali se kulture lahko tudi razlikujejo v gorah?
Kultura je povezana s tem, kaj gorništvo prinaša posamezniku na osebni ravni. Predvsem kakovostno osebno gorniško rast pri vseh dejanjih v gorah in dolini. V različnih življenjskih obdobjih prinaša doživetja, ki nam izpolnjujejo ali kakovostno bogatijo življenje. Gorništvo pomeni spoznavanje samega sebe, svojih potreb, čustev in razpoloženj, odnosa do drugih in nasprotno, večanje občutljivosti za dogajanje okoli sebe, pomoč posamezniku in skupini. Ne nazadnje gornik postane bolj pozoren tudi na dogajanja v sebi samem. Zato gorniška kultura ne pozna meja in receptov, pozna samo primere dobre prakse.

O delu z ljudmi

Ste organizator številnih Gorniških večerov. To so trenutki, ko gore predstavljate ljudem, skozi slike, besede … Kakšne so reakcije?
Pravzaprav niti ne vem: tako zelo redko mi kdo od poslušalcev kasneje reče to ali ono. V resnici gre pri teh večerih za moj prvinski egoizem – sam izbiram goste in določam teme, sam skrbno pripravljam vprašanja zanje in sam predelujem njihove odgovore na svojih samotnih poteh. In z mojimi gosti razvijam iskreno tovarištvo tudi v dolini. Na večno svežem seznamu prihodnjih gostov je trenutno 17 ljudi – dovolj še za nekaj let ... Ob tem, da vem, da bom že jutri ali pojutrišnjem želel spoznati še koga ...

Vaše delo obsega tudi delo z najmlajšimi, otrokom predstaviti in vzbuditi ljubezen do gora?
V društvu nas je čez dvajset vodnikov, vendar nas je malo tistih, ki smo vodniki z zgodbo. Z zgodbo, ki ni izmišljena, z zgodbo, ki nas vrača v preteklost, ali z zgodbo, ki resnici gleda v oči. Ljubezen do gora je v naših genih, saj smo iz gora izšli in pod njimi živimo. Zaradi odtujenosti od samega sebe in prvinske narave je moje vodniško delo predvsem pripovedovanje, tipanje, okušanje.
Vodenje je vznemirljivo, saj imam moč, da ponudim roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokažem tisto, česar v dolini ne morejo videti ali doživeti. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini sem kot vodnik pozoren na drobne stvari in jih začutim. Hkrati moram imeti tudi pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in znati razložiti njene oblike, procese in pojave. Sem kot terenska izpostava planinskega društva, ki zna izrabiti gorniško planinsko kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počnem sam, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora.

Za konec pa še o aktivnostih Planinskega društva Domžale. Kako bi ocenili delovanje PD Domžale?
Društvo je zelo živo in zelo vpeto v gorniško življenje in v življenje občine. V društvu je zelo veliko predanosti za delo z mladimi, za vzdrževanje planinskih poti, za vodenje članov in nečlanov, in zavidljiva raven strokovnosti za alpinizem, gospodarjenje z Domžalskim domom na Mali planini, športno plezanje in planinsko orientacijo. Kar pogrešam je odločenost, da v vsakem starostnem obdobju prevzamemo skrb za lastno osebnostno rast in za društvo v celoti. Društvo ni moje, društvo je naše in do njega vodijo različne poti.

Ste športni delavec. Športnik. In športniki imajo cilje. Kateri so vaši cilji, športni in zasebni?
Spomladi sem se aktivno vključil v delo Planinske zveze Slovenije, zato trenutno pomagam vzpostaviti sodobno in ustvarjalno osrednjo planinsko organizacijo. Še letos bomo posodobili akciji Ciciban planinec in Mladi planinec in najmlajšim obiskovalcem gora omogočili, da se bodo ob svojih naporih tudi veliko naučili. Do starševskih Domžal imam še dva dolga: rad bi dokončal geografski vodnik po Občini Domžale, ki smo ga s Centrom za mlade zasnovali že pred leti. Prav tako imam v pisanju dnevnik po Domžalski poti spominov. Želim si, da bi tudi Domžalski dom na Mali planini spet postal prijetno zatočišče in gorniško učno središče. Kar se tiče mene, pa čakam na ustanovitev regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe, kjer sebe vidim kot naravovarstvenega nadzornika. In ko bom velik, bom domžalski župan.

Hvala za pogovor in dejstvo, da ste vaše bogate, življenjske izkušnje delili z našimi bralci.

Mateja Kegel